Ženske na oblasti: Ali lahko moški postane predsednik?

Nekatere so se v zgodovino zapisale z zlatimi črkami, postale matere naroda, redke pa tudi s krvavimi. Številne so nosile vloge prodornih državnih voditeljic, s svojimi imeni in ponosom orale ledino vsem, ki so na najvišje državne položaje prihajale za njimi. A pred Vigdis Finnbogadottir, predsednico Islandije, si nobene od njih ljudstvo ni izbralo samo.

Leta 1980, pet let po velikem ženskem protestu, ki je opozarjal na manjvrednost ženskega dela in na ulice pognal kar 90 odstotkov vseh Islandk, se je islandsko žensko gibanje osredotočilo k enemu cilju - na vrh države postaviti žensko. K predsedniški kandidaturi so spodbujali in prepričevali takrat petdesetletno učiteljico francoskega jezika Vigdis Finnbogadttir. Bila je tudi kulturnica, predana gledališču. Ko je privolila, je sicer slutila, da se v družbi otoške države, obdane z Atlantskim oceanom, pripravlja nekaj velikega, a da bo prav ona nosilni steber tektonskih premikov, tega ne. Minila so skoraj že štiri desetletja, odkar so se osamosvojili od danske kraljevine, in četrtič so izbirali predsednika.

Vigdis so nasproti stali trije predsedniški kandidati, prvega zasledovalca protikandidata je premagala za zgolj odstotek in pol. Prvič v svetovni zgodovini so si državljani neke države za voditelja izbrali voditeljico, žensko. Ko je bila izvoljena na najvišji položaj v svoji državi, ni samo postala prva izvoljena predsednica na svetu, ampak do danes ostaja predsednica z najdaljšim stažem na svetu. Za drugi mandat je bila izvoljena s 94 odstotki glasov, podobno za tretji mandat. Leta 1992, ko je kandidirala četrtič, ni imela protikandidata. Po šestnajstih letih vodenja države se ni več odločila kandidirati, a njena priljubljenost, popularnost svetovnega merila, ni pojenjala. Številne islandske ženske in dekleta so odraščale ob njej kot vzornici, ki je druge spodbujala k vključevanju v politično življenje države.

Učiteljica, samohranilka in predsednica

Ko je nastopila položaj predsednice Islandije, je bila ločena mama samohranilka. Življenje ji ni prizanašalo, soočala se je s številnimi pritiski, a nanje se je pogosto odzvala tudi duhovito. Ker je prebolela raka na dojki, se je ob neki priložnost celo soočila z vprašanjem, kako namerava voditi narod samo z eno dojko. Takrat je odgovorila z danes slavnim stavkom: "Nikoli ni bil moj namen dojiti naroda."

Študirala je v Grenoblu in na pariški Sorboni. Poudarjala je pomembnost poznavanja jezika, svojega in tujih. Širša javnost jo je prvič spoznala leta 1968, ko je na islandski televiziji vodila oddajo o poučevanju francoščine. Bogastvo, ki ga prinaša negovanje in znanje jezika, je izpostavila tudi v svojem govoru ob prevzemu predsedniškega stolčka leta 1980: "Na Islandiji so besede naši gradovi." Ni pa nikoli pozabila tudi na naravna bogastva in si zavzeto prizadevala za sajenje dreves. Vulkanski otok sredi severnega Atlantika je namreč še vedno ena najmanj gozdnatih držav v Evropi.​

Ko je Finnbogadottirjeva prišla na oblast, je bilo med poslanci le pet odstotkov žensk. S svojo vlogo je bila najprej zgled za ženske, nato pa je njena vloga postala norma za vse Islandce. Država je od takrat radikalno napredovala in postala vodilna v svetu na področju enakosti spolov. Trenutno je najbolj enakopravna država na svetu. Čeprav nima popolnoma uravnoteženega parlamenta po spolu, prekaša druge države na številnih področjih, kot sta enako plačilo in zasedanje visokih položajev na delovnem mestu. Odkar je Vigdis zapustila položaj, nobena druga ženska ni bila izvoljena za predsednico, je pa država izvolila dve premierki, vključno s sedanjo Katrin Jakobsdottir. "Utirala je pot za nas, ostale," nemalokrat tudi ona izpostavi vlogo prve predsednice. Prav tako je po svetu zaokrožila simpatična izjava Jakobsdottirjeve: "Odraščala sem s predsednico Vigdis in mislim, da sem resnično cenila njen vpliv šele, ko me je moja šestletna nečakinja vprašala, ali lahko moški postane predsednik."

Trenutno je na predsedniškem položaju 54-letni Gudni Thorlacius Johannesson, ki je letos avgusta obiskal Slovenijo. Vigdis pa kljub svoji častitljivi starosti 92 let nadaljuje svoje poslanstvo ozaveščanja o pravicah žensk in enakopravnosti med spoloma, še vedno ljubi gledališče. Po podatkih Svetovnega gospodarskega foruma je njena dolga in dokaj zgodnja prisotnost kot politične osebnosti prispevala k zmanjšanju razlik med spoloma v državi.

Na vrhu je 27 žensk

Medtem ko so večino držav skozi zgodovino skoraj v celoti vodili moški, vedno več držav voli ženske na visoke politične položaje, vključno z najvišjim. Po podatkih oddelka ZN za ženske Združenih narodov je minulo leto 26 žensk delovalo kot voditeljice držav oziroma vlad, letos jih je 27. Številne od njih so se že izkazale z učinkovitim in inovativnim vodenjem, hkrati pa prinesle svež pogled na izive, s katerimi se njihove države soočajo.

Barbados, Etiopija, Grčija, Gruzija, Honduras, Moldavija, Nepal, Singapur, Slovaška in Tajvan imajo na predsedniškem položaju žensko. Konec leta se bo temu seznamu priključila tudi Nataša Pirc Musar kot prva predsednica Slovenije.

Bangladeš, Danska, Estonija, Finska, Gabon, Islandija, Italija, Litva, Namibija, Nova Zelandija, Samoa, Srbija, Švedska, Tanzanija, Togo, Tunizija in Uganda imajo predsednice vlad, torej premierke, medtem ko so imeli do julija letos v Hongkongu, ki je posebno administrativno območje Kitajske, na položaju izvršnega vodje političarko Carrie Lam.

Političarkam v državah, ki do zdaj na najvišji položaj še niso izvolili ženske, Finnbogadottirjeva sporoča: "Prosim, verjemite, da delate pravo stvar. Niste slabše od moških. Ovire se pojavijo le v glavah. Tudi moški pozabljajo, da so polovico genov pridobili od ženske."

Predsednica v Etiopiji, Nepalu, Hondurasu

Prva predsednica na afriški celini je bila Slyvie Kiningi, leta 1993 je postala premierka države Burundi, a je v času svojega mandata delovala tudi kot predsednica, potem ko je bil aktualni predsednik ubit skupaj s šestimi svojimi sodelavci. Danes je v Afriki sedem voditeljic držav, a izvoljena predsednica države je le ena, to je od leta 2018 Etiopijka Sahle-Work Zewde. Za njo je več kot tri desetletja dela v mednarodni diplomaciji. Med drugim je bila veleposlanica Etiopije v Franciji, Džibutiju, Senegalu, za seboj pa ima tudi odmevno kariero pri Združenih narodih. Je najvišje uvrščena Afričanka na listi stotih najbolj vplivnih žensk na svetu revije Forbes.

Od aktualnih predsednic je na svojem položaju najdlje Bidya Devi Bhandari, ki je leta 2015 postala prva ženska predsednica Nepala. Čeprav velja, da je njena vloga bolj ceremonialna, ima Bhandari dokaj velik vpliv tudi pri političnem odločanju in posluhu aktualnega premierja Nepala.

Na ameriški celini je trenutno edina predsednica Hondurasa​ Xiomara Castro. Kot bivša honduraška prva dama je letos januarja prisegla kot prva predsednica Hondurasa. Njen soprog Manuel Zelaya je bil z državnim udarom leta 2009 strmoglavljen z mesta predsednika države. "Dvanajst let boja, dvanajst let odpora. Danes se začne vladavina ljudstva," je ob svoji zaprisegi letos izjavila Xiomara Castro.

Isabela Peron in Indira Gandhi

V svetovno zgodovino sta se najtrdneje zapisali dve predsednici, za kateri je slišal skorajda vsakdo - Isabela Peron in Indira Gandhi. A njuni poziciji v Argentini in Indiji ni na volitvah izvolilo ljudstvo.

​Isabela Peron je bila tretja žena predsednika Juana Perona. Med moževim tretjim predsedniškim mandatom je bila eno leto tako podpredsednica kot prva dama Argentine. Po Peronovi smrti leta 1974 je kot podpredsednica prevzela položaj prve dame v državi, preden je vojska z državnim udarom leta 1976 prevzela vlado. Peronova je bila nato pet let v hišnem priporu, preden je bila leta 1981 izgnana v Španijo. V poznih devetdesetih je bila pozvana na sodišče, kjer so jo pet ur zasliševali v obtožbah genocida, a na vsa vprašanja je Peronova odgovarjala enako: "Ničesar se ne spomnim." Še danes živi v mirni vasici blizu Madrida.

Indira Gandhi je bila leta 1966 izvoljena za tretjo premierko Indije, bila je prva in do danes edina predsednica indijske vlade. Kot hči Džavaharlala Nehruja, prvega premierja Indije, je že kot deklica v očetovi družbi opazovala delo politika. Premierka je bila od januarja 1966 do marca 1977 in ponovno od januarja 1980 do njenega atentata oktobra 1984. Bila je znana po svoji politični nepopustljivosti in centralizaciji oblasti, šla je v vojno s Pakistanom ter z zmago prispevala k ustanovitvi Bangladeša. Med letoma 1975 in 1977 je uvedla izredne razmere, sklicujoč se na pozive k revoluciji. Takrat je v Indiji uvedla cenzuro tiska in omejila državljanske svoboščine. Menda je občudovala Ivano Orleansko in obžalovala, ker se zaradi političnih dolžnosti ni mogla v celoti posvetiti svojim otrokom, saj je materinstvo smatrala za najpomembnejši del svojega življenja. Potem ko je ukazala vojaško akcijo v Zlatem templju v operaciji Modra zvezda, so jo njeni telesni stražarji in sikhovski nacionalisti 31. oktobra 1984 ubili.