Predvsem na desnici, ujeti onkraj politične realnosti, so potencialno zmago kandidatke stranke Gibanja Svoboda (GS) že vnaprej označili za pot v "enopartijski sistem" (sic!). Na isto temo se je oglasil nekdanji predsednik Milan Kučan. Njegovo izjavo, da bi z zasedbo položaja predsednika republike stranka GS dobila tri glavne funkcije v državi (predsednico parlamenta in predsednika vlade že imajo), kar naj bi po njegovem bilo sistemsko nesprejemljivo in "z vidika načela delitve oblasti vprašljivo", gre razumeti na dva načina. Prvi je preprost in se nanaša na dejstvo, da je nekdanji predsednik svojo podporo preprosto obljubil drugi kandidatki. Ta pozicija seveda v ničemer ni sporna, saj kot državljan ima vso pravico podpreti, kogarkoli želi.
Če na njegovo izjavo pogledamo iz druge perspektive, bi lahko rekli, da je bila ta nekoliko nerodna, natančneje povedano, celo neprimerna. To dodatno utemeljuje dejstvo, da imamo jeseni še ene, lokalne volitve. Kaj bi se zgodilo, če bi na primer stranka GS zmagala v vseh mestnih občinah v Sloveniji in imela vse župane? Kaj, če bi ista stranka zmagala kar v vseh 212 občinah v Sloveniji? Koliko moči bi šele s tem bilo skoncentrirano v eni stranki? Po drugi strani, kaj naj bi bil indikator te moči? Kaj sploh pomeni preveč politične moči v demokratičnem sistemu?
Glavni cilj vsakih volitev, gledano iz perspektive političnih akterjev (strank in kandidatov), je zmaga na volitvah. Če bi izjavo nekdanjega predsednika Kučana vzeli resno, bi to pomenilo, da lahko zavestno kršimo osnovne demokratične norme. Volitve so svobodne in na njih zmaga tisti, ki prepriča največ volivcev. V tem smislu poznamo nekaj ustavnih in zakonskih določil, kot je na primer ta, da se predsednik republike voli za pet let in je lahko največ dvakrat zapored izvoljen na to funkcijo (3. člen ZVPR, Ur. l. RS, št. 0100-93/92).
Po drugi strani se načelo delitve oblasti nanaša na funkcijo in ne na politično pripadnost ljudi, ki te funkcije zasedajo. To na primer pomeni, da čeprav so v isti stranki, dr. Robert Golob ne more voditi seje državnega zbora namesto mag. Urške Klakočar Zupančič. In oba prav tako ne bosta mogla sprejemati odločitev, ki so v pristojnosti predsednika republike, če bo na ta položaj izvoljena njuna strankarska kolegica mag. Marta Kos. Od kod sploh predpostavka, da bi trije na (različnih) volitvah izvoljeni posamezniki kršili načelo delitve oblasti, samo zato, ker prihajajo iz iste stranke? Takšne insinuacije niso dobre. Še več, škodljive so za demokracijo.
Stranka GS je na aprilskih državnozborskih volitvah premočno zmagala. Visoka stopnja volatilosti slovenskega volilnega telesa (dejstva, da ljudje, od volitev do volitev vedno znova volijo nove in novejše stranke) je rezultirala v tem, da imamo danes popolnoma pretrgane vezi med nekoč močnimi političnimi strujami in volivci. Po stranki Zorana Jankovića (Pozitivna Slovenija) in Stranki Mira Cerarja, ki sta bili prvi oziroma drugi korak v tej smeri, se je zgodila še prepričljivejša zmaga stranke GS, ki jo vodi dr. Robert Golob. S tem se nekateri ljudje v Sloveniji preprosto ne morejo sprijazniti. Gre predvsem za pripadnike političnih elit.
Politološka teorija - tako deskriptivna teorija političnega procesa v sodobnih pluralističnih družbah kot normativna teorija sodobne predstavniške demokracije - prepoznava pomembno vlogo političnih elit pri definiranju političnih procesov in funkcioniranju sodobne družbe. Klasične teorije o elitah govorijo o manjših skupinah posameznikov z lastnim vrednotnim sistemom in zakonitostmi. Ljudje jih poenostavljeno razumejo kot množico posameznikov, ki zasedajo ključne upravljavske položaje v družbi. Ponarodelo se temu teče "strici iz ozadja".
Gre za skupino posameznikov, ki imajo skupni pogled na svet, obiskujejo ista mesta, imajo iste prijatelje in se gibajo v istem krogu ljudi. Gre za ljudi iz višjih družbenih slojev. Za njih velja, da imajo višji položaj, s katerega gledajo navzdol na vsakdanji svet običajnih ljudi, ki ga s svojimi odločitvami lahko preoblikujejo. Za politične elite velja, da imajo različne mehanizme, preko katerih lahko vplivajo na politične institucije in na potek politične tekme. Tako na primer velja, da vplivni posamezniki lahko ustanovijo novo stranko ali razbijejo obstoječe; da združujejo stranke in/ali spodkopavajo obstoj neke konkretne stranke. Pogosto so ti mehanizmi vpeti v teorije zarote. Ena takih je, da je v Sloveniji na oblasti globoka država, ki jo sestavljajo strukture nekdanje komunistične partije, ki vedno znova instalira svoje ljudi na oblast. Slovenska desnica na takšni teoriji zarote celo utemeljuje strategijo svojega političnega preživetja.
Po drugi strani ljudje, ki prisegajo na isto teorijo zarote, spregledajo dejstvo, da tudi njih podpira neka druga politična elita, preko katere počnejo vse to, kar očitajo drugim. Tako ima na primer v tem trenutku slovenska desnica kar dva predsedniška kandidata, pri čemer je ena bila lansirana izključno kot orodje, ki bi pomagalo drugemu, da se prebije v drugi krog predsedniških volitev. Imajo svoje medije, univerze in vplivne posameznike, ki te scenarije uresničujejo. Pri tem se poslužujejo tudi lažnih hipotez, kot je že omenjena o vrnitvi v enopartijski sistem.
Dejstvo je, da živimo v demokratični državi, v kateri o strankah in politikih odločajo ljudje na volitvah. Nobena globoka država, strici iz ozadja ali bivši predsedniki. Dejstvo je, da imamo politično stranko, ki je po volitvah uspešno integrirala večino liberalnih strank, ki obstajajo v slovenskem političnem prostoru. Dejstvo je, da bo ista politična stranka na predsedniških volitvah nastopila s svojo kandidatko, ki s tem ima dobre možnosti, da postane naslednja predsednica države. Ne predsednica volivcev stranke GS, ampak predsednica vseh državljank in državljanov. Predsednica, ki bo v okviru svojih pristojnosti spoštovala ustavo in zakone države Slovenije. Vse drugo je irelevantno.
V svetu dejstev je jasno, da bodo različne politične elite poskušale vplivati na to realnost. V duhu tega gre pričakovati vročo politično jesen, v kateri se bodo državljanke in državljani (vsaj) dvakrat odpravili na volišča in izbrali svoje predstavnike. Tudi prihodnjo predsednico oziroma predsednika države.
To dejstvo v nobenem primeru ne bo vplivalo na načelo delitve oblasti. Po fiasku zadnje desne vlade je Slovenija dobila priložnost, da se popravijo nekatere škodljive poteze in normalizirajo odnosi med ljudmi. Slovenska desnica za zdaj pri tem ne sodeluje. Vse druge struje, tudi kandidati in kandidatke za položaj predsednika države, imajo pri tem enake možnosti, da kandidirajo, pridobijo podporo volivcev in tako zmagajo. Pri tem bodo odločilni podpora strank, dobra volilna kampanja in brzdanje lastnih ambicij. Tista/tisti, ki ji/mu bo to uspelo, bo jeseni postala/postal 5. predsednica/predsednik Republike Slovenije.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
