(ZEMLJIN LIST) Kako je velikost človeške populacije povezana s podnebno krizo?

Biolog ali ekolog bi prenaseljenost najverjetneje opredelil kot stanje, ko na nekem območju ni več dovolj hrane in virov za preživetje populacije, uvodoma pove geografinja, izredna profesorica z Oddelka za geografijo na ljubljanski filozofski fakulteti Katja Vintar Mally. Ker se ljudje za življenje oskrbujemo s celega sveta, je vprašanje prenaseljenosti izjemno občutljivo. Neposrednih meril in kazalcev, ki bi določali, kdaj je "dovolj" (oziroma kdaj je dosežena meja nosilne zmogljivosti planeta), nimamo, imamo pa študije, ki pa nam govorijo, da smo to točko presegli že pred desetletji. Preseganje nosilne zmogljivosti se kaže z učinki degradacije, pri čemer sta pomembni dve postavki: izčrpavanje naravnih virov (ko porabljamo več kot se lahko obnavlja) in onesnaženost okolja (ko je onesnaževanje večje od zmožnosti ekosistemov, da naše odpadne snovi predelajo in se samoočistijo). Preden se posvetimo povezavi med (pre)naseljenostjo in podnebnimi spremembami, se za trenutek obrnimo še k konceptu ekološkega odtisa, ki ga je vzpostavila organizacija Global Footprint Network (ta trenutno skrbi tudi za njegovo izračunavanje). Njihova metodologija ima, podobno kot vse metodologije, mnoge pomanjkljivosti, vendar pa lepo kaže razliko med tem, kar imamo na razpolago (tj. biokapaciteta naših ekosistemov) in obsegom naše porabe. Svetovni ekološki odtis presega biokapaciteto že nekje od 70. let prejšnjega stoletja naprej. "Če bi na podlagi tega želeli opredeliti, kdaj lahko govorimo o prenaseljenosti, smo najbrž že takrat dosegli to točko. A vendar v resnici vemo, da nismo prenaseljeni. Če gledamo izračune za hrano, ti pravijo, da bi lahko na tem planetu brez preseganja naravnih omejitev prehranili več  kot 10 milijard prebivalcev," razlaga profesorica in dodaja, da se je strah ekonomista Thomasa Malthusa, ki ga je ob koncu 18. stoletja skrbelo, da pridelava hrane ne bo dohitevala rasti prebivalstva, v tem smislu izkazal za neupravičenega. 10 milijard svetovnega prebivalstva je namreč številka, ki se nam obeta konec stoletja – od leta 1970 se je prebivalstvo več kot podvojilo, BDP pa se je povečal za štirikrat. Delež ljudi, ki živijo v državah z visokimi dohodki, se je v tem času zmanjšal s 23 odstotkov (iz leta 1970) na približno 16 odstotkov leta 2017. Slednje kaže, da so nižje stopnje rasti števila prebivalcev povezane z višjim premoženjem na prebivalca, pri čemer skupina držav z nizkimi dohodki doživlja najhitrejšo rast prebivalstva (s skoraj 2,7-odstotnim povprečjem na leto).

Rast prebivalstva in rast gospodarske aktivnosti (merjena z rastjo BDP) se običajno obravnavata kot dve najpomembnejši gonili rabe naravnih virov. "Jasno je, da na način, kakor danes živimo v visoko dohodkovnih državah, ne more živeti dodatne tri milijarde ljudi. Ključno je torej vprašanje potrošništva in to, kolikšen bo tudi v prihodnje ekološki odtis posameznika," dodaja Vintar Mally. Burne reakcije v državah v razvoju na vsakršne namige, da je treba omejiti prebivalstveno rast zavoljo okoljskih problemov, so po njenem mnenju razumljive. Natančneje: korelacija med številom prebivalstva in podnebnimi spremembami seveda obstaja že zato, ker ima vsak prebivalec nek svoj osnovni ekološki odtis, ki ga ustvarja že s tem, da zgolj skuša preživeti. A vendar število ljudi še zdaleč ni edino relevantno. Že slovita enačba IPAT iz 70. let 20. stoletja, ki pojasnjuje obseg vplivov na okolje, v osnovi zajema tri spremenljivke: število prebivalcev, njihovo materialno blaginjo oz. potrošnjo (ta se običajno meri z BDP na prebivalca) in tehnologijo (slednja govori o tem, kolikšna je naša učinkovitost rabe virov). "Že Gandhi je rekel, da ima ta planet dovolj za potrebe vsakogar, ne pa tudi za požrešnost/pohlep ("greed"). Ravno to pa je tista spremenljivka, ki se je ne da zlahka opredeliti. Eden od bolj pomembnih poudarkov je ta, da je povsem neproduktivno, če države  s prstom kažemo ena na drugo; prej lahko govorimo o ekološkem odtisu ljudi, ki prekomerno trošijo, in tistih, ki živijo skromno oz. po naših merilih v revščini (nacionalni, absolutni ipd.)". Ali kot razpravo o povezanosti prebivalstva in podnebnih sprememb sklene Janez Malačič, demograf in redni profesor na Ekonomski Fakulteti: "Med prebivalstvom in emisijami ni direktne povezave, so pa te povezave zelo kompleksne, zelo številne, pogosto posredne ali pa celo skrite. A če se v sto letih število ljudi poveča za šest milijard, bo to gotovo vplivalo na klimatske spremembe."

Pojasnimo. Odtis bogatih je po vsem svetu približno enak, odtis revnih pa zelo različen (reven posameznik v Sloveniji ne ustreza definiciji revnega v Malaviju ali Ruandi). Prispevek Afrike k svetovnim emisijam ogljikovega dioksida je trenutno v rangu slabih štirih procentov (tj. 3,7%). "Ni tolikšen problem v tem, da bo prebivalstvo v podsaharski Afriki še rastlo – do 2050 se po srednji oceni ZN pričakuje dodatno milijardo, do leta 2100 pa naj bi število prebivalcev doseglo celo 3,8 milijarde. Vendar ti prebivalci ne bodo imeli več trenutnega povprečja 0.8 tone izpustov CO2, temveč bodo vrednosti bližje tistim, ki jih imajo danes  države s srednjimi dohodki. Države se želijo razviti in se tudi bodo – ne bodo kolesarili, če bo preostanek sveta vozil avtomobile. Mi smo se že imeli priložnost gospodarsko razviti, njim pa zdaj razlagamo, da se bodo morali začeti samoomejevati," dodaja Vintar Mally. Tudi profesor Janez Malačič odgovarja, da iz namigov o omejevanju rasti prebivalstva veje nekakšen mehanicizem, kot da bi sploh bila kje kakšna sila, ki bi zmogla kot deus ex machina ustavljati ali pospeševati rast prebivalstva. "Ne le želja ampak tudi potreba po napredku je univerzalna. Nihče ne more državam v razvoju omejevati pravice do razvoja," pravi demograf. Kar se prebivalstva tiče, je ključen demografski prehod, ki ga pospešujeta razvoj in modernizacija. V razvitem svetu se je končal pred 50 do 70 leti, v nerazvitem je marsikje pred koncem, v Afriki pa bi ga bilo treba pospešiti, saj denimo v Burkini Faso ženske še zmeraj rojevajo okrog šest ali celo več otrok. Nova milijarda ljudi v Afriki v prihodnjih 25 do 30 se bo torej, tako Malačič, gotovo zgodila. Hkrati se iz severa proti jugu širi puščava, kar bo življenja naraščajočega prebivalstva dodatno otežilo. "Demografski prehod (z njim označujemo prehod od visokih na nizke stopnje rodnosti in smrtnosti) je tisto, kar je treba narediti," pravi profesor. Modernizacija in razvoj sta glavna dejavnika, ki ju pospešujeta, če ju ni, pa se lahko prehod ustavi ali pa poteka izrazito počasi. "Akcijski program o prebivalstvu in razvoju iz Kaira 1994 bi bilo treba učinkoviteje uresničevati. V resnici pa je precej pozabljen," sklene Malačič.

Rodnost se sicer znižuje tudi v afriških državah; prebivalci se zavedajo, ugotavlja Katja Vintar Mally, da bodo lahko otrokom, če jih bo manj, zagotovili boljšo kakovost življenja. Opozarja pa, da je kljub omenjenemu zniževanju obdobje, ko bodo družine tudi zares majhne, še zelo oddaljeno; še bolj oddaljena pa je točka, ko bodo  – statistično gledano – izzveneli učinki dosedanje rasti. Trenutno namreč prihaja v rodno dobo ogromna generacija žensk, ki še sploh nima otrok. "In to je tisto, kar žene rast naprej – tudi če bodo imele te ženske samo dva ali tri otroke, jih je številčno gledano veliko več od generacije žensk, ki so še imele pet ali šest otrok." Z vidika posameznih držav lahko v tem kontekstu govorimo o odpirajočem se demografskem oknu. V teh letih pa ima družba čas, da – ob zaključenem obdobju vlaganja v vrtce in šole in pred obdobjem nujnega vlaganja v domove za ostarele – vlaga v druge stvari in se gospodarsko razvija. Gre torej za nekaj let trajajoče obdobje, ki ga je možno izkoristiti za hitrejši gospodarski razvoj. Z ozirom na podnebno krizo pa je treba razmišljati tudi o tem, kakšno bo obličje tega razvoja.

Mnoga vprašanja, povezana s podnebnimi spremembami, so izrazito politična, problemov pa je veliko, denimo izsekavanje gozdov, širjenje puščav, taljenje ledenikov, dvig morske gladine in večja pogostost ekstremnih vremenskih pojavov, erozija in zaslanjevanje prsti, prelov in druge negativne spremembe v morjih in oceanih (vse do "celine" plastike v Tihem oceanu, da o mikroplastiki niti ne govorimo). Na prvi pogled se zdi absurdno predvsem nesorazmerje med visokimi emisijami visoko razvitih držav ter – na drugi strani – zgražanjem Zahoda, da se družbe nerazvitih držav ne zavedajo negativnih okoljskih vplivov, za konec še podražimo sogovornika. Malačič odgovarja, da povedano drži: "Z visokim dohodkom per capita je po naravi stvari okoljski odtis mnogo večji. Bogati se premikajo z letali, ogromno se vozijo z avtomobili, o tem ni nobenega dvoma. Ampak si po drugi strani tudi vsi ostali, tudi revni želijo postati bogati." Pa je potem sploh smiselno spodbujati napredek, če bo ob razvoju (po meri razvitih) ekološki odtis višji tudi v (trenutno) manj razvitih državah, nadaljujemo. "Razvoj ne gre po isti poti, kakor je šel na zahodu. Poglejte samo fiksno telefonijo – nikjer v nerazvitem svetu je več in treba graditi, ker je moderna tehnologija omogočila mobilno. To je velik preskok. Na tehnološkem področju se taki dogajajo – seveda ne na vseh področjih, ne gre se zanašati izključno nanje, a vseeno," zaključi profesor.