Ptice selivke se v današnjem času na svoji selitveni poti soočajo s številnimi nevarnostmi – preti jim izguba počivališč, saj se mokrišča zaradi podnebnih sprememb in neposrednih posegov človeka izsušujejo in izginjajo, obenem pa so prizadete zaradi krivolova. Tako se jim godi na vseh treh selitvenih poteh iz Evrope v Afriko (preko Balkana, Italije in Gibraltarja). Tu potujejo, saj se veliko vrst morjem izogiba, ker nad njimi ni ugodnih zračnih tokov in vetrov, ki jim pomagajo na selitvi, pravi Janez Leskošek iz društva DOPPS, ki je ob evropskem dnevu opazovanja ptic organiziralo izlet na Račke ribnike.
Rački ribniki, ki so sicer umetnega nastanka, skupaj z akumulacijo Požeg ter zadrževalnikom Medvedce spadajo med mednarodno pomembna območja za ptice (IBA – Important Bird Areas). Obsegajo tri ribnike (Veliki ribnik, ribnik Gajič in Mali ribnik), v neposredni bližini pa so jim pridruženi še vzrejni bazeni za mladice rib in trije Turnovi ribniki, ki so tudi najstarejši ribniki na vzhodnem delu Slovenije. Že ob jutranji uri, ko se je nad gladino dvigala bela megla, se je ob opazovalnem stolpu zbralo lepo število z daljnogledi opremljenih opazovalcev. Ker ribniki vodnim pticam nudijo zavetje ter prostor za počitek in prehranjevanje, je za obisk Račkih ribnikov, če jih želimo spoznati, najugodnejši prav ta čas, ko se pri nas ustavljajo na svoji selitveni poti.
Štorklje ostajajo tudi zaradi smetišč
Tukaj ne morejo ostati skozi celotno zimo. Račke ribnike pozimi namreč izpraznijo – to storijo tudi zato, da alge v času do pomladi propadejo, sicer bi se ob otoplitvi razrasle z divjo hitrostjo. Ribe ulovijo tako, da ribnike začnejo prazniti in pri odtoku nastavijo velike mreže (ribe nato prodajo večinoma v Nemčijo, kjer jih v glavnem predelajo v hrano za domače živali). Race, ki tukaj bivajo v tem trenutku, pa se ob umanjkanju vode večinoma prestavijo na reke in večja jezera.
Račke ribnike pozimi izpraznijo – to storijo tudi zato, da alge v času do pomladi propadejo, sicer bi se ob otoplitvi razrasle z divjo hitrostjo.
Pri nas sicer prezimujejo ptice iz severnejših populacij, številne recimo na Ptujskem jezeru. Ne obstaja pa ostra meja, s katero bi lahko strogo razmejili, kdaj se ptice začnejo seliti – žerjave, ki se sicer striktno selijo na jug, lahko na poti v tople kraje pri nas denimo opazimo januarja, obenem pa je istočasno opaziti tudi osebke, ki se iz toplejših delov že vračajo. Selitev je pogojena z dostopom do hrane. "Ptice imajo namreč zelo visok metabolizem; osrednjo težavo jim predstavlja to, da v hladnejših mesecih ne morejo najti dovolj hrane, da bi vzdrževale telesno temperaturo," nadaljuje strokovnjak Leskošek. Zaradi podnebnih sprememb se trendi odseljevanja sicer že spreminjajo – zanimivo je, da pri nas vsako leto ostaja več štorkelj, ker ni snežne odeje in lažje pridejo do hrane (štorkljam sicer "pomagajo" smetišča, denimo tisto na Pragerskem, kjer iščejo hrano). V Španiji se jih velik del sploh ne seli več, doma jih ostaja na tisoče. Populacija bele štorklje je pri nas sicer v zmernem porastu. Gnezdeči pari poseljujejo nove regije, njihovo število pa se obenem povečuje na območjih, kjer vrsta historično ni bila prisotna. Medtem ko so trendi populacije v skoraj vseh območjih pozitivni ali stabilni, pa je trend na Murski ravni (Prekmurje) negativen. Zaskrbljujoče je, da je v 21 letih iz tega območja izginilo 32 parov. Nosilnost okolja se je namreč zmanjšala, virov hrane med gnezdenjem je vse manj. To je še posebej zaskrbljujoče, saj je bela štorklja "generalist", pravijo na Arso, posledično pa lahko zmanjšanje populacije razumemo kot splošno, a dokaj dramatično degradacijo biodiverzitete v Prekmurju v zadnjih 20 letih. Območje je danes velika kulturna stepa z monokulturami na nepregledno velikih intenzivno obdelanih kmetijskih površinah. "Iz študij ponudbe plena in rabe habitata je znano, da so takšni habitati za belo štorkljo najslabša prehranjevališča. Ekstenzivnih travnikov, optimalnih prehranjevalnih habitatov štorklje, v Prekmurju praktično ni več. S tako imenovano ozelenitvijo na 10–15 % intenzivnih kmetijskih površin bi lahko stanje v populaciji izboljšali do te mere, da ne bi več upadala in bi jo lahko celo povečali. Rešitev za belo štorkljo v Prekmurju je torej v kmetijskih ukrepih ter prijaznejši kmetijski politiki," dodajajo na Arso.
Kaj bo s kormorani?
Na Račkih ribnikih nas pozdravi družina laboda grbca, ki jo sestavljata dva bela odrasla in dva siva mladiča. Slednja bosta prihodnje leto imela že belo perje, ki pa bo imelo še posamezna siva peresa, kljun pa bo v primerjavi z odraslimi osebki bledo oranžen. Ob preletu na sosednje vodno telo opazimo tudi črne pike, ki se držijo trebušnega dela labodov – gre za vodni orešek, rastlino, ki se med plavanjem prime ptičjega perja in se na tak način se tudi razširja po vodnih telesih. Na jezerih pa se trenutno obenem nahajajo predvsem različne vrste rac, že 13 različnih vrst lahko naštejemo. Race v glavnem delimo na potapljavke in plovke – zanimivo je, da se plovke ne morejo potapljati, ampak se prehranjujejo tako, da hrano pobirajo po površini ali pa se prevrnejo. Pred selitvijo se race jeseni golijo; v tem procesu menjajo večino letalnih peres (niso torej gole), in takrat sploh ne morejo leteti, zato se zadržujejo na večjih vodnih površinah, kjer so varne pred plenilci (takrat jih na naših koncih opazimo tudi na Ptujskem in Ormoškem jezeru).
Na Račkih ribnikih lahko v tem času zasledimo čopaste črnice, ki sodijo med potapljavke. Ime čopasta črnica označuje izgled samca v času svatovanja – njegovo perje je takrat bleščeče črno obarvano, čop na glavi pa je dolg in povešen (samica je, na drugi strani, varovalnih rjavih barv). Za čopasto črnico je sicer značilno, da je družabna raca, ki se pogosto druži v velike jate skupaj s sivko, s katero se lahko tudi križa. Tudi sivko v Račah lahko opazimo (čeprav je v Evropi splošno razširjena vrsta, v Sloveniji velja za redko gnezdilko). Najti je še kostanjevko, eno izmed vrst, za katere je tukaj opredeljeno tudi mednarodno pomembno območje za gnezdenje. Samec in samica kostanjevke sta temno rjave barve s podobnim vzorcem kot čopasta črnica, le da nimata čopka. Spola med seboj zelo težko razlikujemo, saj sta enako obarvana, vseeno pa ju lahko ločimo po barvi očesa, saj ima samec očesi beli, samica pa temni.
Pred selitvijo se race jeseni golijo; v tem procesu menjajo večino letalnih peres (niso torej gole), in takrat sploh ne morejo leteti, zato se zadržujejo na večjih vodnih površinah, kjer so varne pred plenilci (takrat jih na naših koncih opazimo tudi na Ptujskem in Ormoškem jezeru).
Številčnost kostanjevke po svetu v zadnjem desetletju drastično upada, v Sloveniji kostanjevka velja za zelo redko in močno ogroženo gnezdilko ter prezimovalko. Na Račkih ribnikih lahko najdemo tudi mlakarico, morda najbolj prepoznavna izmed vseh rac (samec si čez poletje, v obdobju med majem in oktobrom, nadene posvatovsko perje, ki je močno podobno perju samice, sicer pa je ima v času svatovanja zeleno glavo, rjave prsi, siv hrbet in peruti z modrim zrcalcem). Ena izmed zanimivejših vrst, ki jih je opaziti, je zagotovo tudi čopasti ponirek. Spomladi, v času svatovanja, samec in samica pred parjenjem izvajata značilen paritveni ples na vodi, samec pa svoji nevesti prinaša tudi gnezditveno gradivo. Za gnezdo uporabita vodno rastlinje, največkrat rogoz. Gnezdo praviloma prosto plava in je dobro skrito v trsju ali pa je komaj zakrito in zasidrano v bližini brega. Kadar starša zapustita gnezdo zaradi iskanja hrane, jajca pokrijeta z rastlinjem. Starša mladiče v njihovih prvih dnevih prenašata na hrbtu, saj so tako varnejši pred plenilci.
Nevarno bližanje izginotju
Po obstoječih podatkih o trendih populacij ptic se stanje okolja v kulturni krajini slabša, medtem ko se razmere na mokriščih in v gozdu zadnjih nekaj let bolj ali manj ne spreminjajo, ugotavljajo na ARSO. Opazna so sicer nihanja, ki so del naravnih populacijskih sprememb, ali pa so spremembe med vrstami bolj ali manj uravnotežene (populacije enih vrst se povečujejo, drugih zmanjšujejo). Kar nekaj vrst ptic je v preteklem desetletju izginilo s seznama gnezdilcev Slovenije ali pa so se izginotju povsem približale.
Omeniti velja še jato kormoranov, ki so v času našega obiska preletavali jezero. Ribiški lobi je nedavno namreč predlagal, da bi se kormorana umestilo med lovne vrste. Razlog naj bi bil škoda, ki jo kormorani povzročajo na ribjih populacijah. Evropski parlament je v preteklem tednu naposled tudi zares sprejel odlog, po katerem bo dovoljeno kormorane dovoljeno loviti na akvakulturnih površinah. S tem bo, opozarjajo strokovnjaki, povzročene veliko škode. Kormoran je v 70. letih v Evropi namreč skoraj izumrl, ker so ga intenzivno streljali, doslej si je nekoliko opomogel, na število osebkov pa seveda vpliva tudi to, da smo ljudje uničili številna stoječa vodna telesa, ki mu ustrezajo (v tekočih namreč nerad lovi, v Sloveniji jih je največ na akumulacijskih jezerih). "V naravnih habitatih je za izumiranje rib prej krivo vse drugo, kot pa kormorani. To so predvsem izguba rečnih habitatov (urejanje oz. betoniranje bregov rek, onemogočena selitev rib zaradi pregrad na rekah (npr. jezovi hidroelektrarn), onesnaženje voda ipd.) Poleg tega ribe zaradi uničevanja nabrežnega rastlinja ne najdejo zaščite pred plenilci, npr. kormorani. Kar pa se ribogojnih območij tiče, za zaščito obstajajo številne druge vrste rešitev (denimo mreže)," opozarjajo na DOPPS-u.