Vojislav Bercko
Ko se je slovenski premier Marjan Šarec ta teden mudil na uradnem obisku v Moskvi, so mnogi pričakovali in napovedovali, da ga bo sprejel tudi eden najuspešnejših ljudi na planetu - ruski predsednik Vladimir Putin. To se ni zgodilo. Šarec je bil sprejet na diplomatsko enakovrednem nivoju, gostil ga je predsednik ruske vlade Dmitrij Medvedjev, Putin pa ni našel časa, da bi gostu iz ene redkih držav članic Evropske unije, ki so po ruski aneksiji ukrajinskega polotoka Krim in uvedbi sankcij zoper Rusijo še potrkale na vrata Kremlja, stisnil roko.
Vladar s trdo roko
Pomeni slabotna zmaga na lokalnih volitvah konec Putinove ere, ki se je začela davnega 9. avgusta leta 1999, ko je ta nekdanji podpolkovnik razvpite tajne službe KGB, ki je velik del svoje obveščevalne kariere preživel v tedanjem Vzhodnem Berlinu oziroma proruski Nemški demokratični republiki, postal predsednik ruske vlade? Zelo verjetno ne. Vladimir Vladimirovič Putin, ki je po razpadu Sovjetske zveze plezal po politični hierarhični lestvici od njegovega rodnega Sankt Peterburga, nekoč Leningrada, do Moskve, se je že velikokrat izvlekel iz težkih situacij. Nedvomno pa so lokalne volitve pokazale, da Rusija ni samo Putin in da Putin ni edini in večni voditelj največje države na svetu.
Putin je v dveh desetletjih postal velemojster političnih iger
Predsednik za vse čase
Hkrati z oživljanjem ruske vojaške veličine je Putin krepil tudi svoj politični vpliv. "Rusija je bila kljub revščini in kriminalu demokratična, liberalna država," je prva leta Putinove vladavine za tiskovno agencije France Presse opisal novinar Nikolaj Svanidze. "Po 20 letih na oblasti ga nič več ne omejuje. Praktično je sultan."
Putin je Rusijo dejansko pričel spreminjati v nekakšno svoje carstvo, morda razmišljujoč o tem, da so Rusi vedno potrebovali močnega voditelja, ne pa stalnih demokratičnih menjav na oblasti po zahodnem vzoru. "Druge politične opcije razen demokracije za Rusijo ni in morda niti ne obstaja. Toda ruska demokracija nikakor ne pomeni uresničevanja standardov, ki so nam vsiljeni od zunaj," je nekoč pojasnil. Biti kritičen do oblasti je v Rusiji z leti postalo skrajno nevarno. Tako je bila prav na Putinov 54. rojstni dan 7. oktobra 2006 umorjena znana ruska novinarka Ana Politkovska, 27. februarja 2015 pa v neposredni bližini Kremlja opozicijski voditelj Boris Nemcov.
Oblasti so za oba zločina obtožile in obsodile čečenske kriminalce, niti najmanj pa se niso trudile, da bi odkrile naročnike umorov. Sledi do njih bi verjetno vodile do zelo visokih položajev v ruski politični hierarhiji.
