(DNEVNIK) Dan Podjed: Sediš, izgubljaš čas in pišeš po zidu

Dan Podjed
25.01.2025 06:00

Antropolog Dan Podjed prizna, da je infoholik. Včasih pregloboko pogleda v zaslon in pozabi izstopiti iz stanovanja. Tudi zato si je za moto letošnjega leta v beležnico zapisal: "Odpri okna in vrata – in stopi na prosto."

Poslušaj
Ilustracija: Manca Krošelj

/ PETEK, 17. JANUAR

"Ne bo nam uspelo oddati prijave," sem priznal na jutranjem sestanku s kolegicami iz tujine, s katerimi smo se nekaj mesecev dogovarjali o prijavi projekta. Namesto da bi se name usul plaz sovražnih besed, kot sem si zamišljal, preden sem sinoči zaspal, sta ženski na drugi strani zaslona razumevajoče pokimali in se strinjali, da bi bilo nesmiselno oddati predlog, preden je dobro zasnovan.

Oddahnil sem si in se zazrl v lastno podobo na zaslonu, medtem ko sem sedel v domači kuhinji. Mrk izraz na obrazu, nagubano čelo, oblečen pa v trenirko zelene barve z belo črto ob strani. Podarila mi jo je sodelavka z razlago, da pri njih noče nihče nositi tako grdega oblačila, ki ga je zadela na srečelovu. Nenadoma se mi je posvetilo, na koga spominjam. Ja, točno tak sem bil videti kot tekmovalec 456, v seriji Igra lignja, po angleško Squid Game. In kot junak te serije se včasih počutim v vlogi raziskovalca s številko 27631 v sistemu SICRIS, v katerem se beležijo raziskovalni dosežki. Zaradi točkovanja objav, predavanj, mentorstev in vsega drugega, kar napravimo v znanosti, dobim občutek, da nenehno tekmujemo drug z drugim. Ko zaključimo eno "igro", že sledi naslednja, ki je pogosto še brutalnejša. Res, zakaj se tako obremenjujem s točkami, hkrati pa pozabljam na bistveno, na primer na druženje s sodelavci, prijatelji, sorodniki?

/ SOBOTA, 18. JANUAR

Oblačilom namenjam malo pozornosti, a tistemu, ki bo sodil po teh dnevniških zapisih, se bo zdelo, kot da mi pomerjanje in oblačenje vzameta precej časa. Včeraj sem se počutil kot junak iz serije Squid Game, danes pa kot Akakij Akakijevič iz Gogoljevega Plašča. Moj stari plašč je tako zmahan, da sem sklenil kupiti novega. Ker žena po omrežju spremlja izvedenca za moško modo, sem jo prosil, naj me spremi v veleblagovnico Nama, kjer vedno nakupujem iz preprostega razloga: zaradi izjemnih prodajalk.

Ena od njih se je od daleč nasmejala, ko naju je zagledala. Očitno se me je spomnila od zadnjič. "Ravno pravi čas ste prišli, saj imamo razprodajo," je rekla. "Da ne bodo razprodali še vas," sem odvrnil, pri čemer sem imel v mislih prenovo veleblagovnice, ki naj bi jo preobrazili v "sodobno nakupovalno in družabno središče z modnimi, gastronomskimi in drugimi vsebinami", kot so zapisali v sporočilu za javnost. Prodajalka je žalostno pokimala in rekla, da ravno odhaja na malico, sicer bi mi ona pomagala pri izbiri plašča, nato pa je poklicala kolegico, naj mi svetuje. "V tem sem videti kot Tito," sem namignil ženi, ko sem se v ogledalu uzrl s klobukom na glavi in v temnomodrem elegantnem plašču. Samo cigara mi je manjkala. Pomeril sem drugega, temnozelenega, ob katerem sta pokimali tako žena kot prodajalka. In že sem sklenil, da bo moj. "Smo brale, kaj ste napisali o nas," mi je na blagajni rekla prodajalka, ki se je tačas vrnila z odmora. Spodbudno sem se nasmehnil, ko sem se spomnil hvalnice za neki časopis, in ji odvrnil, da se k njim vračam zaradi njihovega izkušenega očesa in prijaznosti. Kot slišim, še zdaleč nisem edini. In to znanje in srčnost naj bi zaradi novodobnega "koncepta" poslali na zavod za zaposlovanje? Se lastniki sploh zavedajo, da so njihov največji zaklad prodajalke, zaradi katerih se domov vračam z novim plaščem? Da mi ga le ne ukradejo kot Akakiju Akakijeviču!

/ NEDELJA, 19. JANUAR

Novoletnih zaobljub si že nekaj let ne zapisujem več, saj sem si pred leti priznal, da jih večino prekršim že januarja. Namesto tega si na prvo stran beležnice, ki jo sleherni dan nosim s sabo, zapišem lepo misel, svojo ali tujo.

Decembra sem dolgo razmišljal, kaj zapisati v letošnjo beležnico. Spomnim se, kako sem med zlaganjem posode iz pomivalnega stroja tuhtal, katero od treh sporočil, ki sem si jih zapisal na listek, je boljše. Prvo je bilo povezano z zmernostjo, s katero človek napravi največ zase in za svet. Drugo je omenjalo smeh, ki je najučinkovitejše topilo za probleme. Tretje je bilo povezano z odklopom od zaslonov in izstopom iz zavetja doma. Vse tri osnutke sem pokazal ženi in brez oklevanja je pokazala na tretje sporočilo: "Odpri okna in vrata – in stopi na prosto." Ker mi je kristalno jasno, da je sreča ob meni, vključno z ženo, in da jo je smiselno poslušati, sem v beležnico zapisal to vodilo za leto 2025.

No, in potem pride današnji dan, ko nisem stopil iz stanovanja, okna pa je odpirala le žena. Med štirimi stenami sem bil še več kot povprečni homo insulatus, torej izolirani človek, ki je v zaprtih prostorih približno 93 odstotkov časa. Jaz sem bil kar 100 odstotkov! In ob tem sem še hipokritsko priganjal otroke, naj gredo ven. Spotoma sem potolkel še letošnji osebni rekord v bolščanju v zaslon, v katerega odrasli po nekaterih statistikah zremo 8 do 9 ur dnevno. Danes sem gotovo šel čez to mejo. Ker nimamo televizorja, sta bila glavna zaslona telefon in računalnik. In jaz, homo insulatus, sem še vpil otrokom v sobo, naj ugasnejo računalnike, medtem ko sem na kavču objavljal po Facebooku. Res, kakšno licemerstvo! Ko smo že pri tem omrežju, naj omenim misel, ki sem jo zapazil prav tam in mi je ostala globoko v spominu. Ali veste, kakšna je razlika med Facebookom in zaporom? Ni je. V obeh primerih sediš, izgubljaš čas – in pišeš po zidu.

Tako zvečer ugotavljam, da je dan nekam izpuhtel, jaz pa sem narisal še eno črtico na zidu.

/ PONEDELJEK, 20. JANUAR

"Duhovitost pri pisanju – vidimo po odzivih bralcev – je zelo cenjena." Tako mi je v povabilu k ustvarjanju dnevnika napisal urednik Večerove priloge V soboto. Danes sem si navsezgodaj pomel roke, kajti vedel sem, da me zvečer čaka dejavnost, o kateri brez težav napišem kaj duhovitega, namreč party aerobika, ki jo obiskujem že nekaj mesecev in kjer sem običajno "blažen med ženami", vaditeljica pa tu in tam zavpije: "Gremo, punce!"

Tik pred odhodom na vadbo, ko sem si v nahrbtnik že zatlačil brisačo, športne copate in čutarico z vodo, sem storil napako in za hipec pogledal na omrežje, kaj se godi po svetu. In kaj mi bušne v obraz? Podoba peščice Nadljudi, vključno s Prvim (Musk), Drugim (Bezos) in Tretjim (Zuckerberg) na Forbesovi lestvici najbogatejših, ki sedijo drug ob drugem na predsedniški inavguraciji Donalda Trumpa. Kot sem zapisal na omrežju, ki je v lasti Tretjega, lahko samo še malo počakamo, nakar bodo velikaši najavili, da so se iz tehnofevdalcev preobrazili v bogove, podobno kot sem to opisal v romanu Krizolacija: "Ob Prvem so bili v vrhnji piramidi najprej trije, torej Drugi, Tretji in Četrti, nato pa so se v nižjih treh piramidah razporedili in zvrstili še ostali, vključno z njim. Tudi zaradi finančnih investicij, nujnih za razvoj Platforme, druge možnosti, kot da se v večnost poda s petnajsterico, pravzaprav ni bilo. Skupaj so morali zgraditi bodočnost človeštva in človeka, ki bo šel čez sebe in postal Nadčlovek, vreden bistveno več kot tisti spodaj. Šestnajst Nadljudi bo veljalo več kot milijarde ljudi, in to ne samo v finančnem smislu."

Tole danes ni prav nič smešno, vem. No, zato pa jutri razkrijem, zakaj hodim na party aerobiko.

/ TOREK, 21. JANUAR

Za party aerobiko sem izvedel pred nekaj meseci, ko sem po spletu pregledoval seznam dejavnosti v gimnastičnem centru, ki je nekaj sto metrov oddaljen od našega doma in kamor še ni stopila moja noga. Pa bi lahko, saj sem precej iz forme – če sem v njej sploh kdaj bil.

Že imena vadb so se mi zdela zastrašujoča: bootcamp, kardio pump, jutranji fit, zumba … Nakar zagledam ime partyrobics in po spletu preverim, kaj je to. Aha, zabavna aerobika! Ker žena telovadi doma in redno hodi na treninge plavanja, je nisem niti vprašal, če bi hodila z mano na vodeno vadbo, temveč sem pisal sosedi, če se mi pridruži za spodbudo.

Priznam, imel sem tremo, ko sem v telovadni opremi v spremstvu sosede vstopil v dvorano, v kateri so bile samo ženske, vključno z vaditeljico, ki je ugasnila stropno razsvetljavo, prižgala pisane žaromete, da je v prostoru zasijalo kot v disku, in razložila, da bomo plesali v ritmu glasbe in se naučili nekaj koreografij. Neprijeten občutek je hitro izpuhtel in hitro sem se počutil, kot bi bil petek pred tremi desetletji, ko smo poskakovali po plesišču v katerem od celjskih klubov, le da je bila glasba sodobnejša, jaz pa povsem trezen. In to se mi je zdelo celo dobro!

Ker sem uspešno prebil led, sem šel na aerobiko še naslednji teden – in potem hodil še naprej, in to dvakrat tedensko, včasih s sosedo, tu in tam pa kar sam. Pa še soseda sem naplahtal, naj se pridruži skupini, kajti cilj za letošnje leto je, da bo v prostoru polovica moških. Potem me vaditelj fitnesa, ki sem ga srečal v dvigalu, ne bo več spraševal: "Ej, a ti pa hodiš k puncam na vadbo?"

/ SREDA, 22. JANUAR

Če bi me danes srečal Aljoša Bagola, bi me mogoče objel in mi stisnil roko. Verjeli ali ne, ampak trikrat sem rekel "ne", ko so me klicali, če bi nastopil na nekem dogodku ob koncu tedna, sodeloval v resničnostnem šovu kot strokovnjak in predstavil razmerje z ženo v intervjuju. Ne, ne in ne! Sem pa zadnjič brez oklevanja pristal na intervju z osnovnošolko iz Vojnika, ki me je danes po Zoomu spraševala, zakaj so mladi preveč pred zasloni in zakaj jim koristijo sprehodi v naravo. Med pogovorom sem na zaslonu opazoval samega sebe, kako krilim z rokami, ko se navdušujem nad vprašanji. Res sem padel globoko noter, ko sem razlagal, zakaj bi morali zakonsko omejiti uporabo telefonov v šolah, hkrati pa mladim ponuditi več znanja o računalništvu in informatiki, da bodo vedeli, kaj se skriva v "črnih skrinjicah", ki jih nosijo s sabo. Najbolj pa sem bil vesel, ko je učiteljica, ki je sedela ob dekletu, priznala, s kakšnimi problemi, povezanimi z življenjem pred zasloni, se sooča doma in v šoli. Ja, spet so se potrdile besede bolničarja Volodje iz Jančarjevega Velikega briljantnega valčka: "Nihče ni zunaj. Vsi smo notri. Vsi smo v."

/ ČETRTEK, 23. JANUAR

"Dragi Dan, nimam besed. Iz srca hvala za priporočilo. Hvala. (srček)" Takole me je navsezgodaj s sporočilom razveselila znanka, ki sem jo producentki resničnostnega šova včeraj priporočil za strokovnjakinjo. Veselje je zdaj dvojno: meni se ni treba posvetiti nalogi, ki bi mi vzela preveč časa, njo pa je to še razveselilo. Ob tem sem se spomnil maorskega pregovora, ki pravi: "Daj, kolikor vzameš, in vse bo dobro." Res, včasih je dobro predati tudi zadolžitve – in potem dobiš nazaj prisrčno zahvalo.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.