Hojs in Tolstoj

Oblast pospešuje svoj uničevalni pohod, morda v resnici zato, ker ni sposobna obstati sama in se počuti veliko bolje, ko nasprotnika grize v pete. In pri tem je dejansko uspešna. Nakopičene nore, nezakonite, brezumne poteze so neverjetne: Zlatan Čordić - Zlatko je nezakonito izgubil status samostojnega kulturnega delavca, potem ko je na ulici napadel nemočnega starca. Za to se je sicer opravičil, vendar to ne šteje, ker ministrstvo meni, da je svoj čas zapravljal za upor namesto za delo - ki mu ga sicer ne plačuje, pokrivalo je le socialne prispevke. Takšnega pogojevanja ni v nobeni pogodbi ministrstva za kulturo. Nemočni starec, po politični liniji imenovan na v času epidemije ključni položaj, ni strokovnjak s področja epidemiologije, ni sposoben navesti poglavitnih točk sestanka, s katerega je pravkar prišel, ne more se spomniti pravil, ki jih sam sprejema, najprej ne nosi maske, potem z masko maltretira voditeljico v televizijskem studiu, o dogodku na ulici pa govori kot o nečem, kar je pretreslo vso Slovenijo. Le kdo je izbral tega nemočnega starca, da še poslabša stanje? Jadranka Juras je tarča sovražnih izbruhov zaradi izjave, ki bi jo o vsaki vojski izrekla skoraj vsaka ženska; STA je odtegnjeno financiranje, v nasprotju s pogodbenim pravom in državnim razumom. Medtem ko to pišem, se verjetno pripravlja še kakšna poteza nekje v razponu med perverznim stalinističnim stilom in nič manj perverznim administrativno-tržnim skrpucalom … Toda po neumnosti, ki se upira vsakršnemu tipologiziranju, izstopa pismo notranjega ministra Hojsa o filmu Izbrisana, objavljeno v Mladini (številka 48), v rubriki Pisma, na četrti strani:

"Spoštovani Andraž Stevanovski, zahvaljujem se vam za vaš poduk o filmu Izbrisana in pogledu na tematiko, ki jo obravnava. A izbrisani niso bili fikcija, zato je prikazovanje tega dogajanja kot fikcija neustrezno."

Minister z eno potezo izniči ves smisel vsakršne umetnosti, posebej književnosti, gledališča in filma. Nobena od teh umetnosti se torej ne sme ukvarjati s stvarnostjo oziroma svojega ustvarjanja umeščati v realna dogajanja. Priznam, velik dosežek je, da minister dopušča, da izbrisani niso fikcija, čeprav takoj za tem da vedeti (iz lastnih izkušenj), da so "izbrisani", tokrat med narekovaji, pravzaprav samo koristoljubneži. Toda vrnimo se h glavni temi. Tako radikalnega stališča proti realizmu še nisem srečala. Vprašanje je za književno teorijo in za druge besedne umetnosti pomembno: katera poetika omogoča popolno ločenost od stvarnosti? V likovni umetnosti je vprašanje manj usodno: abstraktna slika z naslovom Vizija 6 bi lahko bila pravzaprav idealen prikaz izbrisanih, bi pa avtor še vedno tvegal, ker si je sploh drznil prikazati nekaj, kar bi lahko bilo "neustrezno" že zato, ker je fikcija o nefiktivnem v njegovem namenu. V besedni umetnosti bi lahko radikalno ločevanje pomenilo odstop od verbalnosti. Toda niti ples ne omogoča semiotičnega razkroja, kot ga zahteva notranji minister. S Hojsom smo na pragu nove umetniške dobe popolne izoliranosti duha, v polju ekstremno postdramskega, v pušči ukinjanja asociativnega, v nepredstavljivo avantgardnem spoju hiperfikcionalnega in hipofigurativnega. Da bi to postalo vsem jasno, moramo porušiti lažne idole verbalnega povezovanja resnice (dogodkov) in fikcije ter take primere obsoditi oziroma izpostaviti pravi (po Hojsu preventivni) cenzuri: prvi mi pride na misel Tolstojev roman Vojna in mir, bedna in povsem neustrezna fikcija, ki se ukvarja z Napoleonovim pohodom na Rusijo, ki seveda ni bil fikcija! In šele v tej luči postane jasno, da ob tako visokih teoretsko estetičnih zahtevah doslej sploh ni moglo biti del, ki bi osamosvojitev Slovenije z njenimi pravimi junaki prikazala denimo v romanu, drami, filmu, operi ali drugi fikciji, torej neizogibno neustrezno … To je bilo mogoče samo v domoljubni pesmi, ki dogodke abstrahira ... Domovina in božič v poeziji Janeza Janše dobro ustrezata tej poetiki deeventualizma, če jo smem operativno tako poimenovati.

"Prepričan sem, da večina Slovencev tega filma ne bi gledala (številni ga tako ali tako ne bodo videli, saj vaših "umetniških" izdelkov ne gledajo) kot fikcijo (tako kot me o tem podučujete vi), ampak enako kot jaz, to je, da gre za manipulacijo resničnega stanja v tistih časih."

Na koncu Hojs svoji teoriji umetnosti da logičen okvir. Nasprotje resnice je laž, in ta je edino zdravilo za fikcijo: tako mora Hojs lagati o negledanosti filma Izbrisana (ki je bil eden najbolj gledanih pri nas) in naklepati o manipulaciji dejanskega stanja v "tistem času", ki je, kot smo videli, neopisljiv in neprikazljiv. Bi potem sploh morali biti presenečeni, da enak pristop oziroma Hojsovo teorijo umetnosti uporablja tudi ministrstvo za kulturo?

Ne, ne bi smeli biti presenečeni. Po eni strani se moramo boriti za vse, od Rudija Rizmana, Zlatana Čordića, Jadranke Juras in Jaše Jenulla do vseh drugih, ki so bili kaznovani zaradi državljanskega odpora, pa za RTV Slovenija in STA; po drugi strani pa si moramo zastaviti resne cilje za čas, ko bo KUL uspelo - popolna odprava revščine v državi, drugačna proizvodnja in delitev, strogi kriteriji razuma za oblast, brezplačno zdravstvo in tudi šolstvo za vse ter še veliko drugih stvari. To je zahtevna naloga, in šele čez čas bomo videli, ali jo je KUL sploh sposobna opraviti, od ugotavljanja stanja do izvedbe. Dober znak bo že, če brez oklevanja začne z odstranjevanjem žice in človeškim ravnanjem z begunci. In medtem ko se posvečamo vsemu temu, nas bo zabaval evropski poslanec, velik nasprotnik pravic skupnosti LGBT in drugih človekovih pravic, ki so ga brez hlač zalotili na gejevskem partiju v evropski prestolnici. To ozadje bo, kot vse kaže, pomemben dejavnik pri pogajanjih o madžarskem in poljskem vetu na evropska sredstva - na zabavi, ki jo je policija označila kot orgijo, je bilo namreč tudi nekaj poljskih diplomatov. In medtem ko se smejimo njim, ne pozabimo, da naš domači Vinko Vasle v prispevku, v katerem rohni proti ženskam (na portalu Nova24TV, 1. december), omenja tudi svojo fantazmo, ki ji pravi Anus Ličina. Gospod Anis Ličina, tožite ga!

Ponavljanje besede "dovolj" je lahko odlična terapija, vendar le, če ji sledi akcija. Največji sovražnik akcije je frakcija. Da se ne bi ujeli v to past, se moramo zgledovati po nasprotni strani. Tam ni frakcij iz drugih razlogov, predvsem zaradi cenzure, kulta osebnosti, avtoritarne hierarhije in skupnih koristi mafijskega tipa. Je pa tu še nekaj - strpnost do nepredstavljivih neumnosti v lastnih vrstah in do škodljivih izpadov: od pijanega vijuganja po avtocesti s čebulo in/ali bananami pa čezmejnih ljubezenskih afer v času karantene, do teoretskih presežkov notranjega ministra. Vse je mogoče, če/dokler si naš. Neodprta kuverta je v žepu, juhej! V nevarnih situacijah v prvo vrsto pošljejo preznojenega Grimsa. Tako vemo, da vlada velika panika. Morda bi lahko s pomočjo medsebojne strpnosti, kot jo je KUL uspelo prikazati v javnosti, umirili tudi stanje frakcij in se preusmerili v akcijo. Zadostna osnova so Smernice protestne ljudske skupščine, dovolj jasen cilj je postavitev KUL na preizkušnjo. Če je ne bo opravila, bomo poiskali boljše. Ker tako "dovolj" nam ni bilo še nikoli.