Aurelio Juri: Odmikanje od jedra EU

Aurelio Juri
09.05.2020 04:10

Ob meji z Italijo smo pogosteje spremljali italijanske televizijske programe in smo slišali o Robertu Schumanu ter o njegovi želji, da bi z integracijo evropskih držav preprečili nadaljnje vojne v Evropi.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Sašo Bizjak

Ko se je Evropska skupnost za jeklo in premog rojevala, sem že bil shodil in prišel s staršema iz rojstnega Pulja v Koper. Še nekaj let bi minilo, ko sem v šestdesetih, ko je oče kupil prvi televizor, slišal za neko Evropsko gospodarsko skupnost, ki je povezovala del celine, v katerem pa nas, Jugoslavije, ni bilo. Na gimnaziji je bilo o tem že nekaj več govora. Tudi zato, ker smo ob meji z Italijo in zavoljo poznavanja italijanščine pogosteje spremljali italijanske televizijske programe in smo slišali o Robertu Schumanu ter o njegovi želji, da bi s povezavo oziroma integracijo evropskih držav preprečili nadaljnje vojne v Evropi, zlasti med Francijo in Nemčijo, glavnima protagonistkama tako prvega kot drugega svetovnega konflikta.
Članstvo v Evropski gospodarski skupnosti je v naslednjih letih zraslo s šest na dvanajst članic. Od tod število rumenih zvezdic v krogu na modri zastavi sedanje Evropske unije, ki nastane z maastrichtsko pogodbo leta 1992. Leto kasneje pridobi še tri članice. Medtem v že razpadli Jugoslaviji divja vojna, najbolj krvava v Bosni in Hercegovini. Slovenija je že leto dni osamosvojena in neodvisna, suverena članica mednarodne skupnosti in si prizadeva povezati se z EU, vstopiti vanjo, ker je pojem miru, svobode, demokracije, človekovih pravic, državljanskih svoboščin, vzajemnosti, blaginje in družbenega napredka.
Prizadevanja obrodijo sadove leta 2004, ko skupaj z drugimi devetimi državami predvsem iz vzhodne Evrope Slovenija postane polnopravna članica EU. Tri leta kasneje vstopita Romunija in Bolgarija ter 2013. še Hrvaška. A letos odide Združeno kraljestvo. EU torej šteje danes, v njenem najbolj občutljivem, rekel bi kar usodnem času, 27 članic. Brexit kot vrhunski produkt nacionalizma je odnesel eno njenih najpomembnejših članic. Tovrstne tendence se pojavljajo tudi drugod - Salvini v Italiji že agitira k odhodu. Pravila in vrednote, na katerih je skupnost ustanovljena in utemeljena, se vse bolj relativizirajo najpogosteje v mlajših, vzhodnih članicah. To mi pove, da veliki pok leta 2004 le ni bil najbolj posrečena poteza. Zakaj ? Ker določene družbene skupnosti morda zaradi dolgoletne izpostavljenosti sovjetskemu jarmu niso bile dovolj zrele za preklop v povsem drugačno ureditev in predvsem miselnost. Najbolj povedna je v tem smislu višegrajska skupina, ki se ji naša sedanja vlada vse bolj približuje. A dober del odgovornosti za to nosijo tudi ustanovne in druge stare članice, Nemčija in primis s svojimi poslovnimi, finančnimi in bančnimi interesi, ki jih malokdaj vodi princip solidarnosti.
Predvsem na solidarnosti so se začeli temelji EU krhati, kar sta pokazali huda finančna kriza na prelomu prejšnjega desetletja pa migrantska kriza, ko so se začele dvigovati žice, ograje in meje, namesto da bi se določale poštene kvote razporejanja in sprejemanja beguncev. Grčija in Italija sta pri obeh krizah najbolj nastradali. Zdaj pa imamo še zdravstveno s pandemijo covida-19. Solidarnosti med članicami je znova le za vzorec.
Ko sem postal član Evropskega parlamenta, sicer za le deset mesecev, ko sem nasledil Boruta Pahorja, ki se je vrnil domov in prevzel vlado, leta 2008, teh kriz še ni bilo. Moja osnovna preokupacija ter preostalih šestih kolegic in kolegov iz Slovenije je bila meja s Hrvaško in članstvo slednje v EU, da ali ne. Kot predlagatelj arbitraže že leta 2004 v državnem zboru, ki je pač naša vlada ni sprejela, sem pri njej vztrajal in edini od sedmerice obsodil našo blokado hrvaških pogajanj z EU, kar je seveda pomenilo konec moje politične kariere. Se je pa kmalu videlo, da brez arbitraže ni šlo. Danes obsojam Hrvaško, ki zavrača njen izid.
Druga moja prizadevanja v Bruslju in Strasbourgu, zlasti v okviru skupine Socialistov in demokratov, so se bolj nanašala na priznanje Palestine in na razmišljanja, ki bi kasneje dozorela v pobudo ICAN in pogodbo OZN o prepovedi jedrskega orožja, kako do sveta brez te grožnje. Slovenije še danes ni med podporniki te ideje in z Janševo vlado, ki se najraje spogleduje z Orbanovo na Madžarskem in Trumpovo administracijo v ZDA, se od nje vse bolj odmikamo. Odmikamo se žal tudi od samega jedra EU.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.