Zmago Gomzi
Odbojko so v Sloveniji prvi igrali v Mariboru, in sicer že leta 1924, ko so se za ta šport začeli navduševati člani Sokola Maribor - Matica. Po drugi svetovni vojni so tradicijo odbojke v Mariboru in drugod po Sloveniji prevzela športna društva, v štajerski prestolnici sta to bila ŠD Polet, predhodnik sedanje ZMŠD Branik na levem bregu Drave in Železničarsko športno društvo (ŽŠD) Maribor na desnem in odbojka je v Mariboru doživela velik razmah. Moški in ženski članski ekipi Branika in Maribora sta bili med najuspešnejšimi v Sloveniji in tudi nekdanji Jugoslaviji. V ekipah pa so tudi igrali odlični odbojkarji in odbojkarice, nekateri med njimi so do osamosvojitve Slovenije nosili majico slovenske in tudi jugoslovanske reprezentance.
Ena tistih, ki so pisale zgodovino mariborske odbojke, je bila leta 1941 rojena Monika Švarc, pozneje Bezjak, zdaj Zayet. Njena igralska pot je bila zanimiva, a tudi prepletena z uspehi, morda bi lahko bila še bolj, če ne bi igrala v letih, ki niso bila najbolj naklonjena ženski odbojki.
Odbojka pravi šport zanjo
"Odbojko sem začela trenirati leta 1953 na tedanjem stadionu ŽŠD Maribor ob Tržaški cesti, ko mi je bilo dvanajst let. Na prvi trening me je peljal stric in po nekaj treningih sem spoznala, da je odbojka pravi šport zame. V skrivnosti odbojke me je vpeljal trener Alfred Lederhas in naučil me je vsega, kar mi je na odbojkarski poti pozneje prišlo zelo prav. Trenirali in tudi tekme smo igrali na dveh igriščih s podlago iz leša," se prvih odbojkarskih korakov spomni Monika Zayet. "Tedaj smo trenirale in igrale v copatah, oblečene smo bile v drese in trenerke, opremo smo dobile v klubu. Na začetku smo trenirale s samo eno žogo Mikasa," doda Monika.
Uprla se je kapetanki reprezentance
Po Alfredu Lederhasu je odbojkarice prevzel Marjan Cirer in novi rod mladih igralk, med katerimi je bila v ospredju prav Monika, je začel žeti odlične rezultate. "Leta 1958 je naša ekipa osvojila naslov slovenskih prvakinj, leto dni pozneje članskih prvakinj in se uvrstila v tedanjo jugoslovansko zvezno ligo," razloži sogovornica, ki je nadarjenost dokazovala na igriščih po vsej Sloveniji. V ekipi, ki je osvojila naslov slovenskih mladinskih prvakinj, so ob Moniki Švarc jedro tvorile Pavla Hlede, Marica Navršnik, Marija Zemljič, Jožica Auda, Marija Belec, Ruža Ekart, Elizabeta Hojnik, Hilda Majerič, Anica Male, ki so bile v ekipi tudi ob naslovu slovenskih članskih prvakinj. "V mladinsko reprezentanco Jugoslavije sem bila prvič povabljena leta 1958, ko mi je bilo 16 let, za menoj je povabilo dobila še Pavla Hlede, pozneje sva obe zaigrali tudi za člansko reprezentanco Jugoslavije," razloži Monika Zayet se iz tistih let spomni zanimivega dogodka. "Ko sem pripotovala na priprave članske reprezentance v Beograd, me je tedanja kapetanka, stara približno 30 let, najprej poslala po cigarete, pa sem ji odločno rekla, da ne grem, naj si jih gre kupit sama, če želi kaditi. Selektorju Savi Grozdanoviću se je potožila, da sem neubogljiva, in tudi, da ne znam niti govoriti 'po njihovo', da pa znam reči ne."
Leto dni igrala za Lokomotivo
Leta 1961 se je Monika poročila s tedanjim odličnim odbojkarjem Branika Marjanom Bezjakom, ki je z Branikom igral tudi v prvi jugoslovanski ligi, leta 1963, ko je bila jugoslovanska prva zvezna liga ukinjena, pa je ekipa ŽOK Maribor igrala v slovenski ligi in dvakrat zapored osvojila naslov prvakinj. "Ko je leta 1965 spet zaživela prva jugoslovanska liga, je v njej zaigrala tudi ekipa ŽOK Maribor," se spomni nekdanja odlična podajalka. V spomladanskem delu prvenstva je bila ekipa oslabljena, saj sta manjkali Hledetova in Bezjakova, začel se je tudi osip igralk. Med desetimi klubi so Mariborčanke, ki sta jih v tistih letih trenirala Jože Vauhnik in Štefan Podlesnik, osvojile štiri točke in bile na lestvici osme. Zadnjo tekmo tega dela prvenstva bi ekipa morala odigrati ob koncu junija v Mariboru proti zagrebški Mladosti, vodstvo kluba pa je tekmo zaradi pomanjkanja igralk in tudi finančnih težav predalo, ekipa je izstopila iz lige in v naslednji sezoni zaigrala v slovenskem prvenstvu. "Za ekipo, ki je žalostno končala prvenstvo, nisem igrala zaradi tega, ker sem v tistem času študirala v Zagrebu in kot napadalka igrala za zagrebški klub Lokomotiva v prvi jugoslovanski ligi," pojasni sogovornica.
Odbojka kot magnet
Mariborska odbojkarica se je po študiju v Zagrebu vrnila v Maribor, leta 1962 se ji je rodila hčerka Aleksandra, pozneje odbojkarica Palome Branika, slovenska in jugoslovanska reprezentantka, in nameravala je končati odbojkarsko pot. "Toda v klubu so me pregovorili, spet sem zaigrala v ekipi, ki je igrala v slovenski ligi, eno sezono celo v prvi jugoslovanski, ob meni so v tistih letih jedro ekipe tvorile Sonja Vrečko, Hilda Majerič, Tanja Oblak, Janja Rajh, Alenka Kocmut, Stanka Bajde, Breda Bornšek, Slavica Pisansky, Franja Pušnik in Manca Lokar. Ko sem leta 1966 rodila še Andrejo, sem še enkrat zaigrala za klub in ga pripeljala v prvo jugoslovansko ligo, v kateri je ekipa izgubila vse tekme in leta 1968 sem prenehala tekmovalno igranje. Odbojko sem igrala le še v sindikalni ligi za ekipo ZD Maribor in Splošno bolnišnico Maribor," pove Monika, ki je kot štipendistka ZD Maribor v tej ustanovi dobila prvo zaposlitev v obratni ambulanti na Gosposvetski cesti, nato v podobni ambulanti na Taboru. "Ko sem končala tretjo stopnjo študija medicine dela, sem po nekaj prijavah dobila specializacijo splošne kirurgije v mariborski bolnišnici, kjer sem kot kirurginja delala na abdominalni kirurgiji do upokojitve."
Po zmagi vesela, po porazu žalostna
Po letih odbojkarske upokojitve je Monika začela obiskovati tekme mariborskih klubov. "Hčerka Aleksandra je igrala za Palomo Branik, njen poznejši mož Luka Lobnik pa za Stavbar MTT. Ob spremljanju tekem sem uživala, podoživljala tudi svoja mladostna leta na igrišču, ko pa sem postala babica, sem ob sobotah in nedeljah morala paziti na naraščaj in tekme sem obiskovala redkeje. Tudi zdaj se redko odločim za ogled kakšne tekme v Mariboru, sem pa bila na vseh nedavnih tekmah naših fantov v Stožicah v ligi narodov, kjer sem neizmerno uživala," Monika pojasni povezanost s športom, ki mu je darovala mladost.
Njeni spomini na leta, ko je bila aktivna odbojkarica, niso zbledeli. "To so bila lepa leta, bila sem zelo tekmovalna, rada sem zmagovala, če smo tekmo izgubili, sem bila žalostna. Spomnim se tekme, žal ne vem, proti kateri ekipi, ko smo v odločilnem nizu vodile s 14:8, a ga izgubile s 14:16. Takrat sem spoznala, da je v športu nemogoče lahko tudi mogoče. Odbojka se je od tedaj, ko sem jo igrala, do danes, zelo spremenila, je pa bil že v tistih letih začetni udarec zelo pomemben in jaz sem slovela po tem, da so bili moji začetni udarci med najmočnejšimi v tedanji Jugoslaviji," za konec pove Monika Zayet, ki je leta 1980 za prispevek k razvoju odbojke pri nas dobila Bloudkovo značko.
Jabolko ne pade daleč od drevesa
Aleksandra Bezjak, poročena Lobnik, hči nekdaj odličnih mariborskih odbojkarjev Monike Švarc Bezjak, zdaj Zayet, in Marjana Bezjaka, je bila ena najboljših mariborskih, slovenskih in jugoslovanskih odbojkaric. V sezonah 1984/1985 in 1985/1986 je z ekipo Palome Branika osvojila naslova jugoslovanskih prvakinj. "V obeh letih in tudi sicer je naša ekipa prikazovala vrhunske igre, ki so na tekme v tedaj novozgrajeno dvorano Tabor privabljale množico gledalcev. Na odločilni tekmi za naslov prvakinj v sezoni 1984/1985 se jih je v njej nagnetlo blizu 5000. V Ediju Dolinšku smo imeli odličnega trenerja, ki nas je popeljal v vrh slovenske in jugoslovanske odbojke," pravi Aleksandra Lobnik.
Odbojka položena v zibelko
Žoga je bila vsakodnevna spremljevalka družine Bezjak. "Položena mi je bila v zibelko," smeje pove Aleksandra. "Najprej sem plavala, ko pa sem se vpisala v OŠ Franca Rozmana - Staneta, me je ravnatelj šole Tone Ule, tedaj predsednik OK Branik, ki je poznal moja starša, zvabil v šolsko odbojkarsko ekipo, nato v OK Branik in začela se je moja odbojkarska pot," pojasni Lobnikova. "V OK Branik je leta 1970 začel rasti nadarjen rod odbojkaric, igralke smo nadarjenost potrjevale v pionirski in mladinski ekipi, vrhunskost pa dokazovale v sezonah, ko smo pokorile vso jugoslovansko elito. V tistih letih smo odbojkarice Palome Branika tvorile jedro jugoslovanske članske reprezentance, na nekaterih tekmah smo v udarni šesterki zaigrale same branikovke. Ob meni so v reprezentanci igrale še Ksenija Pregl, Zvezdana Peljušič, Nevenka Merhar, Ksenja Pejovič, Alenka Lešnik, Mojca Možič, Barbara Kislinger in Duška Czurda. Za reprezentanco Jugoslavije sem igrala šest let," ponosno pove Lobnikova, ki je po končani aktivni poti v OK Paloma Branik z Duško Czurda še nekaj let igrala pri dunajskem klubu Tyrolia, nato pa zaplavala v znanstvene vode.
"Leta 1991 sem diplomirala na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani, leta 1998 pa doktorirala na Inštitutu za organsko analizno kemijo na univerzi v Gradcu. Od leta 2009 sem zaposlena kot redna profesorica na Fakulteti za strojništvo Univerze v Mariboru. Leta 2006 sva z Luko - poročila sva se leta 1985, družino pa zaokrožujeta hčerki Alja in Tina -, ustanovila podjetje IOS, ki se ukvarja predvsem z uporabnostjo znanstvenih raziskav na področju senzorjev, nanomaterialov in tehnologij recikliranja. Čeprav je dela v izobilju, si vzamem čas za druženje z nekdanjimi soigralkami in že 30 let enkrat na teden igramo odbojko v telovadnici OŠ Toneta Čufarja in v Zrkovcih na mivki."
Od igralca do kapetana
Luka Lobnik je odbojkarsko pot začel leta 1975 pri OK Branik, ko so leta 1976 najboljši odbojkarji OK Branik in ŽOK Maribor zaigrali v reprezentančnem klubu OK Maribor, pa je za člansko ekipo OK Maribor igral v drugi jugoslovanski ligi - zahod. "Leta 1980 se je naša ekipa, podobno kot ženska ekipa Palome Branika, uvrstila v prvo jugoslovansko zvezno ligo. V njej smo z enoletnim premorom zaradi izpada v drugo ligo igrali do leta 1989, v sezoni 1983/1984 pa dosegli enega največjih uspehov - osvojili smo drugo mesto v pokalnem tekmovanju nekdanje skupne države. V pokalu pokalnih zmagovalcev smo proti ekipi Galatasaraya iz Carigrada po dveh tekmah zgolj zaradi točke manj od tekmeca izpadli," se spomni Lobnik, ki je bil več let tudi kapetan ekipe mariborskih odbojkarjev.
V sezoni 1985/1986 je Lobnik prevzel treniranje članske ekipe in jo vodil dve leti v prvi jugoslovanski ligi. "Še posebej sem ponosen, da sem bil v samostojni Sloveniji pomočnik prvemu selektorju članske reprezentance Vikiju Krevslu, nato leto dni tudi selektor," razloži Luka. "Pozneje sem bil tudi direktor OK Maribor in član komisije za pravne zadeve Evropske odbojkarske zveze Cev," doda Lobnik, ki odbojko zdaj spremlja kot gledalec. "Tu in tam si ogledam kakšno tekmo v Mariboru, z Aleksandro pa sva si ogledala vse štiri sklepne turnirje evropskega prvenstva, na katerih so naši odbojkarji osvojili kolajne. Igre naših odbojkarjev, ki me navdušujejo, in drugih naših športnikov bova v živo spremljala tudi na olimpijskih igrah v Parizu," doda Luka Lobnik.
