O politični sredini: Sporočila take politike so vedno laž

Nekaj mesecev pred parlamentarnimi volitvami se v javnem prostoru pojavljajo različne teze o politični sredini, ki se - ko so enkrat spuščene v eter - odlepljajo v številne proliferacije najbolj neverjetnih scenarijev o potencialih tovrstnih političnih projektov.

Na iste teze se naslanjajo rekreativni raziskovalci javnega mnenja in samooklicani politični analitiki, ki neznanstvene raziskave uporabljajo za manipulacijo s kontekstom in pomenom vsebine. Vse z željo, da bi vplivali na izid naslednjih parlamentarnih volitev. Skupna lastnost avtorjev vseh tez o politični sredini je, da izhajajo iz napačnih predpostavk. Preprosto ne vedo, kaj je prostorski model strankarskega tekmovanja, imenovan "levo - desno", in kako deluje ter kaj v tem primeru pomeni prostor vmes, ki ga napačno razumejo kot sredino. Gre za poenostavljeno dojemanje političnega prostora kot poligona, na katerem se stranke in volivci razvrščajo vzdolž horizontalne črte z dvema ekstremoma, levim in desnim. Blagoslov tej neumnosti dajejo tudi slovenski volivci, ki sebe večinsko vidijo kot sredinske. Po podatkih raziskave Slovensko javno mnenje (SJM) 47,4 odstotka volivcev sebe uvršča na sredino enodimenzionalnega političnega prostora.

Zelo malo volivcev (manj kot 10 odstotkov) sebe uvršča skrajno levo oziroma skrajno desno, kar je skladno s tezo o zmerni sredinskosti in izključevanju ekstremov. Enako velja tudi za politične stranke, ki sebe najraje opredeljujejo kot sredinske, ne glede na to, kaj naj bi to točno pomenilo. Lahko bi rekli, da med političnimi strankami in volivci v Sloveniji obstaja konsenz o pozitivni konotaciji politične sredine, ki naj bi predstavljala srednjo pot med dvema ekstremoma, levim in desnim. Zato stranke v svojem diskurzu stavijo na preseganje razlik, sodelovanje in izključevanje ekstremnih (levih in desnih) strank. To je sicer legitimna, ampak neumna pozicija, ki odpira prostor za številne manipulacije. Poglejmo zakaj.

Medianski volivec

Prostorski model strankarskega tekmovanja, ki ga je med prvimi postavil nedavno umrli ameriški ekonomist Anthony Downs, izhaja iz predpostavke, da je tekmovanje strank utemeljeno na programih ali paketih javnih politik, katerih vsebino je mogoče opisati z eno samo ideološko dimenzijo. Pionirska študija o prostorskem modelu strankarskega tekmovanja izhaja iz predpostavke, da dve stranki, ki sta v odnosu neomejene konkurence, lahko zasedeta katerokoli pozicijo na političnem spektru levo - desno*. Ko dve stranki tekmujeta za glasove volivcev in ko stališča volivcev lahko opišemo z eno samo ideološko dimenzijo, to v politologiji razumemo kot aksiom, po katerem se bodo ponujeni programi strank približevali preferencam tako imenovanega medianskega volivca.

Teorija temelji na dveh predpostavkah. Prva je ta, da stranke lahko razporedimo vzdolž ene dimenzije levo - desno, in druga, da se volivci počutijo bližje eni stranki kot preostalim (glede na njihov program!). Problem vseh problemov je v tem, da je v večstrankarskih sistemih polje politične bitke večdimenzionalno, kar pomeni, da je politični boj praktično nemogoče opredeliti vzdolž ene same dimenzije levo - desno. Prav tako je nemogoče opredeliti, kje je sredina v večdimenzionalnem političnem prostoru. Ker gre za dejansko nemerljivo pozicijo, se stranke najprej poimenujejo za sredinske in šele nato zapolnijo z vsebino, ki naj bi predstavljala nekaj, kar je po njihovem mnenju politična sredina.

Prazen ideološki koncept

Gre za prazen ideološki koncept, ki je ugoden za politično manipulacijo v volilnih kampanjah, s katerimi stranke lansirajo teme, o katerih imajo v določenem trenutku popularna stališča, s katerimi uspešno prodrejo v zavest volivcev. Pri tem je praktično nepomembno, ali so izpostavljeni problemi dejansko problemi in ali stranke sploh imajo rešitve za te probleme.

Postavlja se vprašanje: kako je to mogoče? Odgovor je relativno enostaven. Prostorski model strankarskega tekmovanja levo - desno predpostavlja ideološko ozaveščene volivce, kar pomeni volivce, ki vedo, kakšna so njihova stališča in kaj piše v programih strank. Ampak takšni volivci v resničnem življenju ne obstajajo. V dobi, v kateri politiko primarno oblikujejo množični mediji, so ideološka orientacija strank in njihova stališča do problemov v družbi (programi) šibko povezani z volilno izbiro državljanov. In obratno, stališča volivcev do problemov v družbi niso nujno povezana s tem, koga ti volivci volijo. Tako se dogaja, da pripadniki nižjih družbenih slojev (na primer delavci v proizvodnji) volijo desne stranke, ki se zavzemajo za nižje davke, od katerih imajo koristi le najbogatejši (lastniki kapitala). Paradoksalno, ampak tako je.

Izbiranje novega upanja

V demokracijah, v katerih ni izoblikovanega strankarskega sistema, zato težko govorimo o enodimenzionalnem prostorskem tekmovanju političnih strank. Prostorski model strankarskega tekmovanja pogojuje, da se pozicije političnih strank na spektru levo - desno ne spreminjajo oziroma da so stranke zveste svojim programom. Enodimenzionalni prostorski model levo - desno je prav tako popolnoma neuporaben v demokracijah z visoko stopnjo volatilnosti (stalnega spreminjanja), ki jo po navadi spremljata pospešeno izginjanje strank in nastajanje novih, katerih ideološko identiteto je težko definirati. Vse to pa je značilno za Slovenijo, kjer je v zadnjem desetletju praktično pred vsakimi parlamentarnimi volitvami nastala (vsaj) ena nova stranka, ki je po navadi bila najmočnejši motivacijski dejavnik za to, da volivci gredo na volitve in izberejo novo upanje.

V takšnem okolju se zlahka pojavijo najrazličnejši ideološki in neideološki projekti, ki svojo politiko vežejo na pojme, kot so katedrala svobode, za pravično družbo, za otroke in družine, za zeleno in digitalno Slovenijo, za gospodarsko aktivnost, konkretno itd. Živimo v svetu, v katerem politike na oblast ustoličijo mediji, ki prav tako niso imuni proti mehanizmom delovanja manipulativne ideologije potrošniške demokracije, v kateri ima vsaka stvar svojo ceno in v kateri je osnovno merilo uspeha število všečkov.

Sporočila takšne politike so sestavljena predvsem iz čustvenih elementov, ki jih v glavnem ponazarjajo simboli, ki pri ljudeh dražijo najbolj primitivne občutke, kot so pripadnost zemlji, jeziku, narodu, domovini, himni, zastavi ... Ko se čutni element iztrga iz konteksta in veže na politika, deluje kot nekakšen emblem barv in všečne oblike, v volivcu pa vzbuja psihološki interes posesivnosti. Čutni element zavaja volivca k tovrstnemu razmišljanju: če so videz nekega politika, njegov govor, obleka in oglasno sporočilo všečni, ni daleč od resnice, da mora tudi njegova politika imeti podobne značilnosti. Sporočila take politike so vedno laž. Lažni silogizem volivca vodi do napačnega zaključka, ki je posledica lažnih predpostavk. Gre torej za prodajanje megle oziroma blaga brez vsebine.

Nelagodje in posmeh

In kakšno je stanje nekaj mesecev pred volitvami? Slovenski politični prostor je polariziran. Na eni strani imamo KUL, ki ga sestavljajo leve, socialdemokratske in liberalne stranke, na drugi strani pa stranko SDS in njeno koalicijsko partnerico NSi. Slednja se rada ponuja kot sredinska, v resnici pa se trdno oklepa ideologije nacionalizma, ki ji dodaja domoljubne in vojaške stereotipe, preko katerih želi poudariti svojo zvestobo domovini. Sporočila, ki jih oblikujejo pri povprečnem opazovalcu, sprožajo občutek nelagodja in posmeha. Sprožilec, ki bo stranko na volitvah drago stal, je dejstvo, da v očeh volivcev iz dneva v dan postajajo bolj podobni stranki SDS. Zakaj na volitvah podpreti NSi, če lahko podpreš največjo, SDS, ki ima največ možnosti za zmago? To vprašanje se, v sistemu večstrankarske demokracije, postavlja samo od sebe. Tega se v NSi ne zavedajo.

Poleg številnih zunajparlamentarnih strank, ki se (po novem) opredeljujejo kot sredinske, je tu nova stranka Konkretno, ki je nastala na antipodu vsega, kar so bili idejni temelji stranke SMC, ki jo je leta 2014 ustanovil dr. Miro Cerar. Vodstvo in netalentirani svetovalci nove stranke ne razumejo, kaj so to ideološka vprašanja, ki so po njihovem reducirana na razpravo o dogodkih iz polpretekle zgodovine. Stisnjeni na marginah boja za politično preživetje, je stranka Konkretno potisnjena globoko v orbito stranke SDS. Nacionalistične parole tipa "Slovenska zastava v vsak šolski razred" ponujajo kot sporočilo sredinske in povezovalne politike. Da so v tem primeru še nekoliko mazohistični, priča dejstvo, da so se nekateri politiki iz vrst te stranke popolnoma poistovetili z mentalnim sklopom najbolj netalentiranih politikov iz vrst SDS.

Zgrešena strategija

Tudi druge samooklicane sredinske iniciative predstavljajo politiki, ki so tako ali drugače povezani z aktualno vlado. Protagonisti teh političnih projektov so predvsem zgrešili politično strategijo, ker po potencialne volivce hodijo na televizijo SDS, ki je rezervirana izključno za volilno telo te stranke. Ukvarjajo se s pisanjem nacionalističnih pamfletov, ki so obarvani z odtenki šovinizma in v ospredje postavljajo slovensko nacijo, krščansko civilizacijo in superiornost nečesa, kar sami radi imenujejo "evropski način življenja". Gre za populistično-nacionalistične projekte, ki nimajo nič skupnega ne s politično sredino in ne z zmernostjo, na katero se tako radi sklicujejo.

Na prihajajočih volitvah je zato KUL edina alternativa aktualni koaliciji. Štiri stranke predstavljajo alternativo nacionalistični SDS, ki svojo politiko, po skoraj dveh letih zavoženega boja proti covidu-19, utemeljuje na antikomunizmu in odnosu do preteklosti. Šovinizem, homofobija, spodbujanje rasne in verske nestrpnosti, uničevanje institucij, napadi na medije, grožnje državljanom, sramotenje države pred Evropo in svetom so le latentne posledice, na katere vladajoča garnitura netalentiranih politikov pristaja v zameno za zdravljenje lastnih frustracij. Slovenija zato potrebuje normalizacijo, ki pogojuje sestop iz vlaka vzporedne realnosti, v kateri živijo Janez Janša in njegovi politični sopotniki. Vsi problemi z volitvami ne bodo rešeni, ampak sprememba oblasti je možnost, da normaliziramo medsebojne odnose in nehamo slediti politiki, ki nas kolektivno pelje v pogubo.

Pa imenujte to politična sredina ali kakorkoli želite.

* Downs, A. (1957), An Economic Theory of Democracy. New York: Pearson