(DNEVNIK) Marjetka Bedrač: Kako preprosto bi lahko bilo vse!

/ PETEK, 14. JANUAR

Januar je zame stresen mesec. Ne toliko fizično zaradi obilice dela ob koordinaciji dogodkov, ki jih različni organizatorji širom po Sloveniji pripravljamo ob 27. januarju v počastitev spomina na žrtve holokavsta ali šoe in nacističnega preganjanja sploh, pač pa predvsem psihično – zaradi intenzitete čustev, ki me ob tem delu prevzemajo. O holokavstu vem danes mnogo več kot takrat, ko sem prvič prestopila prag Sinagoge Maribor, a še vedno ne dovolj, da bi lahko povsem doumela najtemnejše globine človeškega uma in ravnanja.

V teh dneh sem ravno zaključila redakcijo slovenskega prevoda razstave o holokavstu, ki jo je pripravil spominski center Yad Vashem iz Jeruzalema in bo kmalu na voljo za ogled tudi slovenski javnosti. Razstava nosi pomenljiv naslov Šoa – Kako je lahko človek kaj takega dopustil? Ja, le kako je lahko človek kaj takega dopustil?

Prebijam se skozi množico elektronskih sporočil in hitim, saj želim zaključiti čim več tekočih zadev. Tako bo vikend bolj miren, sama pa si bom odpočila in nabrala novih moči za prihodnji teden. Popoldne skušam urediti še nekaj stvari za službo, potem pa ugotovim, da je delovni tempo zadnjih nekaj dni zahteval svoj davek in da nisem več dovolj zbrana. Očitno bo res dovolj za danes.

Pokličem prijateljico iz srednješolskih let, ženski klepet mi prav dobro dene.

/ SOBOTA, 15. JANUAR

Sobote so praviloma namenjene gospodinjskim opravilom. Saj ne, da bi se teh del kaj posebej veselila, a mi pomagajo prekiniti rutino delovnega tedna in mi speljejo misli v povsem druge, bolj trivialne dimenzije razmišljanja. Toda ta sobota, kot vse kaže, ne bo takšna. Že zjutraj se zalotim, da razmišljam o ženskah in otrocih v času holokavsta. V ti dve temi sem se v zadnjih dveh mesecih poglabljala ob urejanju prevoda še dveh razstav Yad Vashema, ki ju pripravljamo za slovensko občinstvo. Ne morem pregnati misli na kruto usodo ljudi, ki jih iztrgajo iz okolja, v katerem živijo, jim razbijejo družine ter jih skušajo fizično in psihično zlomiti, uničiti samo zato, da bi popolnoma izbrisali vse sledi njihovega obstoja. Kako nizkotno in sprevrženo je ljudem dajati lažno upanje in jih s pretvezo za vedno ločiti drug od drugega, tako ko sta bili ob prihodu v Auschwitz-Birkenau ločeni petnajstletna Eva in trinajstletna Vera Silberstein, judovski deklici iz Bratislave. Eva je o ločitvi in dokončnem slovesu od sestre pozneje podala pretresljivo pričevanje: "… V ušesih so mi odzvanjale mamine besede: da sem jaz starejša sestra in moram nanjo (na Vero) paziti vedno in povsod. Potem pa smo stali pred nekim moškim, ki je meni pokazal, naj grem desno, sestri pa, naj gre levo … Vprašala sem ga: 'Ali lahko ostanem tu s svojo sestro?' On pa je odvrnil: 'Ne, ona mora v šolo, ti pa moraš delati.' Obrnila se je k meni in mi rekla: 'Vidiš?' V trenutku se je odtrgala od mene in stekla. Srečna je tekla stran." Nič manj ni pretresljiva tudi zgodba Ester Frenkel in njenega sinčka Richarda, ki sta bila julija 1942 skupaj poslana v prehodno taborišče Pithiviers v Franciji. V nekem trenutku so matere ločili od otrok in jih deportirali v uničevalno taborišče Auschwitz. Ester je na poti proti Auschwitzu uspelo z vlaka odvreči kartico, naslovljeno na njeno družino v Parizu, na katero je izlila svojo neizmerno bolečino ob nasilni ločitvi od sina. "Dragi moji, na vlaku sem. Moj Richard – ne vem, kaj je z njim … Rešite mojega otroka, mojega malega nedolžnega otročička!!! Gotovo strašno joče … Moje srce, moj Richard, moja duša je daleč stran in nihče ne varuje mojega dveletnega otroka …" Ester ni nikoli izvedela, da je bil le mesec dni pozneje v Auschwitzu umorjen tudi njen ljubljeni Richard.

Zunaj je sončno in dokaj toplo za ta letni čas. S štirinožno špansko lepotico se odpraviva na nekoliko daljši sprehod. Moram se predihati in si umiriti misli. Med sprehodom poslušam ptičje petje in opazujem ljudi, ki posedajo na klopcah ob robu Betnavskega gozda in se nastavljajo sončnim žarkom. Kako preprosto bi lahko bilo vse!

Zvečer ne grem spat, dokler se nekdo, ki mi je zelo blizu, ne vrne domov. Teden je vse prehitro zbrzel mimo naju.

/ NEDELJA, 16. JANUAR

Ni časa za počitek. Takoj po zajtrku odprem računalnik in se lotim zaključnega branja besedila razstave o ženskah v holokavstu. Označim še zadnje popravke in prosim grafično oblikovalko, da mi čim prej posreduje datoteko za tisk. Mudi se, s časom smo zelo na tesno, gradivo za razstavo mora biti do petka natisnjeno.

Popoldne obiščem mamo. Naša zlata mami. Pri njej na obisku sta tudi sestra in njen partner, pogovarjamo se o tem, kako smo preživeli teden in kaj je novega. Ko odhajam proti domu, se v mislih znova vrnem k ljudem, ki jih preganjajo samo za to, ker so, kar so.

/ PONEDELJEK, 17. JANUAR

Čez vikend sem prejela nekaj sporočil o spremembah v programu dogodkov, ki jih organizatorji iz vse Slovenije letos organiziramo v sklopu projekta Šoa – spominjajmo se. Grafičnega oblikovalca prosim, da spremembe nemudoma vstavi v že oblikovani napovednik programa, saj moram končna gradiva posredovati tako soorganizatorjem kot tudi medijem, obveščanje javnosti o načrtovanih aktivnostih pa mora steči čim prej.

Ko smo pred trinajstimi leti v Sinagogi Maribor zasnovali projekt Šoa – spominjajmo se kot program, s katerim vsakoletno obeležimo mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta, se nismo nadejali, da se bo v le nekaj letih razvil v vseslovenski projekt. Veseli me, da smo tudi v Sloveniji prepoznali nujnost razvijanja in negovanja spomina na žrtve holokavsta ter ozaveščanja javnosti o vzvodih in posledicah tega grozljivega zločina. O holokavstu, v katerem je bila slovenska judovska skupnost skoraj v celoti uničena, je dandanes, ko se soočamo z naraščanjem nestrpnosti in sovražnega govora v javnosti, celo bolj kot kadarkoli prej treba govoriti. Holokavst je namreč tudi opomin na moralni zlom človeštva, zato z ohranjanjem zgodovinskega spomina na njegove žrtve, pa tudi žrtve porajmosa, nacističnega preganjanja in genocidov sploh, opozarjamo na nastavke in pojave sovraštva in nestrpnosti, ki vodijo do zločinov zoper človeštvo.

Letos bodo kulturni dogodki v spomin na žrtve holokavsta potekali v Kočevju, Ljubljani, Pivki, Mariboru, Lovrencu na Pohorju, na Ptuju, v avstrijski Potrni, Lendavi in Murski Soboti, kjer bo organizirana tudi osrednja spominska slovesnost. Z raznovrstnimi aktivnostmi se bodo v projekt Šoa – spominjajmo se vključile tudi številne slovenske osnovne in srednje šole. Popoldne se posvetim prebiranju poročil o izvedenih pedagoških aktivnostih, ki so mi jih poslali učitelji, vključeni v projekt Krokus.

/ TOREK, 18. JANUAR

Včeraj nisem uspela prebrati vseh poročil, zato nadaljujem pregledovanje. Projekt Krokus je še en projekt, katerega namen je mlade učiti o holokavstu, še posebej o usodi otrok med holokavstom, in jih obenem senzibilizirati za vprašanja spoštovanja človekovih pravic, medkulturnega dialoga in strpnosti. Projekt so leta 2005 začeli razvijati na Irskem, zasnovan pa je na sajenju čebulic rumenih krokusov ali žafranov, ki jih irska organizacija HETI brezplačno deli šolam, vključenim v projekt. Žafrani, ki z barvo svojih cvetov spominjajo na rumene Davidove zvezde, mnogokje cvetijo prav ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta, zato je simbolično sporočilo, ki se prenaša s temi cvetlicami, še toliko močnejše. Danes se projekt izvaja v dvanajstih evropskih državah. Slovenske šole v njem sodelujejo četrto leto zapored, Sinagoga Maribor pa je nacionalni koordinator tega projekta v Sloveniji. V letošnjem šolskem letu se je v projekt vključilo že 84 slovenskih osnovnih in srednjih šol. Projekt se izvaja celo šolsko leto; glavne pedagoške aktivnosti, v sklopu katerih se učenci seznanjajo z zgodovino holokavsta in se učijo o njegovih neizbrisljivih posledicah, potekajo tako ob sajenju žafranov (te zasadijo učenci ob pomoči svojih mentorjev) kot tudi ob spremljanju njihove rasti in cvetenja. Radi ponavljamo, da je zgodovina naša učiteljica, a zdi se, da ji odrasli resnično prisluhnemo le takrat, ko nam to ustreza. Toliko bolj dragocena so zato prizadevanja številnih slovenskih učiteljev, da o holokavstu poučujejo na način, ki mlade spodbuja k aktivnemu sodelovanju v programih učenja o tem genocidu, kajti le tako se bodo resnično ozavestili o pomenu sporočila "naj se nikoli več ne ponovi".

Popoldne se posvetim pripravi nekega besedila, za katerega sem bila naprošena.

/ SREDA, 19. JANUAR

S predpripravami na spominske prireditve ob dnevu spomina na žrtve holokavsta smo zaključili, zdaj je treba te dogodke le še realizirati. Zaradi aktualnih okoliščin smo organizatorji v nekakšnem krču, a obenem imamo pripravljen tudi plan B, če bi se razmere in veljavni ukrepi medtem še zaostrili. Sestavim nekaj kratkih najav za medije in splošno javnost ter se pripravim na izvedbo aktivnosti, v katerih bom sodelovala v prihodnjem tednu. Zvečer mi uspe dokončati besedilo, ki sem ga začela pisati prejšnji dan. Zadovoljna sem, da sem se držala dogovorjenega roka.

/ ČETRTEK, 20. JANUAR

Teden je že skoraj znova naokrog. Zaradi priprave aktualnih programskih aktivnosti sem nekoliko v zaostanku z "opravljanjem drugih del po nalogu nadrejenega". Le kdo ne pozna te zadnje alineje v opisu delovnih nalog v pogodbi o zaposlitvi?! Pri mojem delu se to nanaša večinoma na splošna in administrativna dela, ki jih v kakšnem drugem, večjem zavodu ali organizaciji opravlja za to zaposlena in usposobljena oseba, v Sinagogi Maribor pa spričo majhne kadrovske zasedbe ta dela pač padejo na moja ramena. Danes skušam ta zaostanek nadoknaditi, prisostvujem tudi na sestanku o poteku sanacijskih del v nekdanji mariborski sinagogi. Da bi le čim prej zasijala v sveži preobleki!

Popoldne je bolj mirno. Končno se lotim branja knjige Viktorja E. Frankla Kljub vsemu reči življenju da: psiholog v koncentracijskem taborišču, ki že lep čas čaka na nočni omarici, da jo vzamem v roke.