(DNEVNIK) Vladimir Habjan: Sedela je na alufoliji, ki na snegu zelo drsi, zavita v spalno vrečo

/ PETEK, 27. DECEMBER

Običajno vstajam okoli pete ure. Poleg umivanja imam dve redni rutini, meditacijo in pitje ionizirane vode. Meditiram že dolga leta. Učinkov je več, eden najbolj vidnih je to, da praktično ne poznam več glavobolov, ki so me prej pogosto morili.

V krogih kamniških gorskih reševalcev še vedno odmeva medijsko zelo izpostavljena reševalna intervencija dveh madžarskih planincev. V ponedeljek, drugi dan reševanja, smo prišli do planinke in jo prepeljali v dolino. Težko si predstavljam, kako je na robu prepada zdržala 19 ur, ne da bi vmes zaspala. Sedela je na alufoliji, ki na snegu zelo drsi, zavita v spalno vrečo. Neverjetno močno voljo je morala imeti, da ni zadremala niti za par sekund, sicer bi jo spodneslo v Kotliško grapo.

Sam sem ta dan pomagal v prostorih društva, kjer je bilo mnogo opravil, tudi pri pripravi tiskovne konference. Prav tako sem bil v ekipi, ki je v najbolj strmem delu sestopa postavila dve vrvni ograji, ko so se gorski reševalci treh društev vračali s ponesrečenko. Ta zadnji del je precej izpostavljen, sneg je bil svež, zato je zelo drselo. Eden od reševalcev mi je rekel, da je bila ograja najboljše božično darilo, kar jih je dobil. Človeku da to zadoščenje za dobro delo.

Urednik spletne strani GRS društva Kamnik je pred objavo poslal zapis o reševanju v pregled. Skrb za slovenski jezik se mi zdi v teh časih, ko prodira angleščina, še bolj pa zato, ker ne veljajo več nikakršna pravila, zelo potrebna. Posebno rad popravljam pasive (trpnike), ki jih nekateri tako zelo radi uporabljajo, na primer: "išče se planinka" ali "se je začelo točnejše lociranje". Vse take trpne načine popravim v tvorne: "iskali smo planinko", "smo prejeli še informacijo, da se nahaja …"

Že nekaj zadnjih dni pregledujem svoje hribovske vzpone. Vse datume in vtise s tur imam zapisane v osmih dnevnikih. Za založbo UMco namreč pripravljam potopis, ki sem ga od zahodnega do vzhodnega roba Karnijskih Alp v sedmih dneh opravil lanskega julija. Ker sem v besedilu naredil tudi rekapitulacijo svoje življenjske poti po gorah, sem moral nujno prebirati svoje zapiske, da sem obudil ture. To mi je vzelo ves dan.

/ SOBOTA, 28. DECEMBER

Kot vsako soboto začnem jutro na kamniški tržnici, kamor prispem še v mraku, saj je pozneje toliko ljudi, da se mi ne da čakati v vrstah. Ne potrebujem veliko, le nekaj sveže zelenjave in sadja.

Pred dnevi sem prebral novo knjigo Marije in Andreja Štremflja Moč noči je v svetlobi zvezd in sem za Planinski vestnik napisal recenzijo. Vedno znova sem navdušen nad njunim pisanjem, čeprav sta po izobrazbi vse kaj drugega kot novinarja ali slavista. Očitno je, da sta ne le odlična gorska vodnika, pač pa tudi pisatelja. Poznam ju tudi osebno in ju spoštujem kot skromna človeka.

Ves december sem potopis čez Karnijce po malem dopolnjeval. Z urednikom Samom Rugljem sem bil dogovorjen, da mu prvi del pošljem do konca leta. Po ponovnem branju mu prvi del le pošljem. Nisem prepričan, da bo besedilo povsem primerno za objavo, saj se nimam za kakega prav nadarjenega pisca. Pisanje gorniških vodnikov je povsem nekaj drugega. V letu 2025 bo izšel moj deseti, skupaj s kolegom Andražem sva napisala izbirni vodnik po Kamniško-Savinjskih Alpah in Karavankah. Leposlovje pa je čisto nekaj drugega, tega ne zna vsak.

Zvečer se mi pred očmi začnejo pojavljati črne pike. Odstop steklovine. To poznam, a je tokrat tega enostavno preveč. Treba se bo za nekaj časa umakniti od monitorjev.

Najboljši počitek zame je branje, ali časopisov, imam Dnevnik in Delo, ali knjig. To me najbolj sprošča. Če pa sem še bolj utrujen, so na vrsti filmi. Tokrat pogledam filmsko klasiko, Jeklene magnolije, 35 let star film s samimi zvezdami. Na MMC si ogledam posnetek pogovora s podpredsednikom planinske zveze in gorske reševalne zveze, seveda na temo reševanja Madžarov. Včasih potrebujem tudi miselni odklop. Če si predolgo v neki temi, se je nujno treba odmakniti, prespati stvari.

/ NEDELJA, 29. DECEMBER

Šele zjutraj se odločim za potep in se odpravim v Baško grapo, od tam pa na Črno prst. Na južni strani sonce tako nažiga, da je kar vroče. V zadnjem delu grebena do koče je sneg trd, drsi, zato sem previden. Razgled je odličen, vidi se na vse strani. Ker sem poleti v celoti prehodil Idrijsko-Cerkljansko planinsko pot, lahko določim vse kuclje, ki jih prej nisem poznal.

Ob povratku se v Podbrdu dobim na delovnem sestanku z Jakom, avtorjem odlične knjige Smučanje v gorah, ki jo bomo izdali pri Planinski založbi. Avtor je velik perfekcionist in je potreboval nekakšno brco, sicer knjige nikoli ne bi oddal, vedno bi še nekaj dopolnjeval. Ampak enkrat je treba zaključiti. Upam, da bo držal obljubo in knjigo poslal uredniku.

V Komendi se ustavim pri kolegu, ker sem si od njega že poleti sposodil kapo s šiltom. Preden me izpusti iz krempljev, mine par ur. Včasih smo se družili veliko več kot se zdaj. V naših kamniških koncih sem prijatelje pogosto zbobnal skupaj in naredil predavanje ali pa nas je šlo tudi po osem skupaj plezat. Danes je tega vedno manj, kar je gotovo škoda. Ti individualni časi nas požirajo.

/ PONEDELJEK, 30. DECEMBER

Ves dan se ukvarjam z leposlovno knjigo Tomaža, ljubljanskega gorskega reševalca, ki jo obdelujem že vse leto. Knjiga je res obsežna, zanimiva in polna humorja, predvsem na lasten račun. Humorja nam v teh časih še kako manjka. Poznava se tudi osebno, večkrat sva se srečala, bila sva v ekipi, ki je leta 1996 iskala Staneta Belaka in Jasno Bratanič na Vršiču, ko nas je skoraj pokopal plaz reševalcev nad nami. Končno je skoraj vse sestavljeno za oddajo, lektorirano besedilo, vključno s spremno besedo in zavihki, poskenirane slike, le še na dimenzije formata čakam – knjiga bo za našo založbo namreč prva žepnica. S cenovno bolj ugodno izdajo bi rad dosegel več kot dve leposlovni knjigi na leto, kolikor smo jih do zdaj lahko izdali pri založbi. Žal so vedno ovira finance, brez tega ni popolnoma nič. Vse skupaj zapakiram in oddam oblikovalki in tehničnemu uredniku. Datum oddaje zapišem v svoj dnevnik.

Razveseli me Jakov sms, da je gradivo le oddal uredniku Miranu Hladniku. Odlično! Torej se je obisk le izplačal.

/ TOREK, 31. DECEMBER

Mnogi težko razumejo, da za nas, urednike, čas teče drugače kot za mnoge druge. Če hočeš, da bo izid pravočasen, je pač treba včasih poprijeti za delo tudi ob sobotah, nedeljah in praznikih. Tudi zadnji dan leta je zame tak. Ves dan pripravljam gradivo za januarsko številko Planinskega vestnika. Izbrane članke sem vstavil v eno datoteko, naredil kazalo, določil fotografije, podpise in avtorje, naredil špegu, to je grafična oblika vrstnega reda in števila strani za posamezne članke, vse skupaj zapakiral in poslal tehničnemu uredniku. Težave imam s programom za pošiljanje večjih datotek, Wetransferjem, prekoračil sem bero, ki je zastonj, zato sem moral poiskati druge možnosti. Tehnični ureja zadeve naprej, sam pa se moram lotiti pisanja uvodnika.

Uredniška ekipa, s katero delam pri reviji že več kot desetletje, me navdušuje, tako so motivirani. Za skromne honorarje se res trudijo, najdejo vedno nove teme, ki so atraktivne. Dobro delujemo, a vse le ni tako samoumevno. Nujno jih je treba občasno pohvaliti, ob napetostih pa najti poti za razbremenitve. Naši sestanki so kratki, najbolj nujne stvari, potem pa dolgo debatiramo. Takrat razčistimo vse.

Popoldan je namenjen obisku sina in vnukinje. Hčera že osem let živi v Tokiu in se z njo pogovarjamo le po elektronskih medijih. Družina, to je tisto, kar v življenju največ šteje. Če se tega ne zavedaš dovolj zgodaj, veliko zamujaš.

/ SREDA, 1. JANUAR

Januarja bo izšla knjiga o šestih alpinistih, ki so se imenovali Mojstranške veverice. Vseh je bilo šest, štirje so danes stari okoli 80 let. So prave legende, saj so v šestdesetih letih premikali alpinistične meje. Gradivo sem zbral in uredil lani. Januarja je že določen termin za predstavitev na tiskovni konferenci v Slovenskem planinskem muzeju. Pomagati moram pri pogodbah, sicer knjiga ne more v tisk. Za mejle in telefone gre nekaj časa.

Dokaj pozno, ker sem bil spet predolgo za računalnikom, se odpravim na Soriško planino, od tam pa do koče na Ratitovcu. Pot je razgibana, gre gor in dol, ter izjemno razgledna. Ob povratku Baško grapo objamejo megle, obeta se slabo vreme.

Zadnji dan v starem letu in prvi dan novega sem dobil klic na reševalno intervencijo. Obakrat zlom oziroma poškodba noge, enkrat na Veliki planini, drugič na Starem gradu pri Kamniku. Ker sem bil daleč, nisem šel. Kot sem videl, je bilo fantov dovolj. Še dobro, da se mladim da početi tudi kaj, kar ni povezano z zaslužkom. Včasih je bilo to pravilo, danes je prej izjema.

/ ČETRTEK, 2. JANUAR

Javi se mi Darko, bivši odličen paraplavalec, dobitnik več medalj, o katerem za založbo Chiara pišem knjigo. Dobila sva se že na več srečanjih, ki bodo sledila še letos, in je komentiral prve zapise. Pravi, da so mu všeč, kar me razveseli. Ni lahko iz človeka izbezati ravno tistega, kar ima v sebi takega, da bi bilo vredno povedati. V dolgoletni novinarski karieri sem se naučil spraševanja, kar mi pomaga tudi pri občasnem vodenju pogovorov po knjižnicah. Fant je izjemen borec, prav uživam v pogovorih z njim.

Koncept založbe Chiara mi res odgovarja, ekipa, s katero sodelujem, pa je naravnost navdušujoča. Vse knjige so v cilju, recimo temu na kratko: izboljšanja sveta. Kako narediti, da bi bili ljudje boljši, bolj prijazni eden do drugega, kako odkriti lastne potenciale, priti do polnejšega življenja in bogatejših odnosov, konec koncev do ohranjanja dobrega zdravja. Tega se poskušam držati tudi sam. Zaenkrat mi uspeva.