(DNEVNIK) Rok Možič: Ne maram porazov. Enostavno nikjer

Rok Možič
10.04.2021 06:25
Rok Možič je slovenski odbojkarski reprezentant. Prihaja iz Maribora. Igra za OK Merkur Maribor. Že od malega so njegove sanje, da postane eden izmed najboljših odbojkarjev na svetu: "Če si dovolj želiš in če trdo delaš, verjamem, da je vse mogoče."
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Ciril Horjak

/ PETEK, 2. APRIL

Zbudim se koronskemu času primerno. Okoli 12.30. Priznam, rad dolgo spim, sploh če dopoldan nimam predvidenih aktivnosti. Teče peti dan karantene. Ne bom rekel, da sem se navadil. Težko sem v domačem "zaporu", stran od odbojkarskih igrišč in prijateljev. Teden se je začel nekako takole, da sem v ponedeljek pred treningom za moč v Fit Tovarni letel še na testiranje za covid pred torkovo drugo tekmo finala državnega prvenstva. Veliko ljudi je čakalo pa še malica je bila vmes. Bris so mi tokrat vzeli malo bolj prijazno. Ko sem prišel do telefona v slačilnici fitnesa, je gorel. 12 zgrešenih klicev. Sporočili so mi, da je moj izvid testa pozitiven. "Morate se oglasiti na PCR-testiranje."

Z očetom sva z navigacijo našla lokacijo. Bris odvzet. Tudi PCR-rezultat je pokazal, da sem pozitiven. Obvestim trenerja in po navodilih NIJZ so vsi udeleženci zadnjega treninga morali v karanteno. Za mene s pozitivnim testom je določena samoizolacija. Posledično sta v karanteni tudi mama in oče. Naslednja finalna tekma je tako odpovedana. Glede na ostale ukrepe je tudi današnja tekma obvisela v zraku. Državno prvenstvo, treningi in druge aktivnosti so odpovedani do 11. aprila. Malo še pomislim na teden, ki se je res vlekel. Z ekipo Športne agencije Proelium smo naredili načrt treningov, aktivnosti in vsega, kar počnem v času karantene. Bliža se praznični vikend. Zagotovo je najmanj prijetno, da bomo veliko noč praznovali za štirimi stenami. Danes sem prvi dan prost – brez samoizolacijskega treninga.

/ SOBOTA, 3. APRIL

Zbudil sem se ob 13.50. Kakšna kitica več za danes. Ne glede na to, da sem bil pozitiven na testu, se počutim odlično. Najprej moj standardni zajtrk oziroma že skoraj kosilo. Mama in ata sta že ves teden z mano doma in prehranjevanje že dolgo ni bilo tako časovno usklajeno. Obroki ob uri. Glede na to, da smo že od ponedeljka zaprti, so zaloge hrane skopnele. Za večino artiklov velja stanje "prazno".

Sledil je sestanek v družinski skupnosti. Dnevni red: hrana, preživljanje prostega časa, druge aktivnosti. Z očetom se strinjava, da potrebujemo dodatne aktivnosti, da se zamotimo. Spisek potrebnih živil je pripravljen. 20 alinej. Nabavni referent, sestra Miša, kmalu prinese zaloge mesa, rib, sadja in zelenjave. Račun je znašal 122 evrov. Za praznike smo preskrbljeni. Za rubriko druge aktivnosti smo od Alana Košenine dobili mrežo za pingpong, ki se lahko namesti na vsako mizo. Kmalu za njim nam žogice in loparje pripeljejo očetovi fantje iz skupine U11. Opogumil se je Gašper Krajnc, prijazen fant, in nama loparje in žogice za namizni tenis nastavil pred vrati. Brezstični prevzem. In tako je čas za veliki turnir v pingpongu z očetom Petrom, ki se bo raztegnil čez velikonočne praznike. Če kdo še ni opazil, sem izjemno tekmovalen. V vsem. Ne maram porazov. Enostavno nikjer. Ne na odbojkarskem igrišču ne pri kartah ne v pingpongu. Že karantena me dovolj jezi. Ne bom dopustil, da bo dodatna jeza zaradi pingponga. Jedilna miza se je na polovici raztegnila, mreža je napeta in čas je za igro. Najprej sva se pomerila stoje. Stoje je bilo 4:1 v zmagah za boljšega. Torej zame. Sede je nato spet zmagal boljši, tokrat s 5:4. Ni treba razlagati, kdo. Ata ni preveč vesel, tudi on ne izgublja rad. Očitno je, po kom imam to. Ata sicer ne glede na svojo tekmovalnost raje vidi, da zmagam jaz, ker drugače po stanovanju letijo vse mogoče reči. Seveda je treba tudi trenirati. Danes je na sporedu trening nog. Pomagam si z utežmi, ki mi jih je odstopil trener Aleš Potrč.

/ NEDELJA, 4. APRIL

Mislim, da ni več treba razlagati, kdaj sem se zbudil. Standardna ura. Ne vem, od kod takšna ljubezen do spanja. Ateju sem v soboto pokazal, kdo je šef pingponga. Malo sva se ga naveličala. Čas je, da uvedemo novo aktivnost. Na sporedu je tekmovanje v pikadu. V tej disciplini se vidi, da imam izkušnje iz lanske karantene. Gladko sem ga povozil s 3:0. Po pikadu je čas za nekaj resnega. Trening. Za čas karantene imam spisan trening. Vsak dan. Uro in pol. Želim ostati v formi. Danes delam vaje za zgornji del telesa. Želim si, da bi lahko odigrali finale. Želim si zmagati, čeprav vem, da nam po vseh izzivih ne bo lahko. Zavedam se tudi, da je po Ahmedovi poškodbi veliko odvisno od mene. Zato bi rad bil pripravljen na nadaljevanje, če bo sledilo. Razumljivo je, da želimo po dolgih letih vrniti naslov v Maribor. Ura in pol treninga je za mano. Ata gleda trening, ker nima kaj drugega početi in za dodatno spodbudo. Aleš Potrč me preko aplikacije Zoom ​kontrolira. Aha. Velika noč je danes. Vsako leto smo šli k babici Jožici in dedeju Borisu v Šempeter in smo imeli tam velikonočni zajtrk. Letos sem ga jaz na veliko presenečenje vseh prespal. Smo pa jedli potico in jajčka.

/ PONEDELJEK, 5. APRIL

Praznični dan. Za nas pa nadaljevanje karantenske rutine. Pingpong loparje sva z atejem zamenjala za kuhinjske deske. Ata se je spomnil, da gre tudi drugače. Ateju je tokrat pripadla najdaljša točka. Naj mu bo. Vsaj nekaj. Zmaga še zmeraj ostane meni. 2:1. Kot kaže, bom zmagovalec koronskega turnirja. Če bomo še dolgo zaprti, bo zmanjkalo idej, s čim vse naj še igrava pingpong. Zraven pingponga je čas, da si pogledam kolesarstvo. Kolikor se le da spremljam slovenske športnike in navijam za njih. Ata in mama sta spet šla na PCR-testiranje. Spet so javili, da sta pozitivna. Nova desetdnevna karantena zanju. Zgleda, da bo moral ata - ko končam karanteno - z mamo igrati v vseh disciplinah iz preteklih dni. Danes je na sporedu trening stabilizacije. In tudi trening z mojim športnim psihologom Zdravkom, s katerim predelava točko aktualno. Ob večerih pa družinski ogled filma. Sedaj že standardno. V preteklih dneh smo pogledali vse tri dele John Wick, serijo Money heist in film The Equalizer.

/ TOREK, 6. APRIL

Po jutranjem kosilu (vsaj zame) z atejem tekmujeva v metih na majhen koš, ki visi v stanovanju. Dvakrat je zmagal ata. Mama se boji in se naju izogiba. Zaprla se je v spalnico. Toliko dretja je po stanovanju. Hrane je ponovno zmanjkalo. Dostavljavka Miša je spet na delu. Pogrešam babico Cilko in dedija Adija in njune selniške dobrote. Skoraj vsak dan se slišim s trenerjem Sebastijanom Škorcem. Priznam, težko se doma pripravim, da opravim fitnes trening. Ampak vem, da treninga ne smem izpustiti. Z Janom iz Športne agencije Proelium se znova slišiva in pregledava vse aktivnosti, tudi tiste sponzorske. Letos skupaj pripravljamo zanimiv projekt. Jan me včasih malce "nabrca v rit", ko se pri meni pojavijo zametki "lenitisa". Strinjava se, da bi bilo dobro, če čisto vsak dan izvajam vaje vizualizacije, ki me približajo odbojkarskim treningom. Poleg tega sem dobil tudi kak dober nasvet za ogled filma. Prijetno s koristnim. Vsak večer se slišim tudi s prijatelji. Zgleda, da ne pogrešam samo jaz njih. Tudi oni mene.

/ SREDA, 7. APRIL

Niso samo aktivnosti z atejem, filmi in spanje. Ob vsakodnevnih treningih redno izvajam vaje in se vsak dan učim italijanščine. Že 72. dan zapored. Brez premora. Vem, kaj je moj cilj, in želim si, da bi v prihodnje igral v eni izmed najmočnejših odbojkarskih lig na svetu – v Italiji. Včeraj sem na instagramu objavil vprašanje, s katerim pripomočkom (ob loparju in deski) naj še z atejem igrava pingpong. Dobil sem zelo zanimive predloge. Čeprav ni prijetno, da smo zaprti v stanovanje, skušamo stvari obrniti na hec in vzeti vse skupaj z dobro voljo. Malce manj dobre volje je ata, ker bo moral karanteno še podaljšati. Zame se počasi približuje njen konec. Obroki in fitnes trening po planu, tudi trening vizualizacije opravljen, zvečer pa film.

/ ČETRTEK, 8. APRIL

Še dobro, da je danes zadnji dan pisanja dnevnika, ker to pomeni, da sem še dan bližje koncu karantene. Odštevam dneve in že vidim luč na koncu tunela. Hrana, fitnes trening, vizualizacija in italijanščina po urniku, za dodatne aktivnosti zmanjkuje idej. Pogrešam igrišče, soigralce in tekme. Priznam, težko sem pri miru. Manjkata mi sprehod, tek. Kolikor je šlo, sem vsak dan treniral doma, vendar to ni isto. Ne spomnim se, kdaj sem imel nazadnje toliko prostega časa. Šele ko ti je odvzeta svoboda, vidiš, kako dragocena je. Imam vsaj naziv velikonočnega zmagovalca v pingpongu in pikadu. Verjamem, da bomo k temu kmalu pripisali še naslov odbojkarskih državnih prvakov.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta