30 let pozneje: Kaj vse je padlo z Berlinskim zidom

Berlinski zid je kot najbolj oprijemljiv, opredmeten izraz železne zavese, ki se je po drugi svetovni vojni spustila čez pol Evrope, vztrajal dolgih 28 let. Na vzhodu celine ni bilo svobodnih in demokratičnih volitev, ker je bila diktatura proletariata, človekove pravice so bile okrnjene in celo ogrožene, svoboda zbiranja, denimo v politične stranke, je bila prepovedana, trpela je svoboda izražanja, iz držav varšavskega pakta so smeli v tujino potovati zelo omejeno. S padcem zidu je vsa ta represija odpadla. Toda to na žalost ni bilo vse, kar je padlo skupaj z Berlinskim zidom.

Padec v podivjani kapitalizem

O tem smo se pogovarjali z zgodovinarjem z ljubljanske filozofske fakultete Božem Repetom: "Posplošena interpretacija je, da je zid zrušil papež Wojtyla ali pa ameriški predsednik Ronald Reagan z napovedjo vojne zvezd." Repe se strinja, da je bila osnovna teza, da naj bi bil v hladni vojni kapitalizem premagal socializem: "Ta teza se je sintetizirala v zelo naivni misli Francisa Fukoyame o koncu zgodovine."
Vendar te posplošene ocene ignorirajo nekaj drugih zelo pomembnih stvari. Repe: "Denimo, da je obstajal še tretji svet, povezan v gibanju neuvrščenih. Predvsem pa so obstajali sistemi, ki so združevali tradicionalno, represivno ali avtokratsko družbo s prvinami kapitalizma. To se je tedaj že začelo v Kitajski, ki je smer v državno nadzorovani kapitalizem brutalno nakazala v pokolu na Trgu nebeškega miru. In je še pred padcem Berlinskega zidu dokazala, da demokracija in kapitalizem nista sinonima. Kajti podivjani kapitalizem, ki nima več konkurence, se bolj nagiba k avtokratskim režimom," pravi Repe. "Tudi Latinska Amerika je bila in je še eksperiment za tako imenovano teorijo strahu. Z njo so uvajali najhujše oblike nadvlade in kapitalizma. Tega ameriški predsednik Donald Trump niti ne skriva več. Odkrito reče, da Američane v Siriji zanima nafta in jo bodo zaščitili. Takšnega izrazoslovja pred padcem zidu ni bilo, saj je tedaj še obstajal sicer šibek in omejen mednarodni red. Sedaj imamo kaos."

​Strah pred veliko Nemčijo

Pri združitvi Nemčije oziroma pri priključitvi vzhodne zahodni so se mnogi zbali znova velike Nemčije. Repe se spominja izreka nekega državnika, češ, da ima Nemčijo tako zelo rad, da raje vidi, če sta Nemčiji dve: "Strah pred Nemčijo je prvinski strah. Naprtili so ji krivdo za dve svetovni vojni, čeprav krivda ni bila v celoti njena. Meja v Nemčiji je bila premaknjena oziroma izbrisana na miren način in ne s silo, kar je v skladu s Helsinško listino. Združena Nemčija pa je v zunanjo politiko stopila z velikimi koraki in je razpad Jugoslavije izrazito podprla z argumentacijo, če smo mi imeli pravico samoodločbe do združitve, naj pa imajo drugi še pravico do razdružitve. Že tu se je videlo, da združitev Nemčije le ni bila tako nedolžna. Zato komisije o Jugoslaviji tudi ni vodil nemški ustavni sodnik Roman Herzog, pač pa Francoz Robert Badinter. To je bil tak prvi znak, da naj ima nemška ambicija svoj limit."
"Si pa je Nemčija kot ekonomsko najmočnejša država v Evropi vzpostavila vodilno vlogo tudi zato, ker je še vedno demokratična država," ugotavlja Repe. Seveda vsaka država sledi svojim geostrateškim interesom: "Ko se nemški interes ne bo več skladal z združeno Evropo, bomo dobili problem. Nemška ekonomska moč je primarna. Vpliva na politiko, kakor se je pokazalo v nemški, pa tudi v francoski politiki do zadolžene Grčije. Tukaj je padla evropska politika solidarnosti. EU po svojem bistvu ostaja imperij, kar Slovenci in drugi manjši narodi še posebej čutimo. Namreč, kdo bo imel naše letališče in čigava letala bodo tam pristajala. Kaj bomo proizvajali, odločajo v Berlinu, ne v Ljubljani. Države srednje in vzhodne Evrope so v resnici v polkolonialnem odnosu do Nemčije, deloma tudi prek Avstrije."