Sem profesorica slovenščine in sem v sedemnajstih letih svojega dela poučevala na gimnaziji, strokovni šoli, poklicni šoli, trenutno pa delam z osnovnošolskimi otroki. Opazila sem, da število otrok s posebnimi potrebami narašča, a to se dogaja v vseh občutljivejših družbah. Včasih so otroke, ki so pisali z levo roko, tepli, jim privezovali levico na hrbet in jih silili pisati z desno, danes se nam zdi normalno, da pišejo z levo. Družba in njena občutljivost, prepoznavanje in sprejemanje drugačnosti so na višji ravni, zato je posledično pri več otrocih prepoznana kakšna motnja, primanjkljaj. Pa smo v resnici občutljivejša družba ali je tak le njen segment - strokovni del javnosti: tisti, ki podeljujejo odločbe, pa marsikateri ravnatelj, učitelj, profesor in ostali strokovni delavci po šolah? Statistika pravi, da se delež učencev s posebnimi potrebami poviša v devetem razredu, torej tik pred vstopom v srednjo šolo, ker naj bi jim to olajšalo delo na srednjih šolah. To težko komentiram, ker vpogleda v odločbe nimam, dvomim pa, da so neutemeljene, oziroma je to verjetno redko. Dopuščam možnost, da prihaja do zlorab, lahko pa zatrdim, da sama v vseh letih poučevanja nisem srečala otroka, ki pomoči, ki mu je bila dodeljena, ne bi potreboval. Četudi ima otrok starše, ki ga želijo na lažji način pripeljati do zaključka srednje šole, so tu strokovnjaki, ki sestavljajo komisije, poročila, ki jih morajo napisati učitelji, strokovni delavci, ki so delali z otrokom. Ali je možno, da bi lahko toliko ljudi napisalo lažna mnenja? Morda bi kot varovalko lahko uvedli uvedbo še enega strokovnega mnenja.
Veliko staršev si ne želi, da bi njihov otrok dobil oznako, nalepko, veliko jih noče priznati, da je drugačen, da ima neki primanjkljaj. Skozi prvi dve triadi se marsikateri od teh učencev lahko prebije z veliko dela, potem pa se ustavi in veliko staršev šele takrat spozna, da so reagirali prepozno in da njihov otrok dejansko potrebuje pomoč. Zato se šele na koncu osnovne šole odločijo, da bodo pridobili pomoč.
Na Osnovni šoli Prestranek, kjer poučujem, je število otrok s posebnimi potrebami celo malce višje od povprečja na okoliških šolah, pa v tem nismo nikoli videli težave, ravno obratno, ponosni smo na to, da smo šola, prijazna takim otrokom.
Pri prilagoditvah gre največkrat za napovedana ustna ocenjevanja, podaljšan čas pisanja, pisanje na računalnik, povečano pisavo ... Nič takega, kar naj bi bilo za človeka, ki se je odločil za poklic, v katerem ne moreš delati, če nimaš rad otrok in nisi zanje pripravljen storiti vsega za njihovo dobro, težko. Pogosto se pojavijo težave, ko ni na razpolago učiteljev za pisanje z učenci izven razreda, zato so potrebni bolj natančna organizacija dela in vnaprejšnji dogovori, ampak vedno vse izpeljemo, kot je potrebno in dobro za otroka. Opažam pa napredek pri otrocih, ki dobijo prilagoditve, saj nekaterim, recimo z zmanjšano pozornostjo, že samo to, da imajo podaljšan čas pisanja in so v ločenem prostoru od sošolcev, veliko doprinese k boljšemu uspehu, kajti otrok se uspe skoncentrirati in spraviti iz sebe znanje, ki ga drugače ne bi. Enako je pri prilagoditvah, ki se nanašajo na težave s pisavo, bodisi disleksijo ali nečitljivo pisavo. Učenčeva nečitljiva pisava ni povezana z njegovim znanjem. Če mu damo več časa, da lahko počasi in lepše piše oziroma ima možnost pisati na računalnik, to ni ovira za nadaljnje šolanje ali delo. Tihi zadržani otroci, ki so prej "zmrznili" pred tablo, so po uvedbi možnosti ustnega odgovarjanja izven razreda nenadoma pokazali svoje pravo znanje. Take otroke se spodbuja, da vedno pogosteje nastopajo pred razredom, in pri marsikom uspemo do konca devetega razreda, če ne že odpraviti, vsaj omiliti to težavo. Med prilagoditve spada tudi sedenje v prvih klopeh, da so bolj pri stvari, da jih lažje opozorimo oziroma, če gre za vedenjsko motečega otroka, da ga imamo bolj pod nadzorom. Sedenje spredaj velja ravno tako za naglušne in slabovidne otroke ter otroke z motnjo koncentracije. Včasih se zgodi, da so prve vrste zasedene samo z otroki s posebnimi potrebami, zato pa je v takem razredu več kot dobrodošel zmanjšan normativ.
Če takega otroka prepustimo samemu sebi in okolici, za katero je čudak in ki mu vsakodnevno zbija samozavest, in mu ne pomagamo in ga vodimo, bo propadel
