Bober. Več kot dve stoletji v naših krajih nismo slišali zanj. Dvomili smo celo o resničnem ozadju Jalnovega romana Bobri. Pa se je vendarle izkazalo, da je imel Jalen prav. Po drugi svetovni vojni so namreč naši paleontologi med živalskimi kostmi, izkopanimi na Ljubljanskem barju, potrdili tudi bobrove iz časa koliščarskih naselbin. Koliščarji so bobre občasno tudi lovili. Toda ljudi je bilo v tistih časih malo, lovili so za svoje potrebe, s preprostim hladnim orožjem pa je bil lov težek in ni mogel bistveno vplivati na živalske populacije. Koliščarji so torej sobivali z bobri na trajnosten način.
Na robu izumrtja in nazaj
S telesno maso 30 kilogramov in celo več ter dobrim metrom dolžine je bober največji glodavec evrazijske celine. Med plenilci mu je lahko nevaren volk, na severu tudi rosomah, a v nevarnosti je njegovo zatočišče voda, kamor mu zveri ne bodo sledile. Resna nevarnost bobrovim populacijam je le človek s svojo nadvse domiselno orožarno, v zadnjih stoletjih tudi s svojimi dejavnostmi, ki poslabšujejo in uničujejo bobrov življenjski prostor - reke, potoke, jezera in mokrišča vseh vrst. Kot velja za domala vse divje živali v Evropi, tudi za bobra zmanjkuje prostora v svetu, ki ga obvladuje človeška civilizacija.
Po stoletjih neusmiljenega preganjanja in lova je bil bober pred dobrima dvema stoletjema v večini evropskih dežel iztrebljen, vrsta pa na pragu izumrtja. Iztrebili so ga s pretiranim lovom zaradi kožuhovine in bobrovine (to je izloček bobrovih žlez, ki je bil izjemno iskan in cenjen v ljudski medicini). Tudi bobrovo meso je bilo pogosta postna jed, ki jo je predvsem duhovščina upravičevala z izgovorom, da je bober vodna žival z ribi podobnim repom. Kar pa je prišlo iz vode, ni veljalo za meso in je bilo dovoljeno jesti.
Bober se po uspešni naselitvi pred 25 leti v Posavini na Hrvaškem po tihem vrača tudi v slovenske reke. Najprej se je pojavil v pritokih dolenjske Krke, v zadnjih letih pa po Savi navzgor pospešeno osvaja tudi druge dele Slovenije, celo hladno Gorenjsko. Ljudje ga sprejemajo z zadržki, ponekod manjšimi, drugod večjimi. Bober namreč ni izginil le iz rek in potokov, temveč tudi iz naše zavesti. Te vrste preprosto ne poznamo več, predolgo je "manjkala". Je to še naša, domorodna vrsta? Ne znamo več živeti z njo in ni jasno, kaj lahko od nje pričakujemo. Negotovosti nas je strah. Strah je čutiti iz komentarjev pri novicah o pojavljanju bobra na družbenih omrežjih in iz vprašanj prebivalcev, ki živijo ali kmetujejo v bližini voda. "Kaj bo, kaj bo, če se Brdavs ne ukroti?"
Dobro mu tekne tudi japonski dresnik
In kaj so znaki, ki kažejo, da je na delu bober? Najpogosteje najdemo obgrizene veje s sledovi velikih, do sedem milimetrov širokih glodačev - to so dletasti sekalci, ki neprestano rastejo, zato jih mora glodavec brusiti ob les. Najbolj značilni, že od daleč očitni znaki pa so drevesna debla, obglodana v obliki peščene ure, okrog njih pa gosto posejani lesni ostružki. Svojega sekaškega dela pogosto ne opravi do konca, temveč pusti drevo le na pol oglodano. Podrta drevesa pa oklesti in veje uporabi za svoja gradbena dela. Sledi zadnjih tac, odtisnjene v blatu, so velike "račje noge" s plavalno kožico med prsti, prednje okončine z gibčnimi prsti pa uporablja kot roke: z njimi prime vejico, da jo gloda, v rokah nosi blato in ilovico, da utrjuje svoje zgradbe. Bobrove iztrebke bomo redko našli, saj se iztreblja v vodi, ki jih odplavi.
Bobri so izključni rastlinojedi, pravi vegani. V toplem delu leta se hranijo z zelenimi deli rastlin in zelišči, ki jih najdejo v vodi in v obrežnem pasu. Hkrati pripravljajo tudi zalogo hrane za zimo, saj zime ne prespijo, ampak so v hladnem delu leta le manj dejavni. Pozimi glodajo drevesno lubje, najraje vrbe različnih vrst in topole. Na bobrovem jedilniku se redkeje znajdejo tudi drugi listavci, kot so breze, hrasti, javorji, bresti, bukve in gabri; kjer ob vodah ni vrb in topolov, se radi lotijo leske, tekneta pa jim tudi divja češnja in čremsa, tu in tam tudi kakšen iglavec, kot sta smreka in bor. Bobri se ne bodo lotili jelše, kostanja, lipe ali trdoleske, na daleč pa se bodo izognili tudi različnim vrstam bezga. Teknejo jim tudi različne vrste sadnih dreves, a praviloma sadovnjaki nimajo na brežinah neposredno ob vodotokih kaj iskati. Podobno je s koruzo in drugimi poljščinami, ki gredo bobru v slast: če upoštevamo pravilo, naj ostane vsaj petmetrski obrežni pas (priobalno zemljišče celinskih voda, o katerem govorita 14. in 37. člen Zakona o vodah) na obeh straneh vodnega telesa zaraščen z naravnim rastjem, v katerega ne posegamo, bodo bobri našli dovolj naravne hrane in ne bodo zahajali na obdelovalne površine. Če pa se to kljub temu zgodi, lahko zemljišče zaščitimo s preprostim električnim pastirjem na dve vrvici. Žival, ki bo "na svoji koži" izkusila električni tok, se zlepa ne bo več vrnila. Obrežja rek in potokov, kjer je bilo naravno rastje odstranjeno, hitro poselijo tujerodne invazivne vrste; njihovi gosti sestoji preprečujejo rast domorodnih vrst. Ena najpogostejših tujerodnih vrst ob naših vodah je japonski dresnik, ki se ga izjemno težko znebimo. Na pomoč lahko priskoči bober, saj mu dresnik zelo tekne.
Borec proti posledicam podnebnih sprememb
Nobena skrivnost ni, da bobri gradijo jezove. Toda zakaj to počno? Ker je bober navezan na vodno življenjsko okolje (habitat), je njegova prva skrb zagotoviti primerno globoko vodo, da poleti ne presuši in pozimi ne zamrzne do dna. V vodi namreč shranjuje zaloge hrane, pod vodno gladino pa je tudi varen vhod v njegovo bivališče - bobrišče. Bober je precej kratkoviden, a izvrstno sliši. Nenehno posluša vodo. Šumenje vode je znak, da je treba v akcijo - gradnjo ali popravilo pregrad, ki zadržujejo vodo. Ali ne zveni to zelo znano, aktualno? Številne občine načrtujejo protipoplavne ukrepe v obliki suhih ali mokrih zadrževalnikov vode, za kar so potrebna številna dovoljenja, načrti, predvsem pa dragi, grobi in škodljivi posegi v naravo. Če pustimo bobru, da opravi to delo zase, ga bo opravil tudi za nas - brez dovoljenj, varno in brezplačno. Še več, ker je zavarovana vrsta, so zavarovane tudi njegove gradnje tako jezov kot bobrišč. Prepovedano in kaznivo je poseganje vanje ali celo odstranjevanje teh struktur. In ker nam s podnebnimi spremembami grozijo pomanjkanje vode na eni strani in poplave na drugi, je bober tudi odličen pomočnik pri prilagajanju na podnebne spremembe. Zelo koristno bo, če ga bomo opazovali in se od njega učili, kajti s poplavami in sušami uspešno živi veliko dlje kot ljudje.
Bobrovi jezovi pa se bistveno razlikujejo od betonskih, kakršne gradijo gradbeniki za hidroelektrarne. Bobrov jez je podoben slamnati strehi: luknjica pri luknjici, pa vendar vodo drži. Preplet debelih vej in drobnih vejic bober skrbno zadela z blatom, drobni ali večji curki vode pa se kljub temu pretaknejo skozi zapreko in z njimi majhni vodni organizmi, ribje ikre, mrest različnih dvoživk in druge oblike vodnega življenja, za katere je betonski jez neprehodna ovira. Tako bober vzdržuje pretočnost in povezanost vodnega koridorja in ne le omogoča življenje vodnim organizmom, temveč celo povečuje pestrost vodnih habitatov in s tem raznolikost ter številčnost tam živečih živalskih in rastlinskih vrst. Jezovi so hkrati trdni mostovi, čez katere prehajajo številne živali, vzdržijo pa tudi človeka.
Ukrepi za sobivanje
Ker pa je bober nova, čeprav domorodna vrsta ob naših rekah in potokih, nas njegov vpliv na okolje včasih preseneti. Po obilnejših padavinah sta lahko travnik ali njiva v bližini potoka začasno poplavljena, dovoz traktorja otežen, cevni prepust zamašen. Bobrom ne smemo škodovati, kaj šele jih pobiti, preseljevanje ni smiselno, ker območje naselijo nove živali … Kako torej ukrepati? V takih primerih lahko pomaga naprava, ki smo jo slovensko poimenovali bobrobran, ki pa mora biti ustrezno načrtovan in strokovno nameščen. Lahko je različnih oblik in izvedb: cev, nameščena v zamašen cestni prepust in na vtoku zavarovana z žično kletko; če nad jezom voda poplavlja obdelovalne površine, lahko z natego (cev, vstavljena skozi jez na izbrani višini) znižamo gladino in preprečimo poplavljanje, vendar mora višinska razlika med vodo nad in pod jezom še vedno zadovoljevati bobrove potrebe.
Ukrepi, ki nekoliko omilijo bobrov vpliv na vodotok in preprečijo neželeno poplavljanje, so v deželah, kjer dlje sobivajo z bobrom, uveljavljena praksa. V projektu LIFE BEAVER jih v Sloveniji umeščamo prvič; več bobrobranov na Dolenjskem in nekaj v Prekmurju že dobro deluje. Verjetno pa se bo pojavila še kakšna želja, saj se bobri še vedno širijo po Sloveniji in osvajajo nove vodotoke. Za vsak poseg v bobrov jez je potrebno dovoljenje ministrstva za naravne vire in prostor, počakati pa moramo na primerne razmere v naravi, da zahtevno delo lahko dobro in čim hitreje opravimo. Brez skrbi, vse poškodbe jezu, ki nastanejo z umeščanjem cevi, bober v naslednjih nočeh skrbno popravi.
Bober igra pomembno, celo ključno vlogo v naravnih vodnih ekosistemih. Ne imenujemo ga zaman "ekosistemski inženir", saj popravlja naše grehe v "upravljanju" vodotokov, ki je skregano z zakoni narave. Pri svojem delu pa se mora spoprijemati s človekovim sebičnim prepričanjem, da je narava neizčrpen vir dobrin, da je tu zaradi nas in le za nas ter da jo lahko neovirano prilagajamo svojim potrebam in željam. Tudi bober prilagaja vodni prostor svojim potrebam, a ga hkrati ohranja in bogati za druge vrste - in za ljudi: ustvarja nove življenjske prostore za vodne živali in rastline in s tem povečuje biotsko pestrost, kar nam ljudem kljub vsem dogovorom, direktivam in načrtom ne uspeva. Povečuje pa tudi ekosistemske storitve celinskih voda, saj smo mokrišča, te pomembne vodne prostore, v tako imenovanem razvitem svetu že povsem uničili, izsušili, zasuli, asfaltirali, pozidali. V zadnjem stoletju smo v Evropi uničili med 50 in 90 odstotki mokrišč; samo za nove kmetijske površine smo osušili 377.000 kvadratnih kilometrov različnih mokrišč, zato že pogrešamo njihove ekosistemske usluge, še posebej v času podnebnih sprememb. Obglodana drevesa, odgriznjeno koruzno steblo ali zamašen cevni prepust so le nepomembne žrtve za veliko uslugo, ki nam jo ponuja bober, to je sonaravno prilagajanje podnebnim spremembam, o katerih ni nobenega dvoma več.
Dokazano je, da je zaradi bobrovega delovanja v naravi manj suš in manj poplav. Dokazano pa je tudi, da je zaradi človekovih nepremišljenih in kratkovidnih posegov v reke, potoke, jezera in močvirja storjena neprecenljiva škoda, ki jo bodo grenko občutile še številne prihodnje generacije. Najsi se še tako otepamo odgovornosti in zaupamo v tehnološki napredek, se bo prav lahko zgodilo, da bomo sredi katastrofalnih poplav ostali žejni. Voda teče in nič ne reče, samo okus je bolj grenak …
~
Marjana Hönigsfeld Adamič
LUTRA, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine
Več o bobru, njegovem življenju in možnostih našega sožitja z njim najdete na spletni strani projekta LIFE BEAVER https://life-beaver.eu/ in na facebooku
inštituta LUTRA. Hvaležni pa bomo, če boste svoja opazovanja bobra in znake, ki opozarjajo na
njegovo navzočnost, zabeležili v aplikacijo
BOBROSLED na projektni spletni strani.
