Medtem ko predsednik vlade sprejema visoke goste iz Evropske unije na Brdu pri Kranju v okviru slovenskega predsedovanja, v Ljubljani policija s solzivcem in vodnimi topovi razganja protestnike, navadne državljane in turiste. Vse to z izgovorom, da nekdo želi, preko nespoštovanja protikoronskih vladnih ukrepov, zrušiti vlado, ki dela dobro, čeprav večina državljanov tega ne vidi. Ministri v vladi in poslanci, ki to vlado podpirajo, živijo v vzporedni realnosti, ki temelji na predpostavki, da je predsednik vlade super sposoben politik, ki ga ovirajo zle sile globoke države, ki kritizirajo vse, kar reče ali naredi.
Prepričan o svojem prav, tako kot njegov vzornik Donald Trump, Janez Janša od marca lani poskuša uzurpirati praktično vse podsisteme v državi, od policije preko medijev pa vse do sodišč. Poleg manjšinske koalicije in stalne podpore Zmaga Jelinčiča (SNS), občasne podpore poslancev italijanske in madžarske narodne skupnosti in poslancev iz strank, ki sta prevarali svoje volivce (SMC in Desus), Janša za ohranjanje oblasti izkorišča tako pandemijo covida-19 kot predsedovanje Svetu EU. Pri tem ga zvesto podpira predsednik države Borut Pahor, ki namesto jasnih političnih stališč vztraja na politiki dialoga (karkoli naj bi slednja pomenila), s katero daje legitimnost Janši, ne spoštuje volje ljudstva in podaljšuje politični fiasko, v katerem slovenski državljani živijo že leto in pol.
Izogibanje predčasnim volitvam
Pod pretvezo o namernem nespoštovanju ukrepov in nujno potrebni politični stabilnosti v času predsedovanja Pahor in Janša s stalnimi pozivi k državotvorni drži in preseganju razlik poskušata ohraniti status quo in se za vsako ceno izogniti predčasnim volitvam, ki bi, kot pravita, pomenile blamiranje države pred evropsko javnostjo. Paradoks je, da praktično ne mine dan, da Janez Janša ali kateri od njegovih ministrov ne bi poskrbel za kak eksces doma ali v tujini, s katerim blamira tako sebe kot državo Slovenijo.
Ko domači in svetovni mediji ne poročajo o zarotah, o katerih želi govoriti, Janša in njegovi podporniki ustvarjajo prepričanje, da so mediji pristranski in so del iste zarote, o kateri ne želijo poročati. Tako kot Trump tudi Janša osrednje medije označuje za proizvajalce lažnih novic. Komunicira preko Twitterja ali gre na televizijo svoje stranke, kjer lahko svoja stališča sporoča na način, da selektivno izbira argumente, ki jih uporablja za oblikovanje lastne resnice. To je želel narediti tudi na marčevskem sestanku v Bruslju, na srečanju skupine za spremljanje in spoštovanje demokracije. Ko mu predsedujoča Sophie in 't Veld ni dovolila, da bi predvajal krajši film o stanju v Sloveniji, ki je nastal v režiji njegove SDS, je sejo zapustil kot užaljen otrok, ker igra ne poteka po njegovih pravilih.
Trdi, da je drugorazreden
Janša svojo politiko utemeljuje na antikomunizmu in odnosu do preteklosti. Govori o nedokončani tranziciji in se zavzema za drugo republiko, pri čemer stalno vztraja na poudarjanju pomanjkljivosti nekdanjega režima. Isto matriko uporablja za oblikovanje sporočil, ki namigujejo na nezadovoljstvo in podrejen položaj skupine državljanov, med katere se tudi sam uvršča. Čeprav ne dviguje sodne pošte, ne hodi na sodne obravnave, ne zna pojasniti izvora premoženja, javno žali novinarje, grozi intelektualcem preko strankarskega odvetnika, obračunava z novinarji iz domačih, evropskih in svetovnih medijev, zase trdi, da je drugorazreden. Sebe ponuja v vlogi žrtve za Slovenijo, v kateri ga ovirajo nevidne strukture globoke države. Obkrožil se je z ljudmi, ki sebe vidijo kot drugorazredne državljane, ki so nenehno in povsod, v duhu zarote privilegiranega razreda, tega imenuje prvorazredni, neupravičeno sankcionirani od zakonov.
Politika Janeza Janše temelji na propagandnem konceptu, ki se zaradi jezikovne nedeterminiranosti, značilne za politiko, odleplja v številne proliferacije, vse skupaj pa se manifestira v obliki stalnega konflikta, ki oblikuje spodbudno okolje za manipulacijo s kontekstom in pomenom vsebine. Med celotno svojo kariero Janša s poenostavljenimi teorijami zarote nagovarja najbolj paranoične elemente slovenske družbe, s ciljem, da ustvari splošno nezaupanje in paranojo, ki bo ustvarila okolje za ukrepanje in povečanje lastnih privilegijev.
Resnica, o kateri se ne dvomi
Njegova sporočila in retorika so vedno propagandni in temeljijo na kombinaciji masovne psihologije in modela avtoritarne osebnosti (Adorno). V tem primeru politik odseva vse želje, strahove, pričakovanja in frustracije svojih podpornikov. Za svoje podpornike je Janša univerzalna resnica, o kateri se ne dvomi. Ko na primer sodišče odloči, da je Janša kršil zakon, so njegovi podporniki prepričani, da gre za zaroto proti njemu. Vse, kar delajo, je, da v vsaki situaciji poskušajo najti minimalno število pogojev, ki zadostujejo njihovi resnici. To najbolje ponazarja predvidljivost vseh odločitev ustavnega sodnika, ki je Janeza Janšo že razglasil za "največjo osebnost slovenske zgodovine".
Ideologijo, ki se nanaša na politiko Janeza Janše, imenujemo janšizem. In janšizem je vsako delovanje posameznika ali organiziranih skupin, ki brez objektivnih kriterijev in zakonske podlage prevzemajo stvari v svoje roke. Tipičen primer je saga okrog Slovenske tiskovne agencije (STA) oziroma večmesečno neplačevanje javne službe, za katero je vlada po zakonu dolžna. Janša in drugi janšisti se v tem primeru ne menijo za odločitve sodišč in bi zadeve še naprej urejali po svoje.
Pomoč lunatikov
Pri ustvarjanju zanj ugodnega političnega okolja, da lahko počne, kar počne, Janši poleg njegovih podpornikov v inštitucijah države pomagajo primitivni rasisti, homofobi in drugi lunatiki, ki jim stranka SDS zagotavlja medijski prostor, v katerem se dotaknejo vsakega nasprotnika politične platforme janšizma. Ti obračunavajo z opozicijskimi politiki, novinarji, intelektualci in celo navadnimi državljani, ki si drznejo biti kritični do vlade in janšističnega kulta. V igri so tudi zgrešeni novinarji, konformistični ekonomisti, davčni mešetarji in razni čarodeji, branitelji zahodne civilizacije in krščanskih vrednot, številni interpreti delovanja globoke države, pa tudi samooklicani politični analitiki in drugi šarlatani, ki z gostovanjem v studiu ali s krajšo kolumno dajejo legitimnost medijem stranke SDS.
Kognitivna orbita okrog Janeza Janše nikakor ne more razumeti, da ne morejo biti novinarji, ki so kritični do oblasti, razlog za kakršnokoli šikaniranje, kaznovanje ali pretepanje. Ministri, nekateri državni sekretarji in mediji stranke SDS izpostavljajo ljudi, jih javno šikanirajo, razpravljajo o njihovih zasebnih življenjih, novinarje imenujejo lažnivci, urednike pa razglašajo za agente globoke države. Če ima kateri od novinarjev priimek, ki ni tipično slovenski, ga pošiljajo tja, od koder je prišel. Janša in njegovi podporniki so ponotranjili nacionalistični diskurz, po katerem je nestrpnost do drugačnih latentna posledica, s katero se strinjajo v zameno za zdravljenje lastnih frustracij.
Kdo je nasprotnik?
Za Janeza Janšo je največji nasprotnik vedno tisti, ki ga sooči s posledicami njegovih dejanj. Enkrat je to sodišče, drugič opozicija, tretjič tuji politiki, najpogosteje pa mediji oziroma novinarji. To je po svoje logično, saj so mediji v svetu, v katerem živi Janša, le odvečen element v sistemu, ki mu stoji na poti do absolutne oblasti. Janša se vidi kot večvrednega in se počuti superiornega v odnosu do drugih ljudi. Zanj ne obstaja univerzalna resnica, kar pomeni, da je vse relativno in podrejeno njegovemu razumevanju realnosti. In njegovo realnost determinirajo ideološke predpostavke janšizma, ki dajejo bistvo njegovi individualnosti. Zunaj teh okvirjev ne obstaja kot individuum.
Janez Janša je po ideološki opredelitvi klasični populistični nacionalist. Bistvo njegove politike je mit. Verjame, da je karantanski panter na protokolarnih darilih za slovensko predsedovanje EU simbol velike zgodovine starodavnega slovenskega naroda; da je v Sloveniji na oblasti globoka država, ki jo vodi nekdanji predsednik Milan Kučan; da svet vodi George Soros preko nevladnih organizacij; da so med drugo svetovno vojno Nemci in Italijani branili Slovence pred partizani; da so v Antifa fašisti preoblečeni v komuniste; da so za genocid v Srebrenici krivi komunisti; da je meje na Balkanu treba spremeniti skladno s politiko nacionalnega razmejevanja, z vojnami med narodi; globoko v sebi pa je tudi trdno prepričan, da je Donald Trump pravi predsednik ZDA.
Resni odkloni od realnosti
Kot vidimo, gre za ideološki okvir, ki je temelj za resne odklone od realnosti. In Janez Janša dejansko verjame v vse, kar govori. V njegovem svetu ni taktiziranja. Prepričan je, da s svojo misijo brani cilje od epohalne pomembnosti, kot sta na primer obstanek nacije in ohranjanje tradicije oziroma krščanske civilizacije. Gre za izdelan ideološki okvir, ki je temelj za življenje v vzporedni realnosti.
Politika janšizma je zato slepa ulica, iz katere ni vrnitve. Gre za zablodo, ki nam zastruplja medsebojne odnose, siromaši družbo in Slovenijo kot državo počasi, ampak zanesljivo postavlja na periferijo Evrope. V okolje višegrajske četverke, ki Janši nudi ideološko zatočišče, v katerem se on in drugi janšisti še naprej lahko vedejo tako, kot se vedejo. Okolje, v katerem lahko kršijo ustavo in zakone lastne države. Okolje, v katerem resnico definirajo ideološke predpostavke janšizma.
To je tema, o kateri bi na naslednjih volitvah ljudje morali povedati svoje stališče.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
