Denis Živčec
Nekateri se sicer šalijo, da živijo na letališčih, ker potujejo tako pogosto, a se ob koncu dneva vendarle znajdejo v udobni postelji. Doma, v hotelu, kjerkoli že. Letališča bi v resnici bila zelo neprijetno okolje za življenje tudi zato, ker so nekakšno vesolje zase. Neskončen tok ljudi, ki hitijo po hodnikih, se nikoli ne ustavi, vsak lahko kadarkoli leže kamorkoli, vrečka čipsa lahko tam stane tudi deset evrov in vije se nenehen vonj po stoterih parfumih, ki jih potniki med čakanjem preizkušajo v brezcarinskih prodajalnah. Ob ideji, da bi si kdo čisto zares življenje ustvaril sredi letališkega kaosa, se spomnimo hollywoodske uspešnice Terminal, ki se nam je zdela zelo zabavna, dokler nismo izvedeli, da temelji na resnični zgodbi. In tisti, ki je bil navdih zanjo, je letališče pravkar zapustil.
Dvanajstega novembra je umrl iranski begunec Mehran Karimi Naseri, ki je 18 let čisto zares živel na pariškem letališču Charles de Gaulle. V filmu režiserja Stevena Spielberga ga je upodobil Tom Hanks. Filmsko zgodbo so sicer precej prikrojili in glavnega junaka oklicali za državljana izmišljene vzhodnoevropske države Krakhozije.
Sedel je na klopci in strmel v prazno
Letališka uprava je potrdila, da je 76-letni Karimi Naseri, ki se je predstavljal kot Sir Alfred, umrl naravne smrti v prostorih letališkega terminala 2F, kamor se je sredi septembra ponovno naselil po začasnem bivanju v zatočišču za begunce in nato v hotelu. Na letališču je pristal leta 1988, ko je med vmesnim postankom izgubil dokumente. Zaradi tega ni več mogel dokazovati statusa begunca, prav tako ni smel nadaljevati poti niti zapustiti letališča. Več let si je prizadeval, da bi ga sprejela katera od evropskih držav, a brez uspeha. Leta 1999 je dobil vizum za Francijo, a je ostal v svojem zatočišču, ki si ga je napravil pod tekočimi stopnicami na letališču. Šele leta 2006 je iz zdravstvenih razlogov zapustil letališče, po zdravljenju v bolnišnici pa so ga sprejeli v domu za begunce. Z denarjem, ki mu ga je prinesel film, se je naselil v hotelu.
Zadnjih nekaj tednov je ponovno bival na letališču z vsemi svojimi rečmi v vozičku. Po poročanju lokalnih medijev nazadnje ni več govoril in je samo strmel v prazno.
Mehran Karimi Naseri, kot je njegovo polno ime, leta 2009 nikakor ni bil med prvimi, ki so si ogledali film Terminal, saj na letališču ni kina. Film so v ZDA začeli predvajati junija in od takrat se je na pariškem letališču zbiralo na tisoče ljudi, ki so želeli na lastne oči videti Naserijev dom. Sir Alfred je tako postal prava atrakcija. "Mogoče sem res postal slaven, vendar se zato moje življenje ni spremenilo. Še vedno sedim tam kot do zdaj in ne v kakšnem razkošnem stanovanju," je dejal. Odkrito je povedal, da je dobil več kot 300.000 dolarjev za avtorske pravice, ki mu jih je plačalo Spielbergovo produkcijsko podjetje Dream Works, vendar se večine denarja po premieri ni dotaknil. Vsak dan je porabil le nekaj evrov za nakup časopisa, hrane in kave. Na letališču je tudi dočakal šestdesetletnico. Ni bil videti kot potepuh. Njegovi brki so bili skrbno negovani, lasje pa natančno počesani nazaj. Njegovo zdravje je bilo v času življenja na letališču bolj ali manj trdno. Zanj je skrbel Philippe Bergain, glavni zdravnik letališkega zdravstvenega centra.
Mehran Naseri se je rodil v Iranu in se leta 1970 zaradi študija na Univerzi v Bradfordu preselil v Veliko Britanijo, dejaven pa je bil tudi v demonstracijah proti iranskemu šahu. Čez šest let se je vrnil domov. Zaradi nasprotovanja iranskim oblastem so ga izgnali, Velika Britanija pa je zavrnila njegovo prošnjo za politično zatočišče. Naslednja leta je potoval po Evropi, med drugim je bil nekaj mesecev v zaporu za ilegalne pribežnike. Šele leta 1999 so mu francoske oblasti podelile status begunca. Vendar si je medtem že premislil: "Ko smo prišli v urad, da bi podpisal papirje, je bilo na njih napisano ime Mehran Karimi Naseri, vendar to ni moje ime. Jaz sem Sir Alfred Mehran." Trdil je, da se ni rodil v Iranu, zato je ostal brez dokumentov. Oblasti so zaradi njegove mirne narave zamižale na eno oko, sčasoma se z njegovim statusom ni ukvarjal nihče več. Eden od policistov je o Naseriju medijem povedal: "Nikoli ne krši javnega reda in miru. Pusti nas pri miru, zato mu tudi mi nič nočemo. V vseh teh letih je postal že kar nekakšna maskota letališča."
V življenju ni imel ženske
"Ne bom ostal na tem letališču do konca življenja, vendar sem za nekaj časa zadovoljen s takšno rešitvijo. Ne počutim se kot v zaporu in tudi ne dolgočasim se, saj veliko berem in pišem," je govoril. O njegovem življenju v zadnjih letih je znanega zelo malo. O Naseriju so posneli tudi nekaj dokumentarcev, sam si je želel obiskati Hollywood in sodelovati pri še kakšnem projektu, a za mnogo višjo ceno kot prvič. Tom Hanks se je v filmu Terminal zaljubil v čedno Catherine Zeta - Jones, Mehran Naseri pa je iskreno priznaval, da v življenju ni imel ženske.
Ne počutim se kot v zaporu in tudi ne dolgočasim se
Kakorkoli čudno zveni, Mehran Naseri ni edini človek, ki je dlje časa živel na letališču. Znana je zgodba Nemke Bettine, ki je na letališču v Palmi de Mallorca preživela več kot desetletje. V medijih, med domačini in pogostimi potniki na letališču se je je prijel vzdevek ženska z mačko, saj ji je ta ves čas delala družbo.
Hiroši Nohara je 2. novembra 2008 iz Tokia priletel v Cuidad de Mexico na eno najprometnejših letališč v Latinski Ameriki. Dobil je polletni turistični vizum in od tedaj bivakiral na terminalu 1. Zavzel je mizo nasproti restavracije in tam sprejemal radovedne obiskovalce. Skoraj ni bilo dneva, da takrat 41-letni Japonec ne bi imel obiskov. Postal je prava medijska zvezda. Mimoidoči potniki so se z njim fotografirali, iz bližnjih restavracij in potniki so mu kdaj pa kdaj prinesli priboljšek. Najraje se je družil s potnicami. Na novinarska vprašanja je odgovarjal, da ni posebnega razloga za njegovo podaljšano bivanje na letališču in da ne ve, kako dolgo bo tam ostal. Noharova letališka avantura je trajala 117 dni. S svojo neurejeno podobo je kdaj koga tudi prestrašil, govoril ni niti angleško niti špansko.
Londonski Heathrow naj bi po nekaterih podatkih imel zaradi ugodnih razmer za bivanje, toplote in čistoče pod svojo streho več kot sto brezdomcev, ki so si na letališču omislili začasno bivališče. Da bi kdo živel na letališču v Sloveniji, se še ni zgodilo. Do prenove brniškega bi to bila tudi zelo kilava izkušnja.
Mehran Karimi Naseri je z nenavadno življenjsko zgodbo našel svoje mesto v zgodovini, redno so ga uvrščali tudi na sezname najbolj nenavadnih Zemljanov. Moški, ki živi na letališču, je tako pristal v družbi Vietnamca Thaia Ngoca, ki ni spal že od leta 1973, pa Šoičija Jokoia, ki je bil leta 1941 prisilno vpoklican v japonsko cesarsko vojsko, kmalu zatem pa so ga poslali na otok Guam. Leta 1944 so Američani otok ponovno zavzeli, Jokoi pa se je skril. Šele 28 let kasneje, natančneje 24. januarja 1972, sta ga v odročni votlini našla otočana. Japonec se je skrival skoraj tri desetletja, kljub temu da je našel letake, ki so razglašali konec druge svetovne vojne. Stalno je na seznamih čudnih življenjskih zgodb tudi Lal Bihari, indijski kmet iz regije Utar Pradeš, ki je bil uradno mrtev od 1976 do 1994. Kar 18 let se je moral boriti z indijsko birokracijo, da je dokazal, da je živ. Vse se je začelo, ko se je leta 1976 odpravil v banko po posojilo in tam ugotovil, da je uradno mrtev. Njegov stric je namreč podkupil uradnike, da so Lala razglasili za mrtvega, da bi se lahko polastil njegove zemlje.
No, Mehran Karimi Naseri je bil do nedavnega še zelo živ, koliko je v resnici imel od svojega za Hollywood navdihujočega življenja, pa je vprašanje. A zdaj je najbolj znani čakajoči svoj terminal dokončno zapustil.
