Zaprt v grajskem stolpu: Poletje je v polnem teku, jaz pa sem letos slovensko mejo prestopil enkrat

Priznam, nisem ravno v najbolj srečnem življenjskem obdobju. A kdo sploh je. Že pred leti sem si zadal cilj, da vsako leto obiščem vsaj eno ali dve državi, v katerih še nisem bil, in tako podaljšam svoj preseratorski potovalni seznam, ki ga narcisoidni uporabniki družbenih omrežjih vsake toliko radi javno objavimo, v upanju, da bo kdo spodaj napisal kakšen prazen stavek lažnega navdušenja in s tem pobožal našo krhko samopodobo.
Poletje je v polnem teku, jaz pa sem letos slovensko mejo prestopil enkrat. Enkrat! Ko sem lani delal načrte, sem sanjaril, da bom v 2020 morda obiskal kakšno hudo eksotično zvenečo državo jugovzhodne Azije, morda bi se vrnil v Izrael, odkril Islandijo ali si privoščil vsaj kakšno kavo v Istanbulu. V resnici pa sem vsega skupaj preživel tri ure v Avstriji, iz katere sem prinesel kup cenenih Ikejinih kuhinjskih krp. Sicer pa sem doma, srečen, ker mi država dovoli legalno potovati vsaj iz Pesnice v Maribor.
Zaradi staršev in babic se je nabralo kar nekaj turističnih bonov in obsodil sem se na dopust v domovini. Ta me dela živčnega. Tremo imam. Vedno sem trdil, da nisem tip turista, za katerega bi Slovenija bila primerna destinacija. Slovenija je za aktivne ljudi, ki imajo radi zdrav življenjski slog in obožujejo izjemne naravne lepote. Jaz potrebujem mesta, velika mesta, z vsem kaosom vred, in kulturni šok. Mojo bolno dušo nahranijo podzemne železnice, letališča in brezcarinske prodajalne. Med raftingi, trekingi in kolesarjenji se ne znajdem prav dobro. Cel svoj dopustniški dan rad napletem okoli restavracij, vmes si ogledam kakšno znamenitost, kaj kupim in malce spim v hotelski sobi. Še največji približek temu, kar si od dopusta želim, bi bila Ljubljana, a bona v njej ne bom unovčil že iz inata. Na živce so mi šli v zadnjih letih, ko so preostanku države pod nos bahavo metali izjemne podatke o svojih turističnih uspehih, medtem pa so Ljubljančani med kupovanjem v Maximarketu zavijali z očmi, češ, kako neznosno polno turistov je najlepše mesto na svetu. Ne, ne. Če lahko letos jaz žrem krompir, ga boste pa tudi vi.
​Svoje bone bom tako razdelil med Logarsko dolino, Portorožem in Belo krajino, kjer bom nekaj dni preživel v gradu Vinica. Po psihoterorju zadnjih koronskih mesecev je najbrž res najbolje, da se med poletnim dopustom zaprem v grajski stolp, kjer me ne bosta našla ne korona ne sonce, ki bo kmalu svetu razkrilo, da je moja koža po tednih samoizolacije bela kot jogurt. Medtem ko so nekateri na instagramu že videti, kot bi pravkar prikorakali z modne revije Victoria's Secret, sem sam v kopalkah kot motiv iz kakšne Tisnikarjeve umetnine. Zato me natlačena portoroška plaža, na kateri bo zagotovo kar mrgolelo znanih ljudi, plaši. Morda mi na koncu ne bo preostalo drugega, kot se sleči, krivdo za bledo salo pa zvaliti na pandemijo in oblast. Domovina, predajam se v tvoje roke. Preseneti in šokiraj me. Nekoč sem trdil, da ga ni kraja na svetu, v katerem ne bi našel nekaj zase in se v njem ne imel lepo, zato odpiram srce in misli ter dopuščam možnost, da me navduši in napolni nekaj tako nepričakovanega, skrivnostnega in eksotičnega, kot je lastna država.