/PETEK, 13. NOVEMBER
Ne bi smeli preslišati besed našega knezoškofa Janeza, ko je ob koncu zime prevzel oblast nad letnimi časi in nami, nad strašljivo pandemijo. Z neprikritim zadovoljstvom je jasno povedal, da imamo končno skupnega sovražnika – mikroskopsko polživo bitje, ki se hoče polastiti klenega slovenskega rodu, še huje: vsega človeškega rodu! In napovedal čas, v katerem bodo še najbolj zagrizeni ateisti goreče molili, napovedal sveto vojno nevidnemu sovražniku. Kako resno misli z vojno je postalo več kot očitno, ko se je na ekranih pojavil slovenski osamosvojitveni Che Guevara. Ovenčan s slavo slavnih zmag, najprej oborožen samo z mikrofonom, cinizmom in puritanstvom, pozneje še z neprebojno masko. Takrat se je vse začelo in še traja. Že, vojna proti podlemu mikrookupatorju, toda o kakšnem koncu državljanske vojne med Slovenci ni ne duha ne sluha. Namesto z nevidnim sovražnikom se še bolj vidno in neusmiljeno tolčemo med seboj. Že dobrodušni Bučar je nekoč v državnem zboru svečano razglasil konec državljanske vojne. Še pomnite, gospodje osamosvojitelji? V sivi pradavnini naše junaške preteklosti. Ni pomagalo in ne pomaga. Bo antiseptična Karantenija odgovor na slovenske priprošnje?
Jejhata, hojsata, janšata! "Zmaga tisti, ki ima več pesjanskega, pojejo v Žogici Marogici" - je med svojim blogerskim čvekanjem danes zapisal vrhunski intelektualec, kakor ga je poimenoval in predstavil TV-voditelj Jože Možina. Za katerega "vrhunskega intelektualca" gre? To je vendar Žiga Turk. Bruhnil sem v neukrotljiv krohot (obakrat). Malo me je smeh mineval, ko sem se spomnil, da je bil ta veseljak eno leto minister za izobraževanje. Zahojenci, kakršni smo, še nismo prebrali Gregorčičeve Dume, nimamo pojma o romanih Leva Sergejeviča Dostojevskega! Vrhunski turkizem … in me je spet premagalo, držim se za trebuh, ne morem več pisati … Jejhata, hojsata, janšata!
/SOBOTA, 14. NOVEMBER
Srh me spreletava: mislim na čas, ko se nismo mogli znebiti samopašnih in nadutih osvoboditeljev. Na čas svinčenega in proti koncu kar živosrebrnega enoumja. Takrat so nas o edino pravi pretekli, sedanji in prihodnji resničnosti poučevali magistri in doktorji partizanstva in samoupravljanja z neuničljivimi temelji marksizma (tudi neki obramboslovec je v takratni medijski javni hiši – RTV –, skrivajoč se za scenskim antičnim stebrom, nalagal o odmiranju države). Po nastopu nove garniture osamosvojiteljev so nas začeli poučevati in pravilno informirati novi doktorji osamosvojitvenih in domobranskih znanosti. Novi časi, nove ofenzive. Za osamosvojitelji se v letu 2020 že drenja najnovejša garnitura odrešiteljev. Populisti na zmagovitem pohodu v novo normalnost?
Po jutranji rutini mi žena Tatjana, ki se že vrača iz trgovine, izroča časopis (smem delati reklamo za Večer?). "Kuža ti je prinesel časopis", mi pravi hudomušno. "Hvala, priden kuža."
Pred kosilom se s Tatjano spraviva na sprehod ob Pekrskem potoku. Po zelenih površinah lahko celo brez maske. Velikodušno. A ni prav prijetno, čeprav je lepo sončno dopoldne. Večina sprehajalcev tudi na uradno izvzetih zelenih površinah nosi maske. Nad maskami pa izstopajo prestrašeni, ogorčeni in obtožujoči pogledi. Pozdravljanje, četudi na ustrezni razdalji, je le preveč kužno (jasna navodila epidemiološke kraljice matice). Spomladi sem pisal o enajsti zapovedi – boj se bližnjega svojega, kot se bojiš lastne smrti – a si nisem predstavljal, da bo beseda tako hitro meso postala ... Opraviva sprehajalni krog in se z olajšanjem vrneva domov.
V pogovoru ob popoldanski balkonski kavici (dokler je še dovoljeno) Tatjani omenim, kar sem slišal po radiu. Ne, tega ne zapišem …
Zvečer nadaljujem pisanje razprave o zgodovini ruskega šaha v prvi polovici 19. stoletja. Te dni bo delo treba oddati. Če se mi na kakšnem mestu zatakne, pokličem hčerko Saro v Ljubljano, da predebatirava kontekst in etimologijo izrazov. Pozno je že, zdaj pač ne bom klical, tako je do komolcev zakopana v svoje prevajanje. Delam predvsem ponoči …
/NEDELJA, 15. NOVEMBER
… ogromno dela se naredi čez noč. Tišina in mir sta dobrodošla sopotnika miselnega dela. Berem, premišljam, iščem digitalizirane vire po svetovnem spletu, preverjam v dragocenih knjigah, pišem. Kljub pametnim telefonom in skenerjem si še vedno rad kaj ročno izpišem.
Zgodaj dopoldne pokličem mamo v Košake. Dobro sem, kot običajno v tem času malo prehlajena, mi poroča. Mama je del generacije od druge svetovne vojne prestrašenih otrok (rojena leta 1937), prestrašenih za vse življenje. V tej zdravstveni strahovladi pa se kar dobro drži. Z logistiko in družbo ji pomaga njena mlajša sestra Štefka.
Po Tatjaninem izbornem nedeljskem kosilu se spet lotim dela. Potem si bom privoščil še malo zdravilnega dremeža – hitro brezžično polnjenje na kavču v dnevni sobi, kjer je že pred leti začel nastajati moj knjižni bunker!
Zvečer se s Tatjano spopadeva. Postaneva zagrizena nasprotnika. Trash-talk napolnjuje kuhinjo, na kuhinjski mizi pa se mrzlično-vročično kotalijo kocke. Ne boj, kockarski pokol! Po poldrugi uri napetih trenutkov in ponovnem preštevanju točk (na kaj me že to spominja?) sem razglasil bleščečo zmago. Sledijo čestitke s sarkastičnim pridihom: "Lepo, spravljaš se na ženske iz ranljive skupine!" - in vračava se v domačnost stare normalnosti.
Pred spanjem si z gumbom za nazaj, kakor se reče, ogledam še en izvrsten intervju (zame) prve dame RTV, Ksenije Horvat z zgodovinarjem Egonom Pelikanom. Čestitke!
/PONEDELJEK, 16. NOVEMBER
V morbidnem Cankarjevem letu sem v priložnostnem sonetu sodelavcu in prijatelju še duhovičil, kako "le Hlapcem podobno SLO čredica bleja". Narobe, hudo narobe: v velikem boju nacionalno-antiseptičnega gibanja (NAG), ki bo dokončno likvidiralo spomin na kužno OF, so državljani Karantenije zavestno solidarni, odgovorni, pripravljeni žrtvovati vse za končno zmago. Niso zgolj statisti v tujem filmu o nekem krasnem novem svetu. Kdo bi lahko napovedal, da bosta za plebiscitarno enotnost Karantencev dovolj že ostra epidemiološka slika in čudovita nova humanistična znanost – statistika za vse čase. Rojstvo vseljudske medijske znanosti in konec mitologije; ne omenjajte mi nobene volkulje, mi imamo grafe, matematične modele in sploščene krivulje!
Tatjana je z današnjim dnem v službi od doma; kdaj pa kdaj jo obiščem v Sarini sobi – seveda prej potrkam! A tudi mene čaka delo. Zapovedi Ostanite doma! se pridružujejo deževni nalivi …
/TOREK, 17. NOVEMBER
Pogrešam šahovske turnirje! Prav ob torkih. Četudi sem po lanskem pomladanskem turnirju prišel domov šele poleti s prežagano in ponovno sestavljeno grodnico: obvodi za življenje še delujejo ... Po družabnih omrežjih je pred kratkim završala Netflixova mini serija The Queen's Gambit. Zgodba o čudežni siroti, ki je postala svetovna šahovska zvezda. Name nista naredila posebnega vtisa niti knjiga niti film. A je uspešna popularizacija šaha – šah je z njo postal bolj "seksi"!
Svetovni dan nedonošenčkov je pri nas bil že nekaj dni prej, ko nam je notranji minister podaril nov hojsizem o nujnih porokah (za katere v Karanteniji izdaja kraljevsko dovoljenje minister za delo), nedonošenčkih in konzervativnih babicah. Meni se je ob vsej siceršnji populistični bebavosti zdel zabaven, ta hojsizem. Tudi levičarji se radi zgražajo. Jejhata, šarčata!
/SREDA, 18. NOVEMBER
Sreda me gleda in jaz njo. Nimava si veliko povedati. Ona dela svoje, jaz pa tudi.
/ČETRTEK, 19. NOVEMBER
Bil sem opozorjen, naj ne mešam zdravstvene in politične krize. A res? Ali ne odločajo politiki na hipotetično znanstveni podlagi? Nas niso politiki razporedili v virološko, infektološko in epidemiološko gasilsko sliko? Zdravniška zbornica pa jemlje pod belo perut svoje "mlade zdravnike", ki jih nečesa obtožuje največji slovenski medijski škodljivec. Bruhahaha. Mar bi nam predstavili argumente The Great Barrington Declaration, ki se – prav tako znanstveno – zavzema za ciljno in osredotočeno zaščito ranljivih skupin prebivalstva brez lockdowna. Ali se jim javno zoperstavili. Ne, raje mešetarijo z imuniteto za čas izrednih razmer – ali ni to politično? In da so politiki prav leta 2020 čudežno postali čuteča bitja? Ničesar ne mešam, vse je že zmešano … Naj končam "romantično"; z verzom v čudoviti Zlobčevi prepesnitvi Leopardijeve pesmi Neskončnost: "in meni ljubó je brodolomiti v tem morju."
