Glorija Lorenci
Opravimo veliko raziskav za spremenjen način obdelave tal in 20. decembra lani smo delali analizo aktivnosti bolezni, polžev, glodavcev in drugih škodljivcev na njivah. Nekoč je bil 20. decembra na njivah praviloma sneg, tokrat smo našli rdeče polže. To ni normalno!" Tako o letošnji (ne)zimi prof. dr. Mario Lešnik, vodja Katedre za fitomedicino na mariborski Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede UM. Ampak ne si delati utvar, da bi spodobna zima vse počistila. "Škodljivci so preživeli milijone let naravne selekcije in preživeli bi tudi, če bi bilo minus 30 stopinj Celzija. Na dlani pa je, da klimatske spremembe omogočajo povečanje števila generacij škodljivcev, in večje ko so populacije, večje težave imamo. Poglejmo denimo posevke ozimnih žit - februarja bi morala biti žita v mirovanju, ampak ko imamo 10 stopinj Celzija in več, se razmnožujejo glive in stopnja napada teh mikroorganizmov bo spomladi bistveno višja, kot je bilo to nekoč, ko je še obstajalo zimsko mirovanje. In ta pritisk bo vedno večji - bolj burni ko bodo vremenski pojavi, hujše zdravstvene težave bodo imele rastline, ker jih takšno dogajanje slabi."
Še preden spregovoriva o škodljivih organizmih - virusih, bakterijah, glivah, fitoplazmah, živalskih škodljivcih, plevelih -, že "udomačenih" in tistih, ki trkajo na naša vrata, o tveganih neumnostih, ki jih počnemo z vnašanjem rastlin od drugod, o novi evropski zakonodaji, ki poostruje pogoje mednarodne trgovine in prometa z rastlinskim materialom, o tem, koliko se je mogoče približati željam javnosti po občutnem zmanjšanju rabe pesticidov v kmetijstvu, naznanimo letošnje leto. Generalna skupščina Združenih narodov je razglasila leto 2020 za mednarodno leto zdravja rastlin. Za našega sogovornika, profesorja in znanstvenika na področju varstva rastlin, ta razglasitev ni "pač še eno mednarodno leto nečesa".
Ne gre le za kmetijstvo, slika je širša
"Strokovnjaki za varstvo rastlin po vsem svetu ocenjujemo, da smo v težavah. Širjenje rastlinskih bolezni in škodljivcev eksponentno narašča; soočamo se z vplivom klimatskih sprememb, povečanjem mednarodne trgovine, hitro izgubo biološke raznovrstnosti, tudi z novimi potmi širjenja škodljivih organizmov, kot je e-trgovina.
Deset tisoč ljudi, ki so pozorni na to, v kakšnem stanju so rastline v njihovem okolju, lahko naredi veliko več kot 28 fitosanitarnih inšpektorjev
Kritična točka je spletna trgovina
Če bomo videli to širšo sliko izjemne pomembnosti vegetacije za kvaliteto življenja, se bomo morda tudi malo "poangležili" in se vprašali, kaj lahko vsak od nas naredi. Kajti 10 tisoč ljudi, ki je pozornih na to, v kakšnem stanju so rastline v njihovem okolju, lahko naredi veliko več kot 28 fitosanitarnih inšpektorjev, ki jih premore naša država, pravi Mario Lešnik.
"Anglija je tipična hortikulturna dežela, zaljubljena v vrtnarstvo, in pri njih je povsem običajno pravilo, da ljudje ustrezne službe takoj opozorijo na nenavadne bolezni in nove škodljivce rastlin. Takšne občutljivosti bi si želel tudi pri nas - da ljudje pokličejo na upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ali na pooblaščene strokovne inštitucije, kot so denimo kmetijske svetovalne službe, inšpekcija za okolje, fitosanitarna inšpekcija, kmetijsko-gozdarske zbornice, inštituti ... Če denimo nekega škodljivca odkrijemo pravočasno, obstaja možnost, da ga zatremo, še preden se razširi čez vso državo."
In dobro bi bilo, da bi ljudje v tem letu ozavestili, da je vnašanje semen, potaknjencev, sadik, plodov ... iz držav, v katere potujejo, izjemno tvegano početje, saj lahko z njimi vnesejo rastlinsko bolezen ali škodljivce, ki se razširijo v novem okolju. Primerov je kolikor hočete.
Naredil sem preizkus. Preko spleta sem naročil najrazličnejše rastlinske materiale iz Indije, Kitajske ... Vse je prispelo
Bakterija, ki vliva strah
"Bakterija, za katero se neskončno bojimo, da bo iz Italije dospela k nam, je Xylella fastidiosa, ena najhujših bolezni lesnatih rastlin, ki nam lahko uniči sadovnjake, vinograde, oljčnike ... Nimamo fitofarmacevtskega sredstva, s katerim bi se lahko borili proti njej. Na okuženih rastlinah se pojavijo ožigi, nato sušenje listov in napredujoče odmiranje rastline. Zelo uspešno se širi z žuželčjimi prenašalci. Eden od dobrih gostiteljev te bakterije je tudi kavovec. Spomnim se, da so pred tremi leti v eni od trgovskih verig kar pri blagajni podarjali sadike kavovca, če si opravil dovolj velik nakup. Res lepa sobna rastlina z belimi cvetovi, ki dolgo cvetijo ... Nekaj časa zatem so strokovnjaki ugotovili, da tudi kavovec lahko gosti to bakterijo. In te rastline iz trgovin so bile uvožene iz Južne Amerike, kjer je domicil te nevarne bakterije. Se pravi, da bi lahko zaradi neke minorne sadike propadlo na tisoče hektarjev sadovnjakov in vinogradov. Da je stvar še bolj zapletena, poskrbi dejstvo, da so številni gostitelji te bakterije invazivni pleveli. Lahko torej skrbno pregledujemo sadovnjake in vinograde, če pa plevelom pustimo mirno pot, se bo v njih počasi razmnoževala in nekega dne eksplodirala. A dinamiki invazivnih plevelov je že nemogoče slediti.
Pridobimo vsaj nekaj let
Osnova varovanja zdravja rastlin je mednarodna konvencija o varstvu rastlin (IPPC), ki predpisuje varovanje svetovnih rastlinskih virov pred škodo, ki jo povzročajo škodljivi organizmi - šteje 183 podpisnic, med katerimi je tudi Slovenija.
Po novi zakonodaji, ki je začela veljati 1. januarja, fizične osebe v države članice EU ne smejo več vnašati rastlin ali rastlinskih izdelkov iz drugih delov sveta brez posebnega certifikata uprave za varnost hrane in rastlin iz države izvora. Pravilo velja za vse rastline, razen za banane, kokos, ananas in durian, ker to sadje za evropske rastline ne predstavlja zdravstvenega tveganja.
“Rastline nimajo potnih listov in ne upoštevajo zahtev za priseljevanje in prav zaradi tega je preventiva pred širjenjem takih organizmov mednarodni problem, ki zahteva sodelovanje vseh. V prihajajočem letu bo zato priložnost, da širša javnost bolje spozna, kako pomembno je, da z ohranjanjem zdravih rastlin pomagamo k zmanjševanju lakote, revščine, zaščiti okolja in povečevanju ekonomske razvitost.” (MKGP)
Virus ToBRFV - zelo verjetno je že v Sloveniji.
V Večeru smo že pisali o širjenju virusa rjave grbančavosti plodov paradižnika (ToBRFV), ki napade tudi rastline paprike, in o zaskrbljenosti držav, kjer je pridelava teh vrtnin velika gospodarska dejavnost - Francija, Italija, Španija.
Mario Lešnik: “Glede virusa paradižnika ToBRFV je tako, da nam je Italija zelo blizu. Italijani so ocenili, da je zadeva zelo nevarna in zato je virus pridobil karantenski status. Virus je v raznih razhudnikovkah in se lahko prenese tudi v okrasnih tobakih ali pa v jedilnih metlikah – na primer s kvinojo. Verjetno je po večjem delu Evrope že prisoten. Nekaj vzorcev paradižnikov s to simptomatiko so mi lani že dostavili in zelo verjetno je že v Sloveniji. Na nesrečo je virus tudi izredno dobro mehansko prenosljiv in ga prenašamo z vrtnimi orodji - noži in škarjami - in tudi z rokami. To je zelo neugodno, ker v kratkem času okužimo veliko rastlin. Ostane zelo dolgo živ v suhih rastlinskih ostankih in tudi na semenu. Žuželke po trenutni oceni niso faktor v prenosu. Virus se prenaša s semeni in kupovanjem semen po spletu je zelo verjetna pot vnosa tudi k nam. Ni dvoma, da bo s tem v prihodnosti veliko težav.”
Velemesto, monokultura
Dovolj zgovoren je primer borove ogorčice, karantenskega škodljivca, ki povzroča poškodbe na borih, v manjši meri pa tudi na drugih iglavcih. Izvira iz Severne Amerike, od koder se je razširila v Mehiko, Kitajsko, Tajvan, Japonsko ..., leta 1999 pa so jo odkrili na Portugalskem na obmorskem boru.
"Na Portugalskem tačas propada na desettisoče hektarjev borovih gozdov, in če pride ogorčica v naš gozdni ekosistem, se nam piše enako. V gozdu pač ne moreš izvajati takšnega kemičnega varstva rastlin, kot ga lahko v sadovnjaku ali vinogradu. Ko se razširi, smo pravzaprav zelo nemočni.
Na Portugalskem tačas propada na desettisoče hektarjev borovih gozdov, in če pride borova ogorčica v naš gozdni ekosistem, se nam piše enako
Naravna katastrofa po imenu marmorirana smrdljivka
Nepovabljeni gost, ki ga nikakor nismo veseli, je marmorirana smrdljivka, tujerodna invazivna rastlinska stenica, ki povzroča veliko škodo na rastlinah tako v Evropi kot v ZDA. Pri nas so jo prvič našli pred tremi leti v Šempetru pri Novi Gorici, nedaleč od glavne prometne povezave z Italijo. Do konca leta 2017 je bila po poročanju Kmetijsko-gozdarskega zavoda Nova Gorica vrsta najdena na več lokacijah na območju spodnje Vipavske doline. V letu 2018 se razširila na celotno območje Primorske, od Posočja do slovenske Istre ter vzhodno do Postojne. Širi se proti vzhodu, najdena je bila v Ljubljani, Brdu pri Lukovici ter na Otočcu na Dolenjskem. Več naključnih najdb je bilo tudi na Gorenjskem in Štajerskem. Napada več kot 300 različnih rastlin, od okrasnih do paradižnika in sadnega drevja. Vbode v plod in sesa rastlinske sokove; plodovi se ne razvijajo pravilno, zgrbančijo se, razbarvajo, na njih se pojavijo črne pike. Samica praviloma v povprečju izleže 500 jajčec enkrat letno, v ugodnih razmerah pa tudi štirikrat. V jeseni se odrasle smrdljivke rade skrijejo v človeška bivališča, v špranje in temne kote, kjer prezimijo, spomladi pa se začno razmnoževati.
“V treh, štirih letih bomo imeli z njo velike težave,” pravi Mario Lešnik. “Kjerkoli se je pojavila, so bile. Velik problem je v tem, da je prišla v evropsko okolje že odporna na vse mogoče insekticide. To pomeni, da fitofarmacevtska sredstva, ki jih imamo na voljo in s katerimi jo bomo poskušali zatreti, najverjetneje ne bodo delovala. K nam je prišla iz ZDA in tam sem se srečal s strokovnjaki, ki so opravljali raziskave, kako jo uničiti. Povedali so mi, da gre pri tem insektu za naravnost neverjetne ravni odpornosti na fitofarmacevtska sredstva - desetkrat lahko povečaš predpisani odmerek insekticida, pa še zmeraj preživi. V sadjarstvu in vrtnarstvu lahko pričakujemo velike škode - marmorirana smrdljivka gre na večino sadnih rastlin, na vrtnine, paradižnik, na sojo, na okrasne rastline, drevnine, gozdne rastline ... In zelo verjetno bomo imeli tri generacije letno.
Nekatere države so že prosile EU za pomoč; napad tega škodljivca obravnavajo kot naravno katastrofo, nekaj držav je celo zaprosilo za dovoljenje za uporabo nekaterih že prepovedanih pesticidov. Ker nič ni delovalo.”
Večina škodljivih insektov pride k nam iz Italije; usoden je tako imenovani peti koridor, evropska prometna pot, ki - tudi čez Slovenijo - teče od Lizbone do Kijeva. To je pot, ki jo uporabljajo tudi insekti, ki so dobri letalci. Kot slepi potniki v avtomobilih na tej cesti prepotujejo dolge razdalje.
In še daljše z letali. Koruzni hrošč, eden najpomembnejših škodljivcev v kmetijstvu, je bil v Evropi prvič ugotovljen leta 1992 v okolici beograjskega letališča Surčin; domnevajo, da je bil tja zanesen z letalom in se začel nezadržno širiti po Evropi. Drugo žarišče so leta 1998 ugotovili v bližini Natove vojaške baze v Avianu v Italiji. Vse kaže, da je z vojaškimi letali pripotoval naravnost iz “domače” Amerike.
Biotični pripravki niso povsem nedolžni
Pritisk novih bolezni in škodljivcev je vse večji, za zatiranje pa je na voljo vse manj dovoljenih fitofarmacevtskih sredstev (FFS). Številni pesticidi, torej klasična kemijska sredstva, se umikajo s trga; evropsko prebivalstvo zahteva občutno zmanjšanje rabe FFS v kmetijstvu. Med potrošniki vlada romantična predstava, meni naš sogovornik, da lahko z ekološko pridelavo po starih tradicionalnih metodah pridelovanja zagotovimo dovolj poceni hrane.
A Lešnik hkrati dodaja, da v varstvo rastlin vstopa vse več alternativnih sredstev in metod za nekemično zatiranje škodljivih organizmov. Gre za pripravke, pravi naš sogovornik, ki so narejeni na podlagi bakterij, virusov, kvasovk, alg, rastlinskih izvlečkov, gre za vnos živih organizmov, ki so naravni sovražniki škodljivcev, za uporabo feromonov, za nameščanje mrež proti insektom ... A seveda je zgodba, da je mogoče brez kemije, z alternativnimi sredstvi pridelati dovolj zdrave hrane, prelepa, da bi šlo tako enostavno. Škodljivi organizmi razvijejo odpornost tudi na alternativna sredstva in žal imajo neželene učinke tudi na zdravje ljudi in okolja.
Velik problem je v tem, da je marmorirana smrdljivka prišla v evropsko okolje že odporna na vse mogoče insekticide
Bumerang harlekinske polonice
Popularno biotično varstvo je vnos naravnih sovražnikov iz drugih okolij za uničenje "domačih" škodljivcev. Da se lahko vrne kot bumerang, najlepše vidimo na primeru harlekinske polonice. Polonico so vnesli v ZDA kot plenilca rastlinskih uši v rastlinjakih, od tam pa se je razširila tudi v Evropo. Hroščki, pri katerih osnovna barva pokrovk sega od bledo rumenkaste do črne in število pik od nič do 21, so ena najbolj invazivnih in škodljivih žuželk, ki so osvojile Evropo.
"Žal se sedaj hranijo na sadju in grozdju, postale so nov škodljivec pri nas. Še slabše - če so na grozdju v času trgatve, je vino ne le ogabnega okusa, tudi zdravju škodljivo je." Polonice namreč izločajo smrdečo, rumeno hemolimfo, strupeno tekočino, s katero odvračajo plenilce in ki lahko povzroča alergije pri ljudeh. Še enkrat se je pokazalo, da ko hoče človek "urediti" naravo, se največkrat zgodi, da napravi kolosalni nered.
Na koncu se slabo obnesejo celo feromonske pasti, tisti rumeni lepljivi kartončki, ki jih ljudje obesijo na drevje, da bi privabili leteče škodljivce. "Naredili smo nekaj poskusov v naših nasadih, pa so se na kartončke nalepile siničke in poginile. Na njih so videle insekte in so jih hotele pojesti. Veliko ptic umre tudi zaradi mrež proti insektom nad nasadi, saj se ujamejo vanje in na njih obvisijo, dokler ne poginejo."
