Franja Žišt
Za dobro jutro so iz zvočnikov odmevali Mi2 in njihova Zbudi me za 1. maj. Malo klišejsko, zaradi datuma pač. Minimum delavskega praznika bi bila vsaj še Internacionala ali katera druga udarniška pesem. V Ljubljani, vsaj na našem koncu, namreč ni bilo ne duha ne sluha o kaki plehmuziki, ki se je spomnim še iz svojega štajerskega otroštva. Zato si je bilo treba pač pomagati z youtubom. Kje pri nas sploh še ohranjajo tradicijo igranja budnic? Morda mi kakšnega tovrstnega dinozavra uspe ujeti naslednje leto, če ne bodo prej popolnoma izumrli. Letos sem se spomnila prepozno, pa še droben žarek lepega vremena med prvomajskimi prazniki je bilo treba izkoristiti za pobeg v naravo.
Čeprav se je po objavah na družbenih omrežjih zdelo, da so tako ali tako že vsi migrirali iz Slovenije - od hrvaške Istre do letos silno popularne zahodne italijanske obale ali še kam dlje -, se je izkazalo, da niso. "Če ni nujno, danes ne hodite nikamor, raje ostanite doma," so uradno svarili na enem od nacionalnih radiev. Ne le Slovenci, tudi številni tujci so se ujeli v mišnico našega avtocestnega sistema. Kolona pred Šentrupertom proti prestolnici, gneča okoli Ljubljane in potem vrsta mimo Vrhnike, čez Razdrto skoraj vse do Obale, hitra cesta proti Novi Gorici pa zaprta. Prej bi našteli, kateri del avtoceste je sploh bil normalno prevozen, kot vsa mesta, kjer so bili zastoji. Popoln kolaps. In ne prvi letos. Se ob takih dneh cestninski nadzorniki skrijejo ali si upajo kontrolirati vinjete? Slej ko prej se bo našel kak tujec, ki nas bo upravičeno tožil, ker smo ga oropali za vinjeto in za dan dopusta, saj mu 200-kilometrski odsek naše avtoceste včasih vzame toliko časa, kot ga porabi, da se do nas pripelje iz Nemčije. Morda pa gre le za novo domačo turistično usmeritev z že znanim sloganom "stranske poti so zapeljivejše od glavnih". Stranske poti so bile res nekoliko bolj prevozne, vinjeta pa se je v vseh ovinkih veselo bliskala v soncu.
Smo že na kot Toskana eminentnem Krasu. Ki ponuja širno svobodo kolesarskih poti "čez kraške gmajne do morja, skozi gozdove, po ravno prav strmih poteh na slikovite vrhove". Odpeljite se v krasen dan, poln odličnih priložnosti za postanek, še piše na kraški spletni strani. Ne le razgledi do morja in kak dih jemajoč prizor, večkrat se je treba ustaviti, da sploh najdeš pravo smer. Na uradno oglaševanem 72 kilometrov dolgem "Kolesarskem krogu spodnjega Krasa" oznak, kako in kam, ni. To, da je kolesarska pot neoznačena, sicer piše že na spletni strani. Usmerjevalne tablice se tu in tam pojavijo, a so prej izjema kot pravilo. Lahko se pelješ po svoje, lahko se orientiraš po občutku, lahko pa buljiš v telefon in slediš GPS-koordinatam in poti, ki se ti izriše na ekranu. O-o, a je to sploh možno?! Na gozdni cesti promovirane kolesarske poti te ustavi rampa, ki jo je nemogoče obvoziti. Na njej pa tabla. Privat zemljišče. Kot da to ni dovolj, pa še pripis Hud pes! Kako tipično slovensko! Zdaj pa plezaj čez, če upaš. Da lahko po štirih metrih, ko moraš preskočiti še drugo rampo, nadaljuješ "spoznavanje gostoljubja" in "okušanje najboljšega, kar ponuja Kras". Razlogov, zakaj je pri nas tako težko označiti kolesarske poti, ne poznam. Vem pa, da je to veliko bolje oziroma odlično uspelo sosedom v Istri, kjer te v kolesarskem labirintu na vsakem ovinku čaka smerokaz. Da tega, kako zares se gredo kolesarski turizem tudi s ponudbo posebnih hotelov, ki so prilagojeni gostom z bicikli, sploh ne omenjam.
Nič hudega, če pri nas prisegamo na prvinskost in pristnost - od cest in javnega prometa do turizma. A potem naj bodo take, kot je ponudba, še cene. Sicer pa me raje zbudite kdaj drugič.
