Skulirajte se že! In zakaj potem ljudje umirajo? Zato ker je šala preveč dobra … Skupina Monty Python je v enem od svojih skečev imela en tak primer. Pisec šal med vojno napiše morilski vic, zaradi katerega od smeha umre, nato - ko ga prebere - od smeha umre tudi njegova mama. Angleška vojska potem vic uporabi kot orožje in ga da prevesti v nemščino: vsak prevajalec lahko prevede samo eno besedo, tisti med njimi, ki slučajno vidi dve besedi skupaj, hudo zboli. Na fronti angleški vojaki izgovarjajo vsak po eno nemško besedo. Nemški vojaki besede slišijo, jih, nič hudega sluteč, povežejo in začnejo množično cepati od smeha. Zmaga je zagotovljena.
Očitno se nam zdaj dogaja nekaj podobnega, vlada je preveč učinkovita!
Tudi v tem primeru smeh ni ravno zdravilo. Poučeni s primerom skupine Monty Python velja pristopiti k problemu z nasprotne strani in to v lastno korist - treba je torej čim prej dekonstruirati satiro in z njo tudi vlado ter po možnosti zmanjšati število žrtev. Temu se reče konstruktivna nezaupnica.
Dekonstrukcija mora razkriti delovanje, žanr, jezik in kulturni kontekst tistega, kar nam je predstavljeno kot satira. Prvič, glosa (prvi zagovor urednika Demokracije) nima nobene zveze s satiro. Avtor rasističnega zmazka ni napisal glose (kratko pojasnilo), ampak daljši tekst v seriji prispevkov, ki je bil opredeljen kot satira, glede na vsebino torej teološka satira. Satira je praviloma uperjena proti nečemu in/ali nekomu. Proti komu je uperjena v tem primeru? Proti Cerkvi? Teologom? Bogu? V časopisu Demokracija? Seveda ne in Cerkev lepo molči. Satirično besedilo je uperjeno proti nebelcem, iz katerih se norčuje in napoveduje njihovo izumrtje. Besedilo je torej rasistična satira, ustreza drugim rasističnim satiram v Demokraciji in je v kulturnem kontekstu, ki ne dopušča rasizma, nevzdržna. Kazen za avtorja bi lahko bila, da določen čas (leto dni?) vsak dan na javnem mestu na glas bere klasična satirična dela svetovne in domače književnosti. Nova vlada bi morala poskrbeti za pregon takih satirikov - jih je kar veliko, sodišča pa bi vse kaznovala po tu predloženem modelu.
Odkar je bil tisti rasistični zmazek razglašen za satiro, so se nam obzorja zjasnila
Satira je kot performans pomembna tudi za nizko kulturo. Nizka kultura so v evropski tradiciji denimo commedia dell'arte in marionete. V obeh primerih so pomembni scenski gagi, spuščanje nenavadnih zvokov, pretirani gibi, udarjanje po glavi in spodnjem delu hrbta. Tak pristop negujejo na Nova24TV, kjer se direktor in glavni urednik spakujeta enako kot marionete: eden nenehno ponavlja eno in isto, drugi v glavnem kruli. Commedia dell'arte, ki so jo na zasedanjih v državnem zboru uprizarjali minister Simoniti, politkomisar Urbanija in sam predsednik vlade, je na nekoliko višjem nivoju: Pantalone Janša, ki snuje spletke in jih potem razkriva, pomni vse in vse sovraži, nam je razkril, da so za epidemijo krivi politični nasprotniki; Arlecchino Simoniti zna z besedami, vendar ne počne ničesar; Pierotto Urbanija z žalostnim obrazom razkriva, da so krivi vsi drugi. Satira je, kar se žanra tiče, nedvomno tu, čeprav Pantalone samo ponavlja svoje tvite. Veliko boljši Pierotto je sicer Tonin, ki vsem jokavo vpada v besedo. Capitano Počivalšek ne razume veliko, a je vedno odkrit … Skratka, v tej obliki satira stoji odlično, vlada pa pada.
Med vsemi mogočimi oblikami je morda še najbolj zanimiva satirska drama, ki nima zveze s satiro, saj gre za veseloigro, ki so jo v antičnem gledališču uprizarjali po trilogiji tragedij, razuzdani zbor pa so bili satiri. Od te zvrsti je ostalo le malo ohranjenega, vendar tisto, kar imamo, priča o pomembni vlogi zbora pri razvoju zapleta. Lahko bi rekli, da je tukajšnja naklonjenost do vsega, kar je povezano s satiro in satiri, tudi če med pojmoma ni prave povezave, botrovala tudi ponovnemu vstajenju te performativne oblike. Kako sicer drugače razložiti, da namerava Sindikat vojakov Slovenije vložiti dva tisoč odškodninskih tožb zoper Jadranko Juras, tako da bo kazen, če bo dosojena, lahko dosegla milijon evrov? Satirski (ne satirični) kolektiv teka po odru, kriči in nekaj zahteva: saj vam pravim, prava satirska drama. Lahko bi šli še dlje po satirični (ne satirski) liniji ter ugotovili, da so vojaki glavni gledalci popoldanske TV-oddaje, v kateri nekaj žensk klepeta o resnih in manj resnih temah. Vojaki absolutno padajo na te teme, na dizajn in make-up udeleženk, na ljubke ženske šale, na kombinacijo šarma in resnosti. Zato so bili menda tako prizadeti, ko je Jadranka Juras povedala svoje mnenje o racionalnosti vojaških misij danes. Pa podčrtajmo smisel teh misij: ker delujejo na občutljivih vojnih območjih, bi pričakovali, da s teh območij, zavarovanih v okviru misij, prihaja manj beguncev. Toda ravno nasprotno, iz teh kriznih žarišč jih prihaja največ, vključno s Kosovom, od koder prihajajo tudi tisti, ki v Sloveniji ostanejo. Ali kot v svojem rasističnem satiričnem tvitu pravi Trappolino Ernecl, še en lik iz commedie dell'arte:
"Poznam nekaj fantov iz Maribora, ki so bodisi albanski bodisi bošnjaški muslimani. Super pubeci. Ampak to ne pomeni, da so muslimani signifikanten del naše družbe, ne pomeni, da bi morali biti, in ne pomeni, da moramo Slovenci dovoliti, da to postanejo."
Če bi bila vojak, bi bila zaradi tega na smrt užaljena, saj gre za jasno namero, da se odličnim mladim ljudem, super pubecom zaradi etničnega porekla in vere ne dovoli, da se pridružijo Slovenski vojski, ki ima že tako vse manj pripadnikov. Satirična satirska igra, ki bi jo hoteli uprizoriti nekateri predstavniki vojske, je torej na robu tega, da postane rasistična in seksistična, kar je v našem kulturnem kontekstu prav tako nedopustno.
Medtem ko gledamo, kako Dottore Hojs pojasnjuje najnovejše ukrepe vlade, vrhunec prepleta norosti in nekompetentnosti, nam je skorajda žal, ker ni iz opozicije - to bi bila potem prava satira
Z drugimi besedami, vladajoča garnitura vendarle ni povsem uspela s svojim satiričnim (in satirskim) tekstualnim in performativnim pristopom: dokaz bi lahko bil to, da je velika večina prebivalcev države še živa. Priznati je treba, da so obvladali nižje žanrske oblike, vedenje, like iz commedie dell'arte, toda bistvo satire ostaja daleč, daleč. Satire ne more izvajati oblast, tako kot za epidemijo ne more biti kriva opozicija. Satira iz vladajoče pozicije je zgolj ključno, temeljno pričevanje o tem, da je oblast rasistična, razdvajajoča, diktatorska in … neduhovita. Če že nič drugega, nam s te strani vsaj ne grozi nevarnost smrtonosne šale. Kaj je razlog za ta neuspeh? Za satiro je nujen talent in poleg njega znanje. Aktualna oblast ne premore ne enega ne drugega. Brez možnosti, da je satirična, se ta oblast niti ne more braniti s satiro.
Škoda … Medtem ko gledamo, kako Dottore Hojs pojasnjuje najnovejše ukrepe vlade, vrhunec prepleta norosti in nekompetentnosti, nam je skorajda žal, ker ni iz opozicije - to bi bila potem prava satira. Tako pa je samo neumen in nadut prikaz, da vladajoča garnitura nima pojma o svobodi izražanja, bi jo pa instrumentalizirala kot sredstvo pritiska in nasilja. Izbrala je najslabši način, verjetno iz obupa.
Satira je drugje, v rokah talentiranih, izobraženih in duhovitih. Satira je, ko Jaša Jenull po Prešernovem trgu lovi mimoidoče in jih zapisuje kot z namero, da jim pošlje kazni. Na glavi ima nekakšno policijsko kapo, spremljata pa ga dva mišokopa, v črnih oklepih in s čelado z ušesi Miki miške.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
