Bojan Tomažič
Ker je pri nas tako malo denarja, število režiserjev pa narašča, je vsak film uspeh tako za režiserja kot za producenta, Andrej Košak opiše razmere na filmskem področju v Sloveniji. Na to, da so končno zbrali denar za film Vsi proti vsem, je čakal osem let. "To je precej nenormalno početje, na to opozarjamo filmarji že dvajset let let, pa se nič ne premakne. Smo predzadnja dežela v EU po financiranju filmov," opozori in doda, da ima čez glavo tega, da morajo režiserji odgovarjati na vprašanja o denarju namesto o svojem delu. Tako nadaljujeva pogovor predvsem o njegovem delu. O podobnostih in razlikah novega filma z Outsiderjem, Zvenenjem v glavi, Stanjem šoka. "Zgodbe so podobne: nekaj me fascinira oziroma moti v družbi in potem se porodi ideja. Idejo po navadi vrtim nekaj mesecev v glavi in jo potem spravim na papir."
O tem, kako pisati scenarije in se znebiti tipičnih slovenskih napak, se je veliko učil v tujini na prestižnih scenarističnih delavnicah. "Ko tvoj talent prepoznajo ljudje, ki so delali s Coppolo, Spielbergom, Sodenbergom, Polanskim, Zimmermanom, je jasno, da je nekaj v tebi. Gre preprosto za umetnost pripovedovanja zgodbe, ki lahko funkcionira povsod po svetu. Vsi imajo družine, prijatelje, nasprotnike, tako da često operiram z arhetipskimi situacijami, ki pa se razlikujejo od dežele do dežele. Kar je bilo drugačno pri Vsi proti vsem, je, da vodim šest zgodb naenkrat in ni vse osredotočeno zgolj na glavnega junaka. Največji izziv je bil, da bo vse teklo tekoče, da bodo vse zgodbe funkcionirale in bodo zanimive. Mislim da sem zbalansiral zgodbo in naredil komunikativen film, v katerem se lahko prepozna marsikateri Slovenec."
Spomnim ga na Tarantina, ki je rekel, da pisec scenarija mora imeti v sebi glas, ki mu ponavlja, naj govori resnico in razkrije skrivnosti. "Mislim, da Vsi proti vsem lepo odslikava današnjo situacijo v Sloveniji, in ni naključje, da so letos prišle tako nadaljevanke kot filmi, ki v samo osrčje zgodbe postavljajo korupcijo. Očitno je to problem, ki Slovence zelo pesti, bili smo pač naivni, ko smo se odcepljali od bivše države, misleč, da smo pošteni, pa žal ni tako. Demokracija in umanjkanje pravil igre, kar je podprto z nedelujočo pravno državo, sta na široko odprli vrata oblastiželjnosti, političnemu kriminalu in moralnemu padcu celotne družbe. O tem govori moj film, o zločinu brez kazni. Ni naključje, da sem izbral župana za glavnega junaka filma in vse dol do mlajše generacije prikazal, kako izkrivljena je slovenska družba."
S tistim, s čimer nismo zadovoljni, smo se navadili živeti, reče, smo pokleknili, namesto da bi se uprli takemu početju, tako pač je in kaj hočemo, zamahnemo z roko. Sprijaznili smo se z družbeno situacijo in to nas na dolgi rok pelje zgolj v resignacijo. "Slovenija postaja vedno bolj družba, kjer se temeljni konflikti ne razrešijo, pravica često izostane in bad guys vse prevečkrat zmagajo. To ljudi strašno frustrira, saj se zdi, da so nemočni."
Kaj pa kultura?
Mediji iz politikov delajo zvezdnike, poleg njih so samo še športniki. "Kultura je vedno bolj marginalizirana in često zaničevana v stilu, da smo paraziti družbe. Toda čez sto let se nihče, razen zgodovinarjev, ne bo ubadal s Pahorjem, Janšo in Počivalškom, ampak bodo, vsaj upam, pogledali kak moj film, prebrali kakšno knjigo in občudovali kakšno sliko. Zavesti o pomenu kulture v Sloveniji ni, za razliko od Francozov, ki so strašno ponosni na svoj kulturni domet, in angleška kraljica tudi ni zastonj nagradila Beatlesov že na začetku kariere. Tudi zaradi takih umetnikov je angleščina danes prevladujoči jezik."
Da je film Vsi proti vsem v veliki meri mariborski, je očitno. "Maribor je posebej občutljiv na to tematiko, kar me niti ne preseneča. Protesti pod sloganom Gotof je so se začeli ravno tu in spomin ni zbledel. Prav ti protesti so bili inspiracija za moj film. Bom zelo vesel, če bo ta film v Mariboru dobro sprejet ali postal celo kulten."
