/ PETEK, 26. MAREC
Moj tipični delovni dan v Reykjaviku v času pandemije izgleda tako: zjutraj opravim dve do tri ure dela na računalniku, nato se raztegnem, pojem malico, grem na sprehod (če ni zunaj snežne nevihte ali ledenega vetra) in delovni dan nadaljujem, seveda, s še več dela na računalniku. Ta semester pišem magistrsko nalogo, zato res vse delo opravljam iz svoje sobice. Tukaj živim s fantom Timijem, ki dela kot mizar pri dizajnerskem podjetju Agustav v Reykjaviku.
Včasih pozabim, da živim na morju, ker tukaj to pomeni nekaj čisto drugega kot v Sloveniji. Tudi poleti z oceana piha mrzel veter, in medtem ko se sprehajam ob obali v jakni, domačini igrajo odbojko v kopalkah. Plaža v Reykjaviku se imenuje Nautholtsvik in glavna atrakcija te plaže je "hot pot". Vroč bazenček z naravno geotermalno vodo leži le nekaj metrov od mrzlega oceana. Domačini si nadenejo neoprenske škornje, rokavice, včasih celo ovratnike in volnene enodelne kopalke ter se odpravijo na plavalno avanturo v mrzli Atlantski ocean. Pred par leti sva se odločila posnemati domačine, zato sva si nabavila škorenjčke in rokavice ter se odpravila v ocean. Zame je uspeh ostati v ledeni vodi že eno minuto. Enkrat sva šla v ocean, ko je imel -0,3 stopinje Celzija. Po ohladitvi v morju je vroč bazenček balzam za kot kuhan rak rdečo, mrzlo kožo.
/ SOBOTA, 27. MAREC
Danes je počasen dan. Od zgodnjega večera pričakujemo snežno nevihto in veter, saj je za večino južne Islandije rumeni alarm, ponekod tudi oranžni. Po navadi, ko je to možno, za vikend raziskujeva in hodiva na dolge pohode, s Timijevim land roverjem hodiva tudi kampirat v "the highlands". Kljub alarmom ta vikend ni čisto izgubljen, saj sva se včeraj zvečer spontano odpravila na pohod do trenutno glavne atrakcije na Islandiji. Po 40-minutni vožnji sva prispela do parkirišča in se v zadnjih ostankih dnevne svetlobe odpravila na pot. Med tisočimi lučkami in z lunino svetlobo skoraj nisva potrebovala svojih lučk za prebroditev skalnate poti po dolini. Pot se je povzpela v strm breg, šal in lase pa sem imela prekrite s tankim slojem ledu. Ni čudno, zunaj je bilo -10 stopinj Celzija. Naenkrat je lunino hladno svetlobo zamenjala žgoča nevarna svetloba tekoče lave in vulkanske pare. Pred mano se je dvigal vulkan. Hitro sva naredila par posnetkov in fotografij, nato pa sva se grela le nekaj metrov od na pol strjene lave. Vročina, ki jo oddaja lava, je po občutku podobna sončni opeklini, zato sem si šal potegnila čez cel obraz. Težko se je bilo posloviti od vulkana, a mraz naju je pregnal nazaj proti avtu. Domov sva prispela ob dveh ponoči, danes pa imam za spomin, poleg fotografij, modrico na zadnjici, saj sem na poti z brega zelo elegantno zdrsnila in padla na rit.
/ NEDELJA, 28. MAREC
Prebudila sem se v pokrajino, pokrito s snegom. Snežna nevihta je ponoči zaključila svoje delo, danes pa imamo enega redkih jasnih, sončnih dni. Po poznem zajtrku sva se odpravila na dolg sprehod po ulicah in ob obali mesteca Seltjarnarnes. Včasih sem mislila, da je to le del Reykjavika, saj se večje mesto brez spoja zlije v manjše mesto. Na rtu polotoka, na katerem ležita obe mesti, je ogromen svetilnik, do katerega se pride po ozkem peščenem pasu, ki je po eni strani ojačan s črnimi skalami. Pri svetilniku sva videla dva pogumna surferja, ki sta lovila ledeno mrzle valove. Nato sva opazila, da prihaja plima in da morava pohiteti nazaj na kopno. Par minut kasneje je bil ozki peščeni prehod prekrit z vodo, zato sva splezala čez skale.
Kot raziskovalna asistentka na univerzi raziskujem zgodovinska popotovanja po Arktiki, zato sem po prihodu domov, še pred večerjo, opravila še kakšno uro tega dela.
/ PONEDELJEK, 29. MAREC
Delovni urnik je danes ponovno v rotaciji. Zjutraj sem si skuhala skodelico čaja in pričela z raziskovalnim delom. Trenutno berem že šesto knjigo na temo raziskovanja Arktike in med branjem izpisujem citate, povezane z desetimi tematikami. To delo, ki mi je bilo poleti naporno, mi zdaj predstavlja oddih od pisanja magistrske naloge. Glavnino naloge imam že spisano, končno verzijo pa moram naložiti na spletno stran univerzitetne knjižnice do 5. maja. Nekaj časa še imam, ni treba preveč hiteti. So pa možgani že precej utrujeni. Nisem vam še povedala, o čem pišem. Pišem o avtobiografskem spominu, travmi in mehanizmih spoprijemanja v dveh romanih pisateljice Lucy Maud Montgomery. Ampak s tem se ne bom ukvarjala danes. Danes je na sporedu Arktika.
Po meni neskončnih urah za računalnikom sem zaključila z delom za danes, skuhala juho iz sladkega krompirja in korenčka, nato pa še palačinke, ki sva jih pojedla med gledanjem serije Lost.
/ TOREK, 30. MAREC
Po nekajdnevnem premoru sem se vrnila k pisanju magistrske. Čeprav je zunaj mrzlo, je nebo danes brez oblačka in sredi dneva sem se odpravila na sprehod. Med sprehodom sem razmišljala o stvareh, ki jih tukaj pogrešam. Ne me narobe razumeti, Islandija je nadnaravna v svoji osamljenosti in onstranski lepoti, so pa stvari, ki zame tukaj manjkajo. Poleg mame, očeta, njunega kužka Hamisha in prijateljev najbolj pogrešam Kulturno društvo Center plesa in Zavetišče za živali Maribor. Prej sem vsako jutro šla na dva enourna sprehoda v zavetišče, popoldneve in večere pa sem preživela v Centru plesa kot učiteljica in plesalka. Vedela sem, da na Islandiji ni zavetišč, sem pa mislila, da bom lahko tukaj plesala. Na začetku, pred tremi leti, sem še obiskovala odprte "klase" v plesni kompaniji, ampak ko so se mi začela predavanja, nisem imela več časa dopoldan, zadnje leto pa ni ne predavanj in ne "klasov". Sama si pripravim trening v sobici na podlogi za jogo in se vsakič bolj veselim vrnitve na plesni pod. Sprehode v zavetišču sem tudi s težkim srcem pustila doma, saj sem vsak dan sprehajala istega kužka, Brada. Ampak Brad je po par mesecih našel super dom, tako da me zanj več ne skrbi. Vsako leto, ko obiščem Maribor, se nemudoma vrnem v zavetišče in sprehodim nove kužke, v upanju, da najdejo tudi oni super domove.
/ SREDA, 31. MAREC
Cel dan sem izmenično popravljala magistrsko in skozi branje raziskovala Arktiko. Počasi bom oči odlepila z ekrana in skuhala večerjo. Kar težko verjamem, da je zunaj svetlo in da bo svetlo še do devetih. Zdi se mi, kot da je še včeraj bilo svetlo samo slabe štiri ure v dnevu, zdaj pa bodo počasi že dnevi neskončni, ko sonce zaide le za par ur. Včeraj zvečer sva še izkoristila pojenjajočo temo in šla na lov za auroro borealis, za severnim sijem. Pogoji so bili perfektni. Nebo brez oblačka, nič vetra, ampak aurore skorajda ni bilo. Videla sem le rahel zelen sijaj blizu obzorja. V drugi smeri pa je bil sijaj pri obzorju živo rdeč. Ta ni prihajal z neba, ampak s tal. Namreč, trenutno se ponoči iz Reykjavika vidi rdeč, sijoči oblak nad vulkanom.
Februarja sem videla najmočnejšo auroro do zdaj. Tisti večer sva zasledila, da je bila dobra napoved zanjo, zato sva se odpravila z avtom v predel mesta, kjer je manj motečih luči. Že ko sva se vozila, sva videla svetel, živo zelen sij, ki je prekrival velik del neba. Sij se je večal in v najmočnejših trenutkih je izgledal, kot da bi lahko prekril celo mesto. Ta plešoča svetloba je hkrati neskončno daleč in tako blizu, da bi se je lahko dotaknila. Seže v vesolje in pleše po nebu kot kača, včasih pa je mehka kot odeja, ki bi lahko prekrila vso Zemljo. Njeni robovi so na trenutke tako svetli, da so skoraj beli, v naslednji sekundi pa potemnijo v globoko vijolično barvo. Včeraj zvečer nisva dočakala takšne aurore, a mogoče jo še ujameva, preden bo presvetlo.
/ ČETRTEK, 1. APRIL
Če bi na današnji dan napisala, da sem splezala na vulkan, bi vsi mislili, da je prvoaprilski hec. Še dobro, da sem šla v petek. Danes načrtujem dolg sprehod do centra mesta, mimo parka Klambratun, po mavrični ulici do cerkve Hallgrimskirkja, mogoče celo do pristanišča. Če je lep dan, na sprehodu vedno srečam razcrkljane reykjaviške mačke, ki me včasih celo pospremijo del poti. Ker se danes začnejo velikonočni prazniki, bova mogoče odpotovala na Westfjords. Vse je odvisno od vremena in temperatur.
Sicer rada hodiva na bazen in tukaj jih je ogromno na izbiro, z naravno, geotermalno vodo. Ampak zdaj so bazeni zaprti kot tudi univerza in marsikaj drugega. Imam srečo, da imam veliko dela, občasne pustolovščine v naravi in reden stik z ljudmi doma, v Mariboru.
