Ambasadorka kulinarike: Slovenska (le)potica

Stara je ta naša slovenska potica, najstarejši zapis, v katerem je še "povitica", najdemo v Katekizmu Primoža Trubarja iz leta 1575, prvi recept, kako jo pripraviti, je zapisal znameniti polihistor Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. Pred dobrim letom in pol se je priprave prav po tem starem receptu lotila Mirjam Grilc z Zeliščarske kmetije Grilc. Potica, kot jo je opisal Valvasor, je bila v primerjavi z današnjo zelo skromna; zelo verjetno testo ni bilo kvašeno, saj so ga, kot piše v receptu, zvaljali na tanko kot papir, nanj naložili z medom pomešana stolčena jedrca in testo zvili v svitek, ki je, pečen, bolj spominjal na hleb kruha kot današnjo potico. Recept stoletja stare potice najdemo v knjigi Z Valvasorjem za mizo etnologa dr. Janeza Bogataja, ki je potici odmeril kar nekaj strokovnih člankov, in tudi znamenito knjigo za širok krog bralcev Slovenska potica, vseh sladic kraljica. Prav tam beremo, da gre za "zvitek iz kvašenega testa, nadevan z različnimi sladkimi ali slanimi nadevi, oblikovan v kolač in spečen v pekaču 'potičniku' z značilnim sredinskim prirezanim stožcem ter gladko ali rebrasto obodno steno".

Okrogla oblika potice z luknjo na sredi se lepo vključuje v krščansko simboliko, zato je potica tudi povezana z največjima krščanskima praznikoma - božičem in veliko nočjo. Krog nima ne začetka ne konca, je neskončen, je izpolnjen in popoln, zato je znamenje absolutnega, božjega. Simbol kroga že od pradavnine služi kot magično sredstvo zaščite.

​Papež jo je prvič poskusil pred 50 leti

Kar Sloveniji ni uspelo pri mnogih drugih jedeh, ji je uspelo pri potici. 15. decembra 2017 smo lahko objavili veselo novico o zaščiti slovenske potice z eno od treh shem kakovosti pri Evropski komisiji, in sicer kot zajamčeno tradicionalno posebnost - kar pomeni, da je izdelana iz tradicionalnih sestavin po tradicionalni enotni recepturi.

Nič novega ni, da slovensko potico obožuje tudi papež Frančišek, kar je dodatno pripomoglo k njeni slavi. V Družini smo tisto leto, ko je potica postala zaščitena, lahko prebrali, da se je papež navdušil nad to sladico še kot argentinski duhovnik Jorge Bergoglio. Imel je namreč prijatelja Slovenca, ki je bil zaposlen kot knjižničar v semenišču svetega Miguela in ki je pri 16 letih prišel v Argentino in ni nikoli več videl svojih staršev. Leta 1971, ko je bil Bergoglio v Evropi, je obiskal prijateljeve starše v Sloveniji in jim prenesel sinove pozdrave, starši pa so mu postregli s potico, ki je bodoči papež ni pozabil. Še danes prejema potice, ki mu jih ob velikih praznikih spečejo kulinarični mojstri iz Slovenije. Tako tudi bolje razumemo, zakaj je papež Frančišek maja 2017 ob obisku ameriškega predsednika Donalda Trumpa in prve dame ZDA Melanio vprašal: "S čim ga hranite? S potico?" Ne le v tujih medijih, ampak tudi v domačih je bilo precej zmede, saj so vsi najprej poročali, da je papež govoril o pici. Ko je končno postalo jasno, da prvo damo slovenskih korenin sprašuje pravzaprav o potici, je postala "the potizza" vest dneva tudi v svetovnih medijih.

Še pred Trumpom jo je jedel Kennedy

​Ne vemo, kolikokrat je bila dejansko na mizi Trumpovih potica, a premiero v Beli hiši je doživela že desetletja prej. Leta 1961 je zaprisegel John Fitzgerald Kennedy, najmlajši predsednik ZDA. Naključje je hotelo, da se je njegova sestra Eunice Shriver udeležila konvencije Slovenske narodne podporne jednote (SNPJ), največje zavarovalne družbe ameriških Slovencev v ZDA. Tam je spoznala ameriško Slovenko Uršulo Ambrožič, glavno kuharico na vsakoletnem druženju, in poskusila njeno potico. Takrat sta se dogovorili, da Uršula speče potice za inavguracijo, če Kennedy postane predsednik. V časopisih iz tistega časa stoji, da so ob zaprisegi novega predsednika postregli dvanajst potic, ki so skupaj tehtale 25 kilogramov.

Ni najlepša, je pa dobra

Upravičeno torej pravimo, da je ambasadorka naše kulinarike v svetu. A zdaj, ob velikonočnih praznikih, najbrž ne bomo razmišljali o njej v teh "odposlanskih" kategorijah - zdajle bo preprosto dišeča lepotica pogrnjene mize. Če bo bolj vegasta, bog ne daj celo "počena", s skorjo, ki odstopa - lahko izkoristimo klasično samotolažbo, ki gre tako: "Ni najlepša, je pa dobra."

Ne vem, kako je z vami, sama imam do peke potice globoko strahospoštovanje in univerzalno izkušnjo - moja prva je bila za izložbo: zlato rjave barve, s skorjo, ki ni odstopila niti za milimeter, z enakomerno razporejenim nadevom, brez lukenj, mehka, prožna, božanskega okusa ... Moja druga (in zadnja): katastrofa, debakel, polom, poraz na celi črti. Odtlej računam na bolj spretne gospe s tržnice. Moj dobri prijatelj, gospod sredi sedemdesetih, ki vsako leto mimogrede "zmeče vkup" nekaj vzorčnih potic, zmeraj reče: "Speči potico pa res ni nobena umetnost." In potem nekaj ur ni več moj dobri prijatelj.