/ PETEK, 16. APRIL
Že zjutraj sem vedela, da bo danes dober dan. Po glavi se mi je vrtela pesem Tomaža Domicelja - Vem, da danes bo srečen dan, to sem začutil(a) že zjutraj. Hitro sem popila jutranjo kavo, se oblekla, se poslovila od kužkov in odhitela v šolo. Na hodniku me je že čakala učenka, s katero imava enkrat na teden individualno uro, vesela, da imava uro spet v živo. Ta teden je bil malo bolj naporen, saj smo se po dvanajstih dneh spet vrnili v šolo in spet je bilo skoraj kot na začetku. Učenci brez motivacije, učitelji pa že kar utrujeni od vsega. Zanimalo me je, kako učenci doživljajo vse to, kaj razmišljajo in kako se počutijo. Svoja razmišljanja so napisali na list in mi ga oddali. Jutri bom prebrala. Ko sem odhajala domov, so mi mahali nasmejani, po eni strani veseli, da smo spet v šoli, po drugi pa, da je petek. Spomnim se prejšnjega tedna. Bila je sreda. Odhajala sem domov z veliko vrečo učbenikov in delovnih zvezkov, saj nismo vedeli, koliko časa bomo spet doma. Takrat so mi mahali žalostni in rekli v slovo: Učiteljica, mi bi šolo. S sklonjenimi glavami so odhajali domov. Takrat bi kričala. Zakaj spet?! To so ta negativna sidra - tako jim rečemo v NLP -, ki ostanejo. Ni res, da otroci pozabijo in se navadijo, v resnici samo potlačijo, marsikaj ostane v njihovih glavah, v nezavednem umu.
Dan sem zaključila prijetno utrujena. Po službi in kuhanju - mame smo res ena čudovita bitja, marsikaj zmoremo in naredimo v enem dnevu - sem odhitela v fitnes (Maxxgym), kjer obiskujem vodene vadbe. Brez športa si ne znam predstavljati življenja in na teh vadbah se imamo res fajn, super so trenerji in vadeči, naš Robi nas vedno nasmeji. Tudi to sem zelo pogrešala, pogrešala sem stvari, ki so nujne za osebnostni razvoj in zdravje - izobraževanje, kulturo in šport.
/ SOBOTA, 17. APRIL
Včasih se sprašujem, kam dnevi tako hitro bežijo. Vedno rečem, po štajersko seveda, čeprav sem že 22 let v Ljubljani: Kak si narejiš, tak maš. Obožujem to narečje, obožujem Maribor in še vedno sem Štajerka po duši. Pa saj tisti, ki me poznajo, to vejo. Otroci v šoli me včasih prosijo, naj povem kaj po štajersko, in se jim zdi zabavno, ko rečem: Idi ven. Nea nori. Kak vuni piha. Sodelavci pa tudi že vejo, da ne smejo težiti, ker jih napis Nea guši na moji skodelici hitro spomni na to.
Vsak dan je zame zanimiv, poseben, tudi če je to sobota ali nedelja, tudi če je dež, sonce, mraz ali vročina. Ljudje se radi velikokrat na kaj izgovorimo. Vedno pa pravim, da je skoraj vse odvisno od nas samih. Tudi danes je bil moj dan pester, saj sem že zjutraj hitela na delovni sestanek NLP. Obožujem tudi NLP, v bistvu je spremenil moje življenje. Sem še enemu cilju naproti - postati NLP-trenerka. Hvala očetu za vzpodbudo. Po sestanku sem prijetno utrujena poklicala sinova, ki sta bila ravno v trgovini. Otroci morajo imeti tudi zadolžitve, ki so nujne pri odraščanju. Naučiti jih moramo samostojnosti in odgovornosti, pri tem pa jim moramo biti dober zgled.
Bil je že skoraj večer, ko sem se lotila kuhanja, saj so odraščajoči fantje vedno lačni. Dan sem zaključila z večernim sprehodom s kužkoma in med sprehajanjem razmišljala, kako pomembna je vzgoja in koliko mama v življenju prestane, koliko dogodkov - zelo lepih, manj lepih, včasih tudi zelo težkih. Včasih še sama ne ve, od kod črpa vso to energijo, saj je dan zanjo največkrat prekratek. Ko so otroci majhni, jo potrebujejo ob sebi za varnost, zaščito, ljubezen, ko so starejši, pa predvsem za oporo, pogovor in razumevanje.
Moje razmišljanje je zmotil lajež psa za ograjo, ki je očitno branil svoj teritorij, saj ni vedel, da sta moja kužka, brat in sestra iz zavetišča, najbolj nedolžni bitji na tem svetu.
Dan se je prevesil v noč, narava se je umirila in nastala je tišina. Na nebu so v vsej svoji lepoti zasijale luna in zvezde. Ena zvezdica je tudi moja. Vsak večer se ji zahvalim, da mi je podarila to čudovito življenje. Hvala, mama!
/ NEDELJA, 18. APRIL
Se mi zdi, da se, ko v življenju spustiš stvari, da gredo svojo pot, in se nehaš obremenjevati z malenkostmi, ampak uživaš vsak dan sproti, odpira toliko novih poti. Življenje je sestavljeno iz vzponov in padcev, tudi ko so kdaj težave, veš, da minejo, da se da vse premostiti, samo obupati ne smeš. Za mano je spet čudovit vikend, ki je prehitro minil. Branje, učenje, delovni sestanek NLP, šport. Malo prej so bili na obisku prijatelji mlajšega sina. Luštni fantje. Imam občutek, da me imajo kar radi, tako kot so imele moje prijateljice rade mojo mamo. In misli mi zaidejo v mojo mladost, ko smo se dobivale s sošolkami pri meni, ker sem stanovala v centru, preden smo odšle na Lent ali v mesto ali kdaj tudi kar tako po šoli, in si pekle palačinke, delale smetano in puding, jedle sladoled. Ali se pa "rihtale" za večerne sprehode in čage v Štuku ali Fontani. Ja, lepi spomini.
Prebrala sem zapise svojih učencev o letošnjem in lanskem šolskem letu. Nimajo volje za učenje, niso motivirani, manjka jim druženje. In jih povsem razumem. O tem smo se že veliko pogovarjali, ko smo se po štirih mesecih vrnili v šolo, a očitno se moramo še. Moram jih vzpodbuditi, jim dati voljo za učenje in jim povedati, da kljub vsemu ni še nič zamujeno in da jih čaka še veliko lepih stvari.
/ PONEDELJEK, 19. APRIL
Danes je bil uspešen delovni dan, čeprav sem šla včeraj prepozno spat in mi je bila danes zjutraj budilka največja sovražnica, ki nikakor ni hotela utihniti. Spomnila sem se, kako je bilo še nedavno, ko sem zjutraj vsa nejevoljna prižigala računalnik. Sicer sem bila vesela, da sem videla učence, ki so me vsakič znova presenetili, ker so bili vedno točni in so čakali, da jih spustim na Zoom. Vendar NI in NE BO nikoli enako biti v razredu ali na Zoomu. Sicer smo se tudi takrat velikokrat pošalili, se nasmejali, na primer ko sem vprašala učence, kje so, mislila sem, pri kateri nalogi, pa je eden odgovoril: doma. In vsi v smeh. Ali ko sem jih razdelila v sobe in so delali po skupinah in sem preverjala, kako jim gre, pa je rekla ena učenka: Joj, učiteljica, kdaj ste pa vi prišli? Tako tiho še mama ne more. Ali ko sem pomotoma izključila enega učenca iz Zooma in ni mogel več "noter" in smo morali vsi "ven". Tako smo si vsaj malo popestrili ure, kdaj tudi poklepetali o vsakdanjih stvareh, ko sem začutila, da potrebujejo pogovor. In tako sem začutila tudi danes. Da potrebujejo vzpodbudo, motivacijo, da jih nekdo posluša in razume. Potrebujejo učitelja, ki jih razume. Vedno rečem, kdor se odloča za ta poklic, si mora to iz srca želeti, saj smo učitelji zelo pomemben člen v njihovem odraščanju.
/ TOREK, 20. APRIL
V kabinetu me je že zjutraj čakala kača, sicer v stekleni posodi. Kabinet si delim s sodelavko Dašo, ki poučuje naravoslovje in biologijo ter nas vedno preseneti s kakšno "domačo" živaljo. Včasih sem se bala kač, a me je ona pripravila do tega, da sem jo danes celo držala v roki. Prinesla je že zajčka, piščančke, paličnjaka, petelina. Tako da niso navdušeni samo učenci, ampak tudi jaz, zato vedno znova poudarjam, da učenci potrebujejo šolo, učitelje in vrstnike.
/ SREDA, 21. APRIL
Včasih se vprašam, kaj narediti, da bi učenci več brali, bolje pisali, ker vemo, da bralna pismenost upada. Za bralno značko imajo knjige po lastni izbiri. Sicer jim naš knjižničar pripravi seznam in jim vsako leto predstavi zelo dober izbor knjig, a vseeno jim dam možnost, da berejo tudi svoje, ki so jih sami izbrali. Ker smo bili letos veliko časa tudi doma, sem se odločila, da beremo eno knjigo za domače branje skupaj. V sedmem razredu beremo knjigo Janje Vidmar Elvis Škorc, genialni štor, v osmem in devetem pa od Žige X. Gombača NK Svoboda. Obe sta odlični knjigi in sta učencem zelo všeč. Ob koncu ure, zadnjih deset minut, berem jaz ali učenec. Ob branju se tudi pogovarjamo o vsebini in jo povežemo z njihovim odraščanjem. To se mi zdi zelo dobro, saj so te teme nujne. V resnici jim je branje nagrada za pravočasno predelano snov, in kar me je presenetilo, je to, da si branja želijo.
/ ČETRTEK, 22. APRIL
Danes sem presenetila učence, saj sem prišla v razred z veliko vrečo, v kateri so bile škatlice različnih barv. Vsak je dobil svojo, a je niso smeli takoj odpreti. Najprej sem jim povedala, da je v škatlici oseba, ki bo vedno verjela vanje, jim stala ob strani, se veselila z njimi in jokala, ko bo težko, in na katero se bodo lahko vedno zanesli. In vedno bo ponosna nanje. Nato so odprli vsak svojo škatlico, v njej pa je bilo ogledalo. Tišina. Presenečeni pogledi, enim je šlo celo na jok, tudi meni. Srh po telesu, ko to vidiš. Vsako leto naredim to z razredom, ki ga dobim na novo. Z njimi sem danes, prej nekako ni bilo časa. Morda pa je ravno zdaj pravi čas.
Še bi lahko pisala, a sem žal omejena na eno stran. Prijateljica Mojca vedno reče: Tebi se toliko dogaja, nujno moraš napisati knjigo. To poletje bo kot nalašč, da se lotim tudi tega.
Ker tak, kak si narejiš, tak maš.
