Zvončki naznanjajo pomlad: V naravi zaščiteni in na seznamu zavarovanih vrst v Sloveniji

Zvončki so beli, nežni, z vonjem po medu, a strupeni. Torej so varni pred živalmi, ki bi jih popasle. Če na elegantne znanilce pomladi, ki zgodaj pridejo iskat sončno svetlobo - čebulica v zemlji ima zalogo hrane in uspe ji prevrtati tudi trdo zemljo - pade veliko snega, se jih tretjina opomore. Ni torej slučajno, da ima navadni mali zvonček latinsko ime Galanthus nivalis, kar pomeni mlečni cvet, ki raste v bližini snega, ali krajše snežni mlečni cvet. Sneg naj bi, tako pravi stara pripoved o njem, dobil svojo barvo od zvončka, ta mu je edini bil pripravljen odstopiti belino, zato je tudi lahko prvi med spomladanskimi cvetlicami. Zelene črte in madeži na nekaterih cvetnih listih pričajo o radodarnosti lepe rastline.
V Italiji velja, da zvončki, nabrani v noči, ko se januar poslavlja, prinašajo srečo za vse leto. Simbolno pa zvončki pomenijo upanje, zadovoljstvo in znak pripadnosti tistim, ki jim jih podarimo.

Za en zvonček 1658 evrov

Pri nas so poleg navadnega malega zvončka, ki so mu včasih pogosteje kot zdaj rekli tudi zajček, raste pomladanski veliki zvonček (Leucojum vernum), med ljudmi znan kot norica. Zanimivo je, da v naravi nikoli ne rasteta skupaj - kjer so zvončki, so zvončki, kjer so norice, so norice. Zajčki in norice so pri nas zelo razširjeni, naš vodilni raziskovalec teh cvetlic dr. Jože Bavcon, direktor Botaničnega vrta Ljubljana, celo pravi, da smo med tistimi deželami, kjer jih je največ. Njegova knjiga Navadni mali zvonček (Galanthus nivalis L.) in njegova raznolikost v Sloveniji je izjemno delo, posvečeno našim znanilcem pomladi.

Lepi so in strupeni

Zvončki se ne razmnožujejo samo s semeni, ampak tudi s čebulicami, in ko pride do delitve, je to število vedno predvidljivo. Iz ene čebulice naslednje leto z delitvijo nastaneta dve ali pa ostane še vedno ena. Že naslednje leto bosta prav gotovo dve, če sta bili že drugo leto dve, pa bodo tri, v naslednjih letih pa imam o v šopu 5, 8, 13, 21, 34, 55 zvončkov. To odkritje je pomembno za botanike in matematike. Zaporedje je sestavljeno tako, da je vsota dveh zaporednih členov vedno naslednji člen 1, 1, 2, 3, 5, 8, 13, 21, 34, 55 in tako naprej, je v 12. stoletju opazil italijanski matematik Leonardo Pisano Fibonacci. Potem ga je odkril še pri drugih rastlinah, tudi v plodovih, pri razporeditvi listov in njihovi velikosti, ter še marsikje v naravi, in nastalo je Fibonaccijevo zaporedje.