Otroci s posebnimi potrebami: Slovenija ni unikum po številu otrok z odločbami

Na šoli imamo 50 odločb o usmeritvi za učence s posebnimi potrebami. Med 900 učenci je to pet odstotkov otrok," pravi ravnatelj ene največjih šol pri nas Uroš Govc z Osnovne šole Domžale. V njihovi strokovni službi ugotavljajo, da ima večina otrok odločbo upravičeno, se pa zgodi, da v kakšnem primeru ta ni upravičena. Še posebej v devetem razredu starši želijo, da otrok dobi odločbo, da jo bo imel tudi v srednji šoli, razlaga ravnatelj. Prilagoditve na otroke učinkujejo pozitivno, ugotavljajo, s težavo pa zagotovijo ustrezen kader, strokovno osebje in primeren prostor. Še posebno če otrok dobi odločbo med šolskim letom, je težko dobiti ustrezne strokovnjake, saj jih je večina zasedena že na začetku šolskega leta. Ko jih dobijo, pa je težava prostorska stiska, saj vsak izvajalec dodatne strokovne pomoči potrebuje svoj prostor za individualno delo z učencem. V ta namen uporabljajo različne prostore, včasih so tudi v zbornici.
Otrok, ki potrebujejo dodatno pomoč, je v šolah vse več. Mednje sodijo učenci z lažjo motnjo v duševnem razvoju, gluhi in naglušni, učenci z govorno-jezikovnimi motnjami, slepi in slabovidni, gibalno ovirani, učenci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, dolgotrajno bolni, učenci z avtističnimi motnjami in najštevilnejši - učenci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja in taki, ki imajo več motenj skupaj. V laični javnosti se ustvarja mnenje, da je otrok z odločbami preveč, drugi trdijo, da jih je preveč razdeljenih neupravičeno, tretji, da se ob delu z otroki s posebnimi potrebami pozablja na vse ostale. Koliko otrok pri nas ima odločbo in kako je področje urejeno?

Trikrat več odločb v mariborski enoti kot v kranjski

Otrok z odločbo je po občutku ravnatelja na Osnovni šoli Janka Modra v Dolu pri Ljubljani in predsednika združenja ravnateljev Gregorja Pečana veliko. A bolj kot število teh odločb je težava to, da je področje precej neurejeno, ker se šolsko ministrstvo in zavod za šolstvo ter ravnatelji sploh ne pogovarjajo med seboj. "Tako se ne moremo dogovoriti niti o tem, da bi v odločbo namesto smeri izobrazbe zapisali kompetence, ki jih mora imeti strokovnjak, ki bo otroku nudil strokovno pomoč," izpostavi Pečan in dodaja, da specialnih pedagogov in logopedov na tržišču sploh ni, v skladu z odločbami otrok pa bi morali to delo izvajati prav oni. "Prav tako se še vedno dogaja, da starši včasih izsilijo odločbo, ko ta ni potrebna, nekateri pa jo blokirajo, ko bi jo otrok nujno potreboval. Laična javnost ima prevelik vpliv na to, o čemer bi morala odločati stroka," meni Pečan. Spomni, da so se na šolskem ministrstvu že pogovarjali o zakonu o usmerjanju, rezultatov pa ni. "Ravnatelji imamo vtis, da se na ministrstvu nič ne dogaja," poudari Pečan in doda, da se ministrstvo ne odziva na številne izzive, s katerimi se spopadajo v šolah.

Vse bolj kompleksni in strokovno zahtevni primeri

"Podatki kažejo, da se število izdanih odločb o usmeritvi v zadnjih desetih letih postopoma zvišuje. Med razlogi za povečanje števila so lahko napredek medicine, številčno močnejše generacije osnovnošolcev, doslednejše uveljavljanje koncepta inkluzivne šole, otroci s posebnimi potrebami lahko obiskujejo prilagojene programe le na podlagi odločbe," naštevajo razloge za vedno večje število odločb na Zavodu RS za šolstvo, ki ga vodi dr. Vinko Logaj.

Vpliv socialno-ekonomskega statusa

Na regijske razlike v številu izdanih odločb, kot je denimo to, da jih je na mariborskem koncu trikrat več kot na kranjskem, je pokazala tudi nacionalna evalvacijska študija, ki so jo leta 2016 izvedli na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. "Z ugotovitvami evalvacijske študije smo seznanili člane komisij, hkrati pa ves čas delujemo v smeri strokovnega poenotenja delovanja komisij," pravijo na zavodu in dodajajo, da skušajo zmanjšati razkorak med regijami v številu odločb. Na to bržkone vpliva tudi socialno-ekonomski status v posameznih regijah, so na zavodu ugotavljali že pred časom.
Odločba o usmeritvi je pravni akt, ki otroku prinaša določene pravice in obveznosti v procesu izobraževanja, poudarjajo strokovnjaki z zavoda za šolstvo. "To, da je področje formalnopravno urejeno, ni slabost. Slabost pa se kaže v tem, da je naš sistem prenormiran in pogosto zaradi tega ne more zadostiti vsem specifičnim posebnim potrebam posameznika. Druga slabost pa je, da je status otroka s posebnimi potrebami povezan s številnimi drugimi pravicami, ki iz njega izhajajo (sociala, zdravstvo, splošne upravne zadeve) in niso neposredno povezane z usmeritvijo otroka in izvajanjem programa, v katerega je otrok usmerjen. To pogosto pomeni nepotreben pritisk na postopek usmerjanja zaradi pridobitve statusa otroka s posebnimi potrebami."

Največ odločb pri Islandcih in Škotih

Delež otrok z odločbo o usmeritvi pri nas ne odstopa od tistih v tujini. Po podatkih Evropske agencije za izobraževanje otrok s posebnimi potrebami in inkluzivno izobraževanje je bila Slovenija v letu 2014 s 6,3 odstotka takih otrok v skupini devetih držav z od 4,1 do osem odstotkov otrok z odločbo o usmeritvi, ki so vključeni v inkluzivne oblike izobraževanja. Na Škotskem in Islandiji imajo več kot dvakrat več takih otrok kot mi, med višjimi je tudi delež otrok z odločbami v Litvi in na Norveškem.
Kako učinkovito je izvajanja prilagoditev in dodatne strokovne pomoči pri nas, na zavodu za šolstvo ne merijo. "Posredno dobimo informacije o izvajanju individualiziranih programov ob ponovnih vlogah staršev ali predlogih za spremembo, ko šolske strokovne skupine pripravijo evalvacijska poročila. Nekaj odgovorov o učinkovitosti dodatne strokovne pomoči je dala evalvacijska študija. V naslednjem letu načrtujemo izvedbo empirične analize, s katero bomo poskušali ugotoviti učinkovitost izvajanja dodatne strokovne pomoči in prilagoditev za učence s posebnimi potrebami v osnovni šoli," zaključujejo na zavodu.