/ PETEK, 16. OKTOBER
Zapišem prvo misel, s katero bralcem odpiram teden življenja, in jo zbrišem. In dobesedno padem v algoritem pisanja in brisanja, ki se ne konča in ne konča. Tolažim se, da je vedno nekaj prvič. Ne, ni šans, epidemija in rdeča cona v DANici ne bo v tekstu kraljevala že v prvem odstavku. Dvajsetič sem ponovno pri začetku pisanja in trdno odločen, da me patogeni organizem ne bo premagal. Prvi odstavek velikega petka si najprej zasluži prisotnost mojih dveh, ki mi v zadnjem mesecu intenzivnega staranja in hujšanja stojita ob strani. Hvala Suzani in Nejcu, ker sta.
Vendarle je petek. In najlepši dan v tednu si zasluži človeški in dostojen odnos. Turbulentost nalog današnjega dneva je v veliki meri identična vsem zadnjim in bo glede na prognoze širjenja epidemije zelo verjetno celo manjša od prihodnjih dni, ki nas čakajo. Tokrat je vsaj jutro človeško in prijazno. Nisem še prav poščetkal zob, ko je telefon poranil s prvim zvoncem. Elena je, moja prijateljica iz Trsta in kolegica iz evropskih integracij. Pohitela je in me poklicala ter se zahvalila za strokovno zelo zanimiv dan, ki smo ga pred dnevi v Mariboru oddelali in preživeli skupaj. DANica je v projektu EU Twinning originator za italijanskega partnerja, ki v svojo organizacijo prenaša DANičino dobro prakso. Spet priznanje za evropsko DANico. Dobro jutro je, saj se je začelo z ljudmi, ki jih zelo cenim in spoštujem. Konec dneva zaključim, da smo s sodelavci z izjemnim naporom oddelali še eno delovno dnevno klasiko.
/ SOBOTA, 17. OKTOBER
Rdeči smo. Incidenca je narasla nad 140 na 100.000 prebivalcev, število obolelih v bolnišnicah in na intezivni je takšno, da daje misliti. A moja dolžnost je, da pomislim tudi na 38 stanovalcev, ki jih z lastno ekipo zdravimo v DANici, in naredim primerjavo. A ne gre za kriterije, statistiko in vladne ukrepe. Slaba informacija, ki nam jo je posredovala vlada, bo iz ozadja na neki način nezavedno obvladovala druge misli, ki bi morale biti vsaj čez vikend malo bolj sproščujoče. Odločam se, ali oditi v službo po začete dokumente ali kar iz glave nadaljevati pripravo podlag za vzpostavitev programske rešitve, ki bo omogočila še učinkovitejše obvladovanje epidemije, če se ta ponovno pritihotapi v dom. Vedno bolj vem, da smo tokrat zmagali, ker smo koncept upravljanja strokovnih protokolov računalniško podprli že ob samem začetku. Utrditev spoznanja, kaj v ekipi zmoremo, me vedno potolaži. Dober dan je za mano, saj smo tudi v Gorici zmagali in po dolgem času sem v pubecih začutil nekaj srca, ki ga že predolgo pogrešam. 0:4 za nas, gremo, Maribor.
/ NEDELJA, 18. OKTOBER
S Suzano greva na obisk k staršem in z Nejcem zvečer na tenis. Na obrazu se mi pojavi nasmešek, ko ga pogledam, ker si mislim, da ga bom spet premagal. Ne zaveda se, da bi mi z njegovim izdelanim in topovskim udarcem lahko kot za šalo zavezal kravato, kot jo je pred časom Nadal Đokoviču v Roland Garrosu. Vem, da vroča in sveža kri mladca še ne zagotavlja slavja. Nasmehnem se tudi sebi, saj vem, da je trenutek, ko se mi bo v obratni smeri nasmehnil Nejc, zelo blizu. Hvala za nedeljo.
/ PONEDELJEK, 19. OKTOBER
Začne se s klasiko zadnjega meseca, tisto vsakodnevno, ki se je želela vriniti že na začetek dnevnika. Ta prekleti covid, ki ga namenoma pišem z malo začetnico, nas že od jutra pahne iz nekdanjih vsakodnevnih razvojnih aktivnosti DANice zgolj v izvajanje protokolov preživetja. S Tomažem in Sandro pregledujemo vse nove rizične situacije, ki jih odgovorno javljajo zaposleni sodelavci, da bi lahko preko neposrednih ali posrednih kontaktov prepoznali tveganje za vnos virusa v dom. Danes je javljenih in tveganih stikov precej in še vedno se raje odločimo za tehniko izreza v zdravo, to je pošiljanje večjega števila zaposlenih v samoizolacijo in njihovo brisanje po inkubacijski dobi, saj ne želimo tvegati situacije, ki smo jo z nečloveškimi napori in vsem znanjem uspešno rešili. Takrat imam vedno v glavi izraze na obrazih vodij naših enot, ki delajo čarovnije pri sestavah urnikov v normalnih razmerah, kaj šele, ko od njih zahtevamo, da iz delovnega procesa izločijo skupino zaposlenih. A žal nimamo alternative. Še posebno ne zato, ker vsakemu od nas še vedno kljuva po glavi začetno stanje s 40 pozitivnimi stanovalci in 20 zaposlenimi. Seznami zaposlenih in stanovalcev za naslednja testiranja so rutinsko pripravljeni in Sandra je pri tem prava mojstrica. Ob odprtju baze podatkov skorajda vidi, kako se covid sprehaja. Iz vladnih ukrepov na 36. seji izhajajo pravila obnašanja v različno obarvanih conah. Pogled na zemljevid mi nehote vzbudi asociacijo na naše vodilne. Simbolika je neverjetno zanimiva. Vsi, ki nas vodijo, so se oblekli v zanimive barve. Vse, kar je okuženo in najbolj grozeče za zdravje, je v rdečih barvah, rumena je za zeleno še najmanj ogrožajoča. Res pa je, da v domovih označujemo z rumeno sobe, v katerih so v izolaciji najtrdovratnejše okužbe in pred njimi rumene vreče z najbolj umazanim perilom. Sem vesel, da vijolične ni v nobeni paleti. Ta bo na vrhu neke druge lestvice konec prvenstva.
/ TOREK, 20. OKTOBER
Med jutranjo pripravo na odhod v službo me Suzana prepričuje, da danes vendarle naj ne bom preveč pozen, ker sem videti že zelo slabo. Vzporedno pa že pomislim na večerni prenos lige prvakov in da bo spet nekaj časa za naju z Nejcem. Neslišno in hitro se je skozi vrata priplazil čas, ko oče s sinom lahko pred TV regularno spije pivo. Pripeljem se na Tabor in rečem stanovalcem, ki se zunaj sprehajajo na ustreznih razdaljah, naj se nadihajo svežega zraka brez maske. V hipu se ustavim in spomnim, da so maske obvezne tudi zunaj. Noro. Pomaham in se pogovorim še s stanovalci na balkonih. Ti kratki vsakodnevni kontakti s stanovalci so balzam za dušo in zdi se, kot da jih stanovalci čakajo kot kosilo. Prav neverjetno je, kako so srečni, ko jim na razdaljo skozi masko sporočam, da smo na Pobrežju vsi OK in da imamo tudi na Taboru le še pet stanovalcev v rdeči coni. Očitno smo bili zelo spretni pri razmislekih o dolžinah inkubacijskih dob in analizah veriženja kontaktov. Pridnost in odgovornost sodelavcev je zgodba zase. V financah se lotimo analize razpoložljivosti denarnega toka, da ob nabavah ne bi ogrozili likvidnosti. Čaka nas nakup ogromnega števila potrebnih zaščitnih sredstev in razkužil, ki jih je treba spraviti pod streho doma po pravilih javnega naročanja. Ni mi vseeno, da se bodo v epidemiji na račun ''žrtev med civilnim prebivalstvom'' najbolj okoristili epidemiološki dobičkarji. V istem času se tujci, skriti za političnimi botri, pripravljajo za tihi koncesionarski vstop v sistem skrbi za stare. Niti opazili ne bomo, ko se bodo zaradi naše hlapčevske nravi in seveda v okviru legitimnih evropskih okvirov prostega globalnega trga že pasli na naših obveznih finančnih skladih. In do državnih zakladnic v naši lepi domovini jih vodijo celo slovenski pastirji. Menda prihajajo zato, ker sami nismo dovolj sposobni. Ivan, kje si? Mislim na Cankarja.
/ SREDA 21. OKTOBER
Zjutraj se zbudim zbit in zdaj že sam opažam, da nisem videti dobro. Danes moram spraviti pod streho nekaj aktualnih stvari, ki me čakajo. Nekdo je v anonimni prijavi naznanil na ministrstvo, da sem ob okroglem rojstnem dnevu 90-letne stanovalke omogočil obisk dvema svojcema hkrati namesto enemu in to zato, ker naj bi bili moji prijatelji. Ministrstvo zdaj od mene pričakuje pojasnilo in odgovoril jim bom, kot je res, in to je, da jih ne poznam in da niso moji prijatelji. Zapisal bom tudi to, da je imela gospa otožne oči, ki anonimnežu ne bodo nikoli oprostile. Prekleta in smrdljiva družba smo. Pred časom sem ministrstvu odgovarjal na prijavo, ker v prvih dneh po prepoznavi epidemije stanovalcev nismo posedali. Takrat kolegice skorajda niso spale in so delale v eno. Več kot to niso zmogle in ob prijavi nas je bolelo srce. Očitali so nam ljudje, ki takih naporov nikoli ne bi zmogli. Frajerji. A življenje me je že kdaj naučilo, da prozornim in praznim pač ne pustim v bližino svoje avre. Vseeno ohranim nepopustljivost in kljub kronični utrujenosti sva z Nejcem že prejšnji teden debatirala o posledicah pri stanovalcih, ki jih je pustil covid. Prišla sva na idejo, da jim poskušamo s študenti fizioterapije povrniti gibalne sposobnosti. Dogovor je bil v rekordnem času sklenjen in danes v DANici po strokovnih protokolih že izvaja fizioterapijo skupina štirih študentov. Obrazi stanovalcev žarijo. Morda pa zdaj ta isti, ki nas je nedolgo nazaj zelo prizadel, napiše pohvalo. Morda celo povpraša pri svojem staršu.
/ ČETRTEK, 22. OKTOBER
Teorija upravljanja človeških virov v tej situaciji ne vzdrži več. Zdaj vzdrži le tim kolegov z roko v roki. Prebijemo se lahko le z zaupanjem in brez ene same bolniške, sicer smo gotovi. In tako je tudi danes. Zjutraj smo spet vsi tu. V prvi verziji sem na tem mestu zapisal vsa vaša imena, a je bil tekst preobsežen. A še bo čas tudi za naša imena na prvi strani, čeprav vem, da smo srečni v svoji skromnosti in za zahvalo ne potrebujemo soja luči.
Vse kolegice in vsi kolegi s Tabora in Pobrežja.
Izjemni ste. TABOR heroj, DANica heroj.
