Naši predniki so dobro poznali divje rastoče rastline, vedeli so, kdaj jih nabirati, kako jih uporabiti in kakšen je vpliv posamezne zeli na človeški organizem. Danes marsikdo niti ne pomisli, da je večina rastlin, ki rastejo na travnikih in v gozdu, užitnih.
Čeprav zelišča spremljajo človeštvo že vso zgodovino, iz obdobja 2700 let pred našim štetjem obstajajo celo kitajske knjige o njih, pa velja, da jih danes uporabljamo manj kot kadarkoli prej. Poleg izboljšanja okusa jedi je poznan tudi njihov učinek na zdravje. Čaj iz bazilike denimo redči kri vsaj tako učinkovito kot zdravila, poudarjajo poznavalci, in verjetno marsikdo ne ve, da je v naravi na voljo vsaj deset zelišč, ki uspešno zavirajo nevarne bakterije v človeškem organizmu. "Kopriva, tista, ki 'peče', ima fosfor, magnezij, kalij in veliko več vitamina C kot solata, tudi kot limona," poudarja certificirana zeliščarica Vita Matjac iz Zabrda blizu Grgarskih Raven na Banjški planoti, soorganizatorka prvega slovenskega Festivala nabiralništva.
Prvo soboto v juniju se je po vsej državi začel sočasno z delavnicami, ki so jih vodili izkušeni slovenski nabiralci, v nedeljo pa se je nadaljeval s celodnevnim dogodkom v Ljubljani, kjer so na stojnicah ponujali nešteto naravnih izdelkov, na ogled sta bili razstavi gob in divjih rastlin, organizirali so okroglo mizo o trajnostnem nabiralništvu, vse skupaj pa je spremljal bogat kulturni program. Vita Matjac je na primeru dobre prakse v vzgojno-izobraževalnem sistemu predstavila način predajanja znanja o užitnih divje rastočih rastlinah v vsakdanjem prehranjevanju najmlajšim, s ciljem, da bi te vsebine uvedli v kurikul vzgojno-izobraževalnih zavodov.
Kljub široki in pestri ponudbi v trgovinah se namreč vse več ljudi zaveda, da je hrana, nabrana v naravi, načeloma bolj zdrava, saj vsebuje bistveno več antioksidantov in vitaminov kot gojena ter ni obremenjena s pesticidi. V skrbi za zdravje in dobro počutje vnovično odkrivajo stare recepte iz divje rastočih rastlin. V prehrano znova uvajajo divje rastline, ki so bile na jedilnikih predvsem v času vojn in pomanjkanja in so zato po krivici prišle na slab glas.
Na sprehodih v naravo najdemo bogat svet znanih in tudi manj znanih rastlin, kot so regačica (sorodnica peteršilja in korenja), bršljanasta grenkuljica, smrdljička in druge. "Večina je užitnih in dobro vplivajo na človeški organizem, neverjetno je, da jih ljudje malo ali celo ne uporabljajo v kuhinji," se čudi Vita Matjac. Regrat, čemaž, kopriva, travniška kadulja, marjetica, gozdne jagode in druge splošno znane rastline iz narave imajo v primerjavi z gojenimi več mineralov, vitaminov in vsega drugega, saj rastejo na prostem, natanko tam, kjer jim najbolj ustreza, ni potrebe po gnojenju, zalivanju, poudarja.
Pionir na tem področju pri nas je bil "doktor nabiralništva", pokojni Dario Cortese, velik poznavalec užitnih divje rastočih rastlin, in je o nabiralništvu napisal celo vrsto knjig in organiziral nešteto delavnic. Ves čas je zagovarjal tezo, da take prehranske moči in takega bogastva okusov, kot jih dajejo užitne divje rastline, ni mogoče kupiti.
Večina rastlin, ki rastejo na travnikih in v gozdu, je užitnih
Kopriva in robida sta denimo pravi multivitaminski bombi, pravi Vita Matjac, ki se je od Corteseja veliko naučila. Z zeliščarskimi delavnicami želi ljudi spodbuditi k pridobivanju trajnostnih znanj, kako poceni, zdravo in učinkovito (pre)živeti v prihodnje, ne da bi pri tem uničevali naravo.
Divje rastočih rastlin seveda ni pametno nabirati ob cesti, kjer je veliko izpušnih plinov, ob škropljenih vinogradih in tam, kjer ljudje sprehajajo pse in pasejo živino. "Nabiramo jih v čim bolj čistem okolju, in to rastline, ki so nepoškodovane, zdrave, te nam bodo dale največ. Pomembno pa je, da ne naberemo vsega, pustimo, da še kaj ostane za druge nabiralce in živali, denimo čebelice. Čemaž nekateri nabirajo v zelo velikih količinah in nastanejo celo zastrupitve. Ni treba, da ga poješ veliko, to rastlino dodajaš k raznim jedem," pravi mlada zeliščarica. Njeno vodilo je vračanje divjih rastlin v vsakdanje življenje. Meni, da vsa znanja in spoznanja najbolj vsrkamo v otroštvu oziroma mladosti. "Osnovnošolsko obdobje je idealno za tovrstno učenje, ki dolgoročno omogoča samooskrbo in povezanost z naravo na nevsiljiv način," je prepričana.
