/ PETEK, 27. NOVEMBER
Praviloma vstanem okoli sedme ure. Popijem kavo, med cartanjem Maxa me Pika gleda kot presenečena žaba iz solate z amnezijo. Nikoli ne vem, kaj mi želi povedati. Sploh zjutraj. Najkasneje ob deveti uri sem v pisarni, in ker je danes prižig Lumine, sem terenska. Komaj odložim torbo, prejmem SMS, naj bom čez pol ure na lokaciji, ker bomo montirali zadnji kip. Ekipa Narodnega doma nam je letos pomagala pri najbolj zahtevnem kipu. Res so najbolj izkušeni tehniki v Mariboru. Med vsem tistim dvigovanjem lesenega ogrodja se pojavi ena prava Mariborčanka. Gospa je doma neposredno ob lokaciji, nas pozdravi in pohvali. Vstopi v svoje stanovanje, odpre okno svoje kuhinje in reče: "A veste, kako lepo je, da imamo še takšne lučke v tem mestu? Bo kdo kavo? Da se pogrejete?" To je tisto pozitivno mariborsko, tisto odprto, tisto gostoljubno, srčno in nesebično. Včasih pogrešam to toplino in človečnost someščanov. Živa dvorišča delamo prav zaradi takih trenutkov in takšnih ljudi. In ker smo letos beležili deset let Živih dvorišč, smo opravili tudi manjšo raziskavo na to temo. V pisarni urejam zadnje podatke in štejem dvorišča. Znotraj mestnega obzidja naštejem 156 dvorišč. Osupla sem, koliko prostora je v centru. Sestanek z Árgom se konča relativno hitro. Določili sva, kje bo napis in kako velik bo glede na velikost jopice. Danes grem že četrtič na lokacijo Lumine. Vsi kipi so priklopljeni na elektriko. Čez pol ure se prižge javna osvetljava. Malo sem nervozna. Čakamo. Klik! Vse sveti! Vse dela! Objamemo se. Zaploskamo. En umirjen in premražen tehnik, ena vztrajna in premražena izvedbena in ena trmasta kustosinja. Uspelo nam je. Nazaj v pisarno. Še zadnji sestanek za posvet o dvoriščih. 18.00 - zdaj je popolna tema in Lumina širi svoj magični sij. Ni generično "naštampana" okrasitev, temveč ročno izdelani kipi. Kar nekaj parčkov, družin in fotografov se je nabralo ob instalacijah. Ponovno me malo pogreje na levi strani torza.
/ SOBOTA, 28. NOVEMBER
Mraz je zjutraj samozavestno ugriznil v moj nos, ko sem ga pomolila skozi balkonska vrata. Kava in Max v naročju, Pika spi na praskalniku. Oblečem se kar se da toplo. V CGU ni gretja. Čaka me tiskanje jopic. Priprava sit, nameščanje jopic, osvetljevanje, pranje, priprava barv ... Povprečen človek ne pozna postopka ročnega sitotiska, ga tudi ne zanima. Se pa pojavi tudi tista radovedna peščica entuziastov, ki z veseljem delajo umetnine in si vzamejo čas za to svojo obsedenost. Redkokdo izkusi, kako močna droga je grafika. Tisti občutek, ko dvigneš papir, da vidiš, ali je uspelo; ali je odtis takšen, kot ga načrtuješ; tisto zavajajoče neznano; točno tista stotinka sekunde napetosti, ko ti skozi žile potisne malo adrenalina, ki ga povzroča koktajl negotovosti, radovednosti in neučakanosti. Árgo kar malo trzne, ko se napravi prvi odtis.
/ NEDELJA, 29. NOVEMBER
Max se ob 6.00 odloči oznaniti svojo lakoto s kopanjem zemlje iz cvetličnega lonca v kotu spalnice. Tisti posušeni fikus se je najbrž odločil za samomor ob teh dveh mačkah. Ob 7.00 Max skače po meni, prede in mesi moj vrat. Vstanem. Dragi še spi. Vrnem se v CGU. Jopice je treba še enkrat zapeči. Mrzlo je. Doma z dragim hitro očistiva stanovanje in obesiva prvo rundo perila. Opoldne se s Katjo dogovoriva, kaj bo katera opravila pri pripravi prezentacije, mini raziskave Mariborska dvorišča 2.0. Podatkov je kar nekaj. Seznam in popis dvorišč mi plešeta pred očmi. Ponovno štetje, ponovni pregled vseh naslovov, kaj poznamo, česa ne. Procenti zelenih površin, procenti parkirišč. Takšni procenti, ona zakonodaja, tisti odlok. Ob 21. uri ne morem več. Zaprem računalnik in se udobno vrinem dragemu v objem. "Kaj hočeš za Božička?" "He?! Kaj te nucam? ... Nič, dragi. Sam' tebe rabim." Koliko "sranja" potrebujemo doma? Božič sta zame družina in okraševanje smrečice. Ne potrebujem predmetov niti drugih simbolnih daril.
/ PONEDELJEK, 30. NOVEMBER
Ob osmih v pisarni motivirana, da se usmerim v predstavitev prezentacije. Tehnične težave. Katjina ideja predstavitve v živo je sicer super, a tehnično žal neizvedljiva. Bomo proces poenostavili in izjave najprej posneli. Vse smo na svojih lokacijah. Katja na enem dvorišču, Mateja na drugem, jaz v bazi. Akcija! Katja in Mateja sta kot rojeni igralki, povedali in predstavili svoje dele tako, kot se spodobi. Nastopim jaz, s svojim šarmantnim glasom in disleksijo, ki po 25. slidu nastopi v obliki jecljanja in zamenjevanja številk pri branju procentov. Rada bi se skrila v prvo luknjo, ki jo najdem. Popoldne me nekaj potrka po glavi. Nekaj sem pozabila. Ne preseneča me. Celotna ekipa sedaj nima več funkcionalnih možganov. Situacija nas je prisilila, da smo prestavljali dogodke s pomladi na jesen in zimo. To pomeni, da smo imeli zadnje štiri mesece dvojno delo. Pogodbe z javnimi institucijami moramo izvesti, sicer kršimo obveznosti. Tako smo v zadnjih štirih mesecih izvedli štiri velike projekte, dva se zaključita v decembru. Ekipa je že precej utrujena. Trenutno so v fazi "ničelnega nukleusa", tik pred energetskim kolapsom. Izgorevanje je v kulturnem sektorju stalnica.
/ TOREK, 1. DECEMBER
Zgodaj zjutraj me čaka tiskovna konferenca za predstavitev Čarobnega decembra. Hiša! in Mars organizirata skupnostno okraševanje že od leta 2013 s prvo idejo postavitve v Poštni ulici. Prva realizacija pa je nastala leta kasneje v Gosposki, letos pri foto točkah. Takoj za tem grem domov po avto. Mami dostavim letne gume in aparat za pulmologa. Nato v Tabulo po tablice Naj dvorišče, dostava avta nazaj in takoj preko mosta nazaj v pisarno. Proti večeru se v pisarni oglasi Maša. Prinese čokoladice in "razkužilo za štamprle". Dolgo se že nismo videli ali počvekali. Vendar sedaj ni časa za to. Vse prosim, da so ali tiho ali da zapustijo prostor, saj imam spletni sestanek z udeleženci projekta PAKT. Ura je zdaj 19.00. Za mano je enajst ur dela. Dragi se danes vrne šele ob 21.30. Večerjo je treba skuhati. Zverini nahraniti in utruditi, da bomo lahko nocoj spali. Ob 23.00 se uležem v posteljo in uživam v občutku toplih prstov na nogah med posteljnino. Ni lepšega občutka pred spanjem, sploh ko je zima.
/ SREDA, 2. DECEMBER
Ob osmih pometem pisarno. Počasi ekipa prikaplja v pisarno, vsak v svojem filmu, v svojem delu. Majice pridejo jutri, kar pomeni, da bom čez vikend ponovno tiskala.
Spletni sestanek s Tiagom je v tem trenutku malce izziv. Našega portugalskega pozitivca, ki je projektni partner od leta 2015, imamo prav posebej radi. V jeseni je bilo opaziti pomanjkanje neke rutine. Tiago je v preteklih letih prišel v Maribor vsaj enkrat na leto. In letos ga ni bilo. Preprosto manjka en pomemben delček mozaika v sliki naših navad. Po vseh neuradnih vicih in vzajemnem motiviranju skupaj iščeva možnosti za nove projekte. V letu 2021 bo za kulturni sektor še huje. V pičlega pol leta je trenutni vladi uspelo uničiti kulturni sektor, ustrahovati novinarstvo in v tujini osramotiti Slovenijo. In ko zvečer vidim, kako se zbiratelj medalj ustoliči kot strokovni direktor muzeja, se odločim, da ne bom več gledala poročil. Raje naredim načrt za migracijo. Dragega bo treba prepričati. Nova Zelandija se ne čuje slabo.
/ ČETRTEK, 3. DECEMBER
Ko se zbudim, vidim SMS, poslan ob 5.40: "Pika je v zgodnjih urah odprla vrata omare. Z Maxom sta scefrala ves WC-papir. Lahko počistiš, jaz moram na šiht." Obrnem se na drugo stran postelje. Pika liže Maxa. Oba me gledata, kot da sta spala celo noč. Zapadel je prvi sneg. Ekipa pred Rajzefibrom naredi snežaka. Malo otroške igre za sprostitev nam nariše utrujen nasmešek na obraz. Tokrat spletni sestanek s partnerji za izvedbo projekta CE+ (spletno opismenjevanje delavcev v kulturi). Posledice okrnjenega delovanja, dela od doma in pomanjkanja interakcije v živo so po poročanju partnerjev vodile v apatijo njihovih sodelavcev. Enako mi poroča prijateljica pri poučevanju svojih otrok od doma. Pomanjkanje socializacije in gibanja, nedostopnost drugim prostorom so kot jetništvo. A verjamem, da bo kmalu minilo.
