Čast, samoupravljanje in lakota

Ob naštevanju vseh Trumpovih polomij po izgubljenih volitvah so nekateri komentatorji ugotavljali, da je plimo oportunizma med trumpovci, zlasti kongresniki, zaznamovalo splošno brezčastje, družbeni in državni red so pred navalom norosti ubranili častni nižji uradniki. Mnogi so to pripisali pomanjkljivostim ustavnega, zakonskega in upravnega sistema (vsaj v ZDA), luknjam v besedilih, ki povzročajo nejasnosti v postopkih: to so tiste luknje, ki predpostavljajo čast uradnikov in državljanov in ki danes pomenijo nevarnost. Čast ni več lastnost, ki bi bila zahtevana kot kvalifikacija za omenjene položaje (razen v primeru polnomočne sodbe in izrečene kazni), ni cenjena in je medijsko veliko manj zanimiva od njenega nasprotja. To ni nobeno moralno zgražanje, gre preprosto za oviro pri gladkem delovanju predvsem sodne veje oblasti, za zaplete, ki so nasledek nekih starih, manj natančno normiranih časov. Problem je torej v terminu, ki ga v tekstih ni, je pa očiten. To je tudi eden od razlogov, da ni razumljen. Kako danes razumeti nenapisano pravilo, da se ne smemo ukloniti pred grožnjo, nespodobno ponudbo, podkupnino, koristoljubjem, prilizovanjem, izsiljevanjem? Da je osebna integriteta pomembnejša od politične prihodnosti, denarja in nečimrnosti? Očitno zakonsko urejanje takšne "luknje" velja za lažji in uspešnejši način od opominjanja ali vzgajanja ne le uradnikov, ampak vseh državljanov. Kakor hitro je z vrhovnega sodišča prispela vest, da je presoja domnevnih volilnih goljufij zavržena, se je na ulice Washingtona zgrnila vojska Trumpovih privržencev, sicer majhna, a oborožena, ter zahtevala kaznovanje sodnikov, ponovno štetje glasov, razveljavitev volitev itd. Vzgajanje? Priznam, da se mi zdi ideja o popolni opustitvi manjkajoče obveze časti in obenem zasipanju "lukenj" s preciziranjem dolžnosti veliko lažja rešitev kot poskus ponovnega vzpostavljanja časti in njene kontekstualizacije in aktualizacije. Preložiti iskanje rešitve na neki drug, povsem drugačen čas bi bilo morda še najbolj pametno.

Pri nas je čast nedvomno in morda za vedno izginila z uresničevanjem vseh najbolj norih idej Janševih medijev v tem letu, s poniževanjem intelektualcev, akademije, umetnikov, kulture in končno nevladnih organizacij. To zadnje je pomenilo še zadnji žebelj v krsto: nevladne organizacije, h katerim prištevamo tudi vse filantropske, v kapitalizmu služijo za loščenje fasade in prikrivanje stiskaštva ali kradljivosti države. Ta namreč na prostovoljce in dobre duše prelaga svoje obveznosti, ko gre za zagotavljanje socialne pomoči, ter zato tem organizacijam namenja nekaj drobiža, da preživijo in opravljajo njeno delo. Ker nismo bogata družba in nimamo dovolj bogatih, za splošno dobro občutljivih filantropov, kakršen je denimo Soros, so nevladne organizacije močno obremenjene, saj za opravljanje državnega posla prejemajo zelo malo denarja, zbranega od državljanov. Obtoževati te organizacije "parazitizma" je zločin in hkrati nečastno, saj je država tista, ki krade denar, ker ga ne usmerja dovolj v socialno politiko. Samo drobtinice ostanejo nevladnim organizacijam, ki opravljajo to delo. Država je torej ta, ki krade državljanom in nevladnim organizacijam in ji ni veliko mar za "ranljive". Če dodamo še propagando, ki državljanom laže o porabi njihovega denarja in jih ščuva proti nevladnim organizacijam, potem pa cinično predlaga, da od državljanov, lažno obveščenih in nastrojenih proti njim,"na prostem trgu" zbirajo prispevke, pri tem pa še porabijo večino zbranega denarja za reklamiranje, je grozljiva slika popolna... Časti pri tem ni dostojno omenjati, gre za kriminal. Vsem želim bližnjo prihodnost, v kateri bo imela čast smisel.

Samoupravljanje je vsaj pri nas v glavnem prepovedan in strogo cenzuriran pojem, hujši od njega so le Udba in partizani. Med epidemijo so mnogi manjši industrialci, kapitalisti, denimo lastniki restavracij in drugi iz servisnih dejavnosti po vsem svetu prišli do ugotovitve, da jim brez hitre in učinkovite državne pomoči preostane smo še bankrot. Večina držav se je opredelila za pomoč kapitalistom, in to največjim, mali še naprej tonejo. Svetovne borze pokajo od sreče, mali kapitalisti še ne skačejo skozi okna nebotičnikov. Miren mali bankrot, pa adijo. Pomoč delodajalcem in ne zaposlenim je samo eden od grozljivih škandalov, natančneje zločinov, ki se nam dogajajo pred očmi. Zato se je nekaterim posvetilo, pa so namesto odpuščanja in prijave bankrota, kar sicer v večini držav nima preveč tragičnih posledic, zbrali svoje zaposlene in se odločili z njimi deliti svoj kapital, odgovornost ter s skupnim delom, vlaganjem in pravično delitvijo rešiti proizvodnjo. Z drugimi besedami, da poskusijo s samoupravljanjem. To so že na veliko uvedle, brez kapitala, vendar ponekod s sredstvi državne pomoči, mnoge umetniške in kulturne zveze, združenja in podobno. Specifičnost kulture je prav v tem, da je treba tem ljudem pomagati, da lahko preživijo, medtem ko ne delajo; to, da ne delajo, je razlog, da se jim pomaga. Pozitivno opredeljeno nedelo je sicer revolucionarna sprememba, osnova bodoče, spremenjene družbe. Človek si ne zasluži pravice do življenja z delom, ampak si z življenjem zasluži vse, celo delo. Od samoupravljanja do UTD je en korak, vendar dolg. Toda kako se ne izgubiti v ekonomskem labirintu korporacij in sodobnega kapitala, ki se zdi preveč zapleten, prepameten in vsemogočen? Če pogledamo navzdol, nam vse postane jasno: nobeno samopoveličevanje in abstrahiranje ne more spremeniti položaja skladiščnika v Amazonu, ki dela, kolikor lahko, ne hodi na stranišče in ne malica, duši se v prahu in včasih strupenih plinih ter mora hkrati opravljati še vsaj eno službo, da bi preživel. Pogled na domače dvorišče razkrije še veliko hujše stvari.

Samoupravljanje oziroma kolektivno vodenje, skupno vlaganje in pravična razdelitev se zdijo v današnjem svetu prava rešitev za srednji razred. Tukaj je vsaj jasno, da ni smiselna nobena nelagodnost pri obnavljanju pojmov iz socialistične Jugoslavije: novo samoupravljanje raste v drugačnih razmerah, vendar opravičuje idejo. Domačim dinozavrom, vajenim tega, da vsako menjavanje kože dobro zaračunajo, lahko zveni blasfemično, da je imel Edvard Kardelj glede osnovne ideje prav. Samoupravljanje in opustitev mitologije dela se morata srečati v spremembi sveta, ki morda sledi, če se ne odločimo za samouničenje. Škoda je seveda, da se je ideja pojavila šele med krizo – samoupravljanje bi lahko razvijali tudi v boljših okoliščinah.

Čast in samoupravljanje povezuje - v življenju in smrti, nevidno in nenadzorovano, grozeča nevarnost – lakota. Ob njej sta oba termina in pojava videti bedno in nepomembno. V ZDA je zdaj registriranih 50 milijonov lačnih ljudi, še precej več je neregistriranih. "Novi lačni" večinoma še imajo avtomobile in se vozijo od enega centra za razdeljevanje hrane do drugega, v nasprotju s tistimi, ki niti tega ne morejo. Endemična lakota v Afriki in Aziji, velika nevarnost lakote v Evropi, vsi trije obrazi lakote se združijo v enega kot morebitna splošna posledica epidemije. V tej perspektivi je vsako sredstvo smiselno, še zlasti pa čast in samoupravljanje.