Že kot otrok je Rok izžareval tekmovalnost, o sinu odbojkarju pove mati Mojca Možič

Gre mu veliko zaslug, da se je po 1993. naslov državnega prvaka spet vrnil v Maribor. Po peti finalni tekmi državnega prvenstva, v kateri je mariborska ekipa 26. aprila v dvorani Tabor s 3:2 na kolena spravila serijske državne prvake, odbojkarje ljubljanskega ACH Volleyja, in s skupnim rezultatom 3:2 v zmagah osvojila naslov prvaka, je 19-letni in 201 centimeter visoki odbojkar doživel vrhunec na kratki športni poti. Po tekmi je v objem najprej skočil soigralcem in strokovnemu vodstvu, nato pa še očetu in mami, ki sta njegova športna vzornika in tudi najbolj goreča navijača.

Rok je bil tekmovalen že kot otrok

Mojca Možič, 54 let, je odbojko začela trenirati v domačem kraju, v Šempetru v Savinjski dolini, pri OK Šempeter. Igrala je za mlajše klubske selekcije, ko pa je v Celju obiskovala srednjo šolo, je zaigrala za Celje. Zaradi višine - meri 184 centimetrov - jo je v svoje vrste vabil tamkajšnji košarkarski klub, a je ostala zveza odbojki. "Prelomno obdobje na moji odbojkarski poti se je zgodilo leta 1985, ko sem na povabilo tedanjega trenerja mariborske Palome Branika Edija Dolinška prestopila v mariborski klub, ki je v sezoni 1984/1985 osvojil naslov jugoslovanskega prvaka. Hitro sem se vživela v novo okolje in v sezoni 1985/1986 je Paloma Branik ponovila dosežek iz prejšnje sezone. Z dobrimi igrami sem si prislužila povabilo za nastop v jugoslovanski reprezentanci, z njo igrala v Španiji na tedanjem B svetovnem prvenstvu, kot se je tekmovanje imenovalo, na njem dobila priznanje kot najboljša izvajalka začetnih udarcev, z Barbaro Kislinger in Alenko Lešnik pa sem z reprezentanco Jugoslavije igrala na evropskem prvenstvu. Za reprezentanco nekdanje skupne države sem igrala do osamosvojitve Slovenije, nato pa do leta 1993 za slovensko reprezentanco, med drugim tudi na sredozemskih igrah v Franciji, zatem pa sem odbojki pomahala v slovo. Vmes sem v sezonah 1991/1992 in 1992/1993 s Palomo Branikom osvojila naslova slovenskih državnih prvakinj," pomembnejše dosežke na svoji športni poti opiše Mojca Možič.

Drugo prelomno obdobje v življenju Mojce Možič je bilo leta 1991, ko je priimek Voh zamenjala s priimkom Možič. "S Petrom sva se poznala z odbojkarskih igrišč, in ko sem prestopila v mariborski klub, so bili treningi odbojkarjev in odbojkaric v dvorani Tabor. Peter je bil zgovoren in igriv fant, tudi zvit, preskočila je iskrica in vzela sva se," razloži Možičeva, sad njune ljubezni pa je bila danes 26 let stara hčerka Miša. "Tudi Miša je šla po najini odbojkarski poti, igrala je za Palomo Branik in Formis, toda ko je začela študirati, je odbojko opustila."

Tretje prelomno obdobje v družini Možič je bilo rojstvo sina Roka leta 2002. "S Petrom nisva bila najbolj ogreta za še enega otroka, a ko je privekal na svet, sva bila srečna. Ko se ozrem nazaj, vem, da bi mi bilo zelo žal, če ga ne bi imela," pojasni Možičeva, lastnica cvetličarne na Partizanski cesti v Mariboru. "Rok je že kot otrok izžareval tekmovalnost, babica, ki je velikokrat pazila nanj, je z njim pogosto igrala človek, ne jezi se. Ker je vedela, da vnuk rad zmaguje, mu je večkrat 'pomagala', da je bilo zmagovalnih občutkov zanj čim več."

Oče in sin

Prvo besedo pri športni vzgoji sina Roka je imel njegov oče, a svoj piskrček je pridjala tudi Mojca. "Rok namreč dolgo ni vedel, da sem bila odbojkarica, da sem kot reprezentantka igrala na svetovnem in evropskem prvenstvu. Ko je to izvedel, je bil ponosen. Sicer pa je glavno besedo pri Rokovem odbojkarskem razvoju imel Peter. Na sina je prenesel vse vrline, ki so krasile tudi njega - delavnost, poštenost, iskrenost in skromnost. Roku ni bilo nič pretežko. Včasih sem mu svetovala, naj malo več počiva, a je običajno odgovoril, da je treba trenirati takrat, ko drugi počivajo. Čeprav sta bila po cele dneve skupaj, sta se le malokrat sporekla, če pa sta se, smo težavo razrešili v družinskem krogu," razloži Mojca, ki pred nekaj leti še ni slutila, da bi se Rok lahko razvil v vrhunskega odbojkarja. "Ko je bil kadet, je že kazal veliko nadarjenost za odbojko. Da se lahko razvije v vrhunskega igralca, sem spoznala v letu, ko je kot kadet igral za člansko ekipo OK Fram v drugi slovenski ligi. V Framu je nad njegovim odbojkarskim razvojem bdel priznani trener Jurij Čopi in Rok je bliskovito napredoval. Iz Frama se je vrnil v OK Maribor, kjer ga je odbojkarsko klesal trener Sebastijan Škorc," pojasni Možičeva.

Mati nam je zaupala še, da se Rok, ki gre nekam na tuje, pospešeno uči italijanščino: "Končal je gimnazijo, se vpisal na fakulteto, a ne vemo, kako bo s študijem. Vabila za igranje v tujini se množijo, v družinskem krogu se bomo odločili, kako in kaj, najbolj si želi v kakšen italijanski klub."

Peter Možič (53) je dolga leta uspešno nosil majico mariborskega kluba, tudi v sezonah 1991/1992 in 1992/1993, ko je ta pod nazivom Vileda osvojil naslova državnega prvaka, bil je tudi slovenski reprezentant. "Do drugega letnika srednje šole, ko sem se odločil, da bom odbojkar, sem treniral smučanje in bil uspešen tekmovalec. Doma, na Črešnjevcu v občini Selnica ob Dravi, sem treniral in igral za OK Turbina. Nekdanji odbojkar in mednarodni sodnik Marjan Šonaja me je opazil v telovadnici v Selnici - že takrat sem poskušal izvajati začetne udarce v skoku - in me priporočil svojemu sokolskemu kolegu Vikiju Krevslu, ki je takrat vodil slovensko kadetsko in mladinsko reprezentanco. Kmalu me je takratni športni direktor OK Maribor Milan Primec povabil v klub in pridružil sem se zelo uspešni generaciji, ki je osvojila tudi naslov mladinskega prvaka tedanje Jugoslavije," pojasni Peter Možič, ki je ponosen, da je igral v ekipi, ki je v prvih letih samostojne države osvojila zaporedna naslova članskega slovenskega prvaka. "Ko se je leta 2002 rodil Rok, sem končal aktivno odbojkarsko pot in se še bolj posvetil trenerskemu delu, ki sem ga začel že med igralsko kariero," doda.

Možič je vodil odbojkarske krožke po šolah, tu in tam treniral mlajše selekcije in tudi članske ekipe. Vzgojil je na stotine odbojkarjev, lahko rečemo, da tudi sina Roka. "S soprogo Mojco ga nisva silila v odbojko, želela sva, da se ukvarja s čim več športi. Treniral je gimnastiko, atletiko, plavanje, košarko in vaterpolo, povsod je pokazal nadarjenost in predvsem tekmovalnost. Ko se je odločil za odbojko, sem vedel, da mu moram pomagati, in tako sva začela individualno trenirati. Domala vsak dan, tudi ob sobotah, ko sva našla kakšno prazno telovadnico, sva pilila odbojkarske prvine, od tehnike udarcev do napada, sprejema in bloka. Bil je ubogljiv, čeprav sva se včasih tudi sprla, a sva spor hitro zgladila. Poleti je dneve preživljal na igrišču z mivko pri domačiji mojih staršev na Črešnjevcu, kjer je še dodatno razvijal svoj športni potencial. Ko je igral, pa je bilo težko krotiti njegovo zmagovalno miselnost. Ponosen sem, da je šel po mamini in moji poti, da se razvija v vrhunskega odbojkarja," je še povedal Peter Možič, ki je v OK Merkur Maribor deklica za vse - trener mlajših odbojkarskih selekcij, napovedovalec na tekmah v dvorani Tabor, kjer skrbi tudi za navijaško ozračje, in še bi lahko naštevali.