/ PETEK, 6. NOVEMBER
Deset let sem se vsak dan prebujal ob pol sedmih, se odvlekel v kopalnico, oblekel, se odpeljal proti Ljubljani in med vožnjo med poslušanjem jutranjih poročil, podkastov in glasbe popil svojo jutranjo kavo. Zdaj že cel teden spim uro dlje, poslušam brbotanje kafetjere v kuhinji, in ko med branjem novic popijem kavo, vem, da se bodo zdaj zdaj odprla vrata spalnice in bo k meni prilezel Gabrijel. Oba sva vesela, da se po novem videvava že zjutraj namesto šele pozno popoldan, ko sem se običajno ves omotičen od popoldanske vožnje priklatil domov.
Tako sem v tem čudnem letu, v katerem je svet iztiril, pristal v mehkem zavetju doma. Paradoksalno je bilo to čudno leto obenem polno veselih nagrad in polno zahrbtnih napadov. Številni klici, kaj vse se dogaja v slovenskih muzejih. Kultura je povsod v Evropi, kjer so na oblasti desni populisti, na udaru. Prirejanje pravil, nastavljanje pravih kadrov v javnih institucijah, onemogočanje neodvisnih in zaviranje kritične ustvarjalnosti in mednarodnega povezovanja. Kriminalizacija normalnega. V vse to se vmešavajo zasebni lobisti, ki v zameno za odpiranje pip za njihove interese svetujejo populističnim aparatčikom. Strokovni argumenti padajo, kot da nikoli ne bi obstajali. Mednarodne koalicije zaprepadene strmijo, ko pred njihovimi očmi odstranjujejo njihove najboljše partnerje.
Morda se zdi, da se tega ne da ustaviti. A na drugi strani Atlantika se zdi, da se karte obračajo. Kljub obupanemu tvitanju.
/ SOBOTA, 7. NOVEMBER
Odkar sem pred petnajstimi leti prišel v Maribor, se v soboto, poleg običajnega odhoda na tržnico, najbolj veselim kosila, ki ga bomo skuhali skupaj z Jernejem, Polono, Jakobom in Julijo. Včasih tu, včasih tam. Ker v petnajstih letih otroci zrastejo, je te dni zasedba ob mizi lahko precej drugačna. Tudi previdnost zaradi pandemije je naša srečanja letos razredčila. A skupno sobotno kosilo in premlevanje preteklega tedna ostajata nenadomestljiv družinski podvig. Danes je po dolgem času na vrsti brodet. Pri vsem skupaj je najbolj zabavno, kako povezati know-how znanih dalmatinskih kulinaričnih glav, bogate lastne izkušnje in nasvete zunanjih opazovalcev.
Zvečer je jasno, da je Joe Biden zmagovalec ameriških predsedniških volitev. Ob veselju, ki je prevzelo svet, se zdi, da je premagan urok, ki je držal v šahu celotno zemeljsko oblo. Trumpov konec spremljajo predsedniški tviti, ki še naprej v prazno sekajo po medmrežju. Končalo se je na podobno bizaren način, kot se je pričelo. S tiskovno konferenco na parkirišču industrijske cone v Filadelfiji. Trump in njegov odvetnik Giuliani sta za tiskovno konferenco, na kateri bi izpodbijala ljudsko voljo, izraženo na volitvah, izbrala hotel Four Seasons. A sta se zmotila. Prostor za tiskovno konferenco sta rezervirala deset milj stran: na dvorišču vrtnarije Four Seasons Total Landscaping. Svet preplavijo fotografije Giulianija pred polepljenimi garažnimi vrati, med trgovino s porniči Fantasy Island in krematorijem. Veličasten zaključek!
/ NEDELJA, 8. NOVEMBER
Nedelja je čas, da se razmigamo na bližnjih bregovih. Karantena nas je že spomladi prisilila v odkrivanje lokalnih gozdov, vinogradov, potočkov, zapuščenih kmetij, gozdarskih poti in zaraščenih stezic. Zdaj jih poznamo že veliko in lahko izbiramo.
Zvečer se s predsednikom naše mestne četrti Sašem Drobnakom odpravim pod Piramido, na ogled lokacije projekta, ki ga namerava predlagati za participativni proračun.
Sprehodiva se skozi mestni park, ki je najlepši mestni park v Sloveniji in daleč naokrog. Za oblikovanje njegove razširitve okrog Treh ribnikov so arhitekti Borut Pečenko, Tom Pirkmajer, Jože Požauko in krajinski arhitekt Niko Stare leta 1988 prejeli Plečnikovo nagrado. Šarm parka je v tem, da se oblikovana narava na robovih zlije z vinogradi, gozdom in griči od Kalvarije do Piramide. Kratek sprehod skozi park te iz mestnega središča prestavi na romantično podeželje. A od Piramide park odreže cesta in kljub bližini so sprehajalci primorani v dolge obhode ali nevarno prečkanje prometnice. Preproste stopnice in prehod za pešce na pravem mestu bi stvari občutno izboljšali. Participativni proračun v Mariboru bo uspeh, saj so meščani oddali več kot 300 predlogov!
/ PONEDELJEK, 9. NOVEMBER
Kot enega od nominirancev prejšnjega tedna me že ob 8.00 z Vala 202 pokliče Maruša Kerec. Kako se odločiti med kandidati s tako različnimi izjemnimi dosežki, kot sta zmaga na Vuelti in nagrada za vrhunsko znanstveno delo? Odločim se, da bom svoj glas dal fiziku Danilu Zavrtaniku. Tako kot v športu imamo tudi na področju znanosti in kulture tekmovanja in zmagovalce. A največje dosežke na teh področjih ljudje dosegamo s sodelovanjem. Preko meja. Sam in za svojimi plankami si omejen in danes smo kot družba soočeni z globalnimi problemi, od podnebne krize do pandemije. S segrevanjem ozračja se lahko soočimo le skupaj, s pomočjo znanosti. Tudi cepivo proti covidu bodo iznašli znanstveniki s širokim mednarodnim sodelovanjem. Tudi zato se mi zdi delo Danila Zavrtanika tako pomembno.
Občasno me pokličejo kolegi iz moje stare službe in poročajo o dogajanju, odkar me ni.
Dopoldan odprem že enajsti letni sestanek platforme Future Architecture, ki sem jo ustanovil sredi krize in finančnih rezov v kulturo leta 2014. Platforma zdaj deluje pet let. Redno letno srečanje organizacij članic smo z MAO selili po Evropi, od Lizbone do Tirane in Osla. Letos smo sestanek nameravali organizirati v Kijevu, a nas je pandemija prikovala v domače pisarne. Čeprav le na zaslonu smo vsi veseli obrazov starih prijateljev, s katerimi skupaj premikamo evropsko arhitekturo.
/ TOREK, 10. NOVEMBER
Dopoldan spet zvonijo telefoni. Seznam možnih projektov in novih služb se daljša. Odločitev ne bo lahka.
Z Gabrijelom imava načrt za kosilo. Odpraviva se po svežega brancina in kuhava testenine z ribo. Današnje kosilo je kompromis, a se kljub temu dobro konča.
Zvečer se pred ekrani srečamo s prijatelji iz Future Architecture. Barcelona, Tirana, Zagreb, Lizbona, København, Rim, Basel, Priština, Atene. Evropejci. Pijemo vino in se pogovarjamo o vsem mogočem. Ne spremljajo slovenske politike, a so si zdaj zaradi dogajanja v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani prebrali nujne osnove. Šokirani so, a polni spodbud.
Manuel nam vrti Aretho Franklin. Cesar zapleše in kar naenkrat obrazi v galeriji zaslonov valovijo v ritmu glasbe. Evropska solidarnost in sodelovanje!
/ SREDA, 11. NOVEMBER
Ob desetih pokliče Hanna. Direktorica Arhitekturnega trienala v Oslu je Švedinja in v direktorske čevlje je stopila še mlada, le leto dni po zaključku študija, zdaj pa to ugledno institucijo vodi že pet let. Želi se pogovarjati o prihodnosti. Kakšni so moji in njeni načrti in kako bomo platformo Future Architecture razvijali v naslednjih letih, da bo čim bolje služila mladim talentom.
Komaj odložim, kliče Eva. Nekdanjo direktorico znamenite londonske šole Architectural Association zanima, kam se bom zdaj odpravil. Eva je bila prva ženska, ki je zasedla mesto direktorice AA. Radikalna reformatorka in strastna revolucionarka prihaja iz delte Ebra v Španiji. Nujnih sprememb na šoli v Londonu se je lotila brezkompromisno, brez angleške vljudnosti. Bila je vihar, ki ga konservativni del šole ni vzdržal, in po slabih dveh letih je morala oditi. Prepričuje me, da se moram premakniti iz Slovenije, in mi našteva odprta direktorska mesta v institucijah za arhitekturo in oblikovanje v New Yorku in Washingtonu. Ah, Eva!
/ ČETRTEK, 12. NOVEMBER
Vstanem zgodaj, ker imam sestanek z Urošem. Skupaj razvijamo program, s katerim bi njihovo podjetje zagnalo program finančnih podpor za umetniške in ustvarjalne projekte. Projekt je vizionarski. Vlaganje v kulturo je neizkoriščen potencial, ki ga slovenski podjetniki počasi prepoznavajo. Uroš je inovator in se dobro zaveda, kakšno prepoznavnost takšen podvig lahko prinese podjetju. Počasi se premika. Pogovarjava se, kako projekt pripeljati do konca v novih razmerah in čim prej zagnati aktivnosti.
Potem odprem povezavo, ki mi jo pošilja Mirjana z Dunaja. Mhm … die Angevandte. Stellenausschreibung. New museum studies. Sliši se zanimivo!
