/ PETEK, 17. DECEMBER
Pa je vendarle občutena svojevrstna sladkost ob doživljanju vilinske spremljevalke najuglednejšega zimskega moža. Ob tem se nagajivo muzam ob misli, da ima dedek Mraz prvič ob sebi vilinsko spremstvo, in ob tem je neizogibno zapisati, da so vilinske moči tukaj pod Pohorjem prav res potrebne. In zakaj sem bila med vsemi vilinkami starega sveta, kjer čas štejemo povsem drugače, izbrana prav jaz, vila Simona? Pravijo, da zaradi nečesa škratovskega, kar me naredi drugačno od vseh v vilinski pohorski vasici, ki stoji blizu koče dedka Mraza in babice Zime. Menda sem med vsemi vilinci in vilinkami najsrčnejša, najpogumnejša in vsekakor tudi najbolj jezikava. Res nisem čisto navadna vilinka, saj se znam tudi pošteno razjeziti in s svojo fračo komu odfračniti kak storž. Tako pač je. Sem tudi prava vilinska potepinka, pogosto se opraskam na kašnem trnjevem grmiču, a saj se vse rane v hipu zacelijo.
No, kaj sem hotela povedati? A, vilin, vilin! Le kadar se potepam, no, takrat je doma mir. Zato sem se lani odpravila iskat kočo dedka Mraza. In kot veste, sem jo tudi našla. Ijej, vilin, vilin, kako lepo pod njo vodica obrača dedkov mlin! Le v najhladnejših pohorskih nočeh zamrzne, takrat mlin miruje. In največkrat se to zgodi ob dedkovem obisku otrok, torej decembra. Pred letom, ko je našo družbeno praznično dogajanje povsem ohromil virus, si nihče v ekipi ni mislil, da bo naš filmček postal tako gledan in vila Simona tako priljubljena. Za slednje že, že, da imam zasluge tudi jaz, otroci obožujejo, kadar jim podarim vilinske moči, a menim, da je vsak prijatelj ali prijateljica dedka Mraza nekaj posebnega, kar je tudi osrednji razlog, da dedek Mraz že toliko let zapovrstjo obiskuje otroke v Mariboru in okolici.
Po sobotnem prihodu s Pohorja so naju z dedkom Mrazom pri vzpenjači počakali otroci v zares velikem številu. Nihče od naju ni pričakoval česa takega. Kako so naju bili veseli! Še konjiča Galus in Noni, ki neutrudno vlečeta kočijo, sta rezgetala od veselja. Tudi gospod policist, ki nas zaradi varnosti spremlja na poti, je vesel. Še dobro, da ga imamo, kajti pred leti so nesramneži konjičema pod noge metali petarde. Če bi takrat bila zraven, bi te pridaniče začarala v pohorsko skalo! Ko vame zre toliko otroških oči, se mi zdi, da so se v večerni temi zvezde preselile na Zemljo. Dedek Mraz bi jim vsem in povsod rad toliko vsega povedal, otroci tudi nama, a nikoli nimava dovolj časa, da bi se lahko v miru pogovorili. Kajti kjer je dedek Mraz s svojim pravljičnim spremstvom, tam nikoli ni miru. Je direndaj. Je veselje. So pesem, smeh in tisoče želja ter v pozdrav mahajočih ročic. In nič drugače kot pod Pohorjem ni bilo čez teden. Kamnica, Koroška vrata, Razvanje, Tabor, Studenci, Nova vas, povsod sva se spogledovala s široko odprtimi očmi in se čudila otroški naklonjenosti in njihovi veri v naš pravljični svet. Brez te vere bi pravljična bitja izginila. A ker imamo otroke, nikoli ne bomo! HVALA vam, OTROCI! HVALA tudi staršem, ki dopuščate obstoj pravljičnosti.
V petek, 17. decembra, sva obiskala otroke v Miklavžu na Dravskem polju. Vsa leta poprej je dedek Mraz sestopil s kočije in šel k otrokom, letos pa ne. Razlog je v njegovih bolečih kolenih, za kar sem kriva jaz, mila vila Simona, saj sem ga v družbi babice Zime na Pohorju nakepala do bolečin. A dedek Mraz pravi, da že res, da sva se kepala in da ga od igre in tekanja po snegu bolijo noge, a da je v resnici on nakepal mene in babico Zimo. Otroci v en glas povedo, da verjamejo dedku Mrazu in ne meni. Le tu in tam se zasliši kak tihcen glasek, ki pravi "Zmagala je vila Simona". Dedek Mraz ima vselej prav.
/ SOBOTA, 18. DECEMBER
Po vsakodnevnem tednu vožnje z dedkom Mrazom je počitek ne le želja, ampak tudi nuja. Kljub prečudovitemu ogrinjalu in pokrivalu, ki mi ju je ob obleki sešila Kornelija Kaurin, je sedenje na odprti kočiji zahtevno. Plapolanje paličic in rožljanje paličic ter zvončkov na moji vilinski palici je videti čarobno, tudi sama vožnja je nepozabno doživetje, a decembrski večerni hlad zmore pregristi še tako debele in tople plasti oblačil in ujeti kosti. Da jih ogrejem, ostanem v postelji vse do poldneva, nakar se odpravim na potep s svojo psičko v prelep sončen dan. Proti večeru očistim vilinska oblačila, preverim, ali so polžje hišice trdno pritrjene na palico in ali je vse v redu s kresnicami in kresnički, ki počivajo v njihovem varnem zavetju. Večerjam solato iz kislega zelja, ki ji dodam velik strok česna in bučno olje. To je star vilinski recept za zdravje. Zvečer napišem vilinsko pesem za vilinčke fakinčke, popijem čaj in se s psičko odpravim v noč. Pogledujem naokoli in še vedno ne vidim dovolj ptičjih hišic. Ko se vrnem domov, zapišem opomnik, da moram otrokom v ponedeljek naročiti, naj poskrbijo za ptičice, moje ljube prijateljice. V vilinskem svetu ptičice nadvse spoštujemo.
/ NEDELJA, 19. DECEMBER
Danes je dan za vilinsko sanjarjenje: pišem, sanjarim, se sprehajam s psičko, igram z muckom, sanjarim in pripravim vilinsko kosilo: bučno juho s popečenimi jabolki in dateljni. S sladkim okusom spet sanjarim in komaj čakam na jutri, ko bova z dedkom Mrazom obiskala Pobrežje in Malečnik.
/ PONEDELJEK, 20. DECEMBER
Tadeja, srce Zveze prijateljev mladine Maribor, me pride iskat ob 16. uri. Pred tem oblečem svojo vilinsko obleko, si z vilinskimi simboli poslikam obraz, ovijem šal in na glavo položim svojo ljubo vilinsko kapo. Ne smem pozabiti na vilinsko palico, z njo otrokom podarjam vilinske moči. "Kje jih pa dobiš?" me sprašujejo otroci. Vsem povem po resnici. Da jih prejmem od Narave. Otroci na Pobrežju so zbrani v izjemnem številu. Tudi v Malečniku sva presenečena nad toplino sprejema in številom zbranih otrok. Tudi njih zanima, koliko je star dedek Mraz. In vselej odgovori tako nerazločno, da ga nihče od nas ne razume. Včasih se mi zdi, da ima v grlo zataknjen pohorski kamenček. Včasih se mi zdi, da ima kak storžek v ušesu. Dedek Mraz je namreč kar nagajiv in šaljiv, kar je otrokom posebej všeč. Sploh, kadar zamenja kakšni besedi in namesto dirigent reče detergent. Oh, ta dobri stari dedek Mraz bi otroke najraje obiskal kar dvakrat na leto. A to bi bili povsem drugi časi.
/ TOREK, 21. DECEMBER
Danes se s kočijažem Markom in neutrudno Janjo, njegovo spremljevalko na kočiji, ter z Bojanom in Mašo, ki skrbita za ozvočenje, zadnjič peljemo naokoli. Brezje in Tezno nas čakata nocoj. Precej mrzlo je in z dedkom Mrazom misliva, da bo zaradi tega manj otrok. Spet sva presenečena. Še več jih je kot prejšnje dni, tudi odraslih je veliko. Nekaj otrok nama v spremstvu babic in dedkov sledi od postanka do postanka. V enem izmed pogovorov otrokom priznam, da ni kar tako enostavno biti pomočnica dedka Mraza, in ena izmed deklic prikima in reče: "Povsem te razumem, vila Simona."
In srce mi preplavi prijetna toplina, kakršna je prisotna med prijatelji in v ljubečih domovih, kjer v teh dneh diši po praznikih. Kako močno si želim, da bi lahko vsi otroci srečali dedka Mraza in zapeli z njim. In kako rada bi vse te otroke kdaj srečala na Pohorju, kjer rastejo moji drevesni prijatelji, skačejo veverice in oprezajo lisice. In veste kaj? Rada bi imela tako široko ogrinjalo, da bi pod njega skrila vse otroke sveta! Kakšne vilinske sanjarije, kaj?
/ SREDA, 22. DECEMBER
Danes ne bom oblekla vilinskih oblačil, bom pa smuknila v svojo pravljično obleko. S prijateljem Matjažem Antončičem nocoj razveseljujeva otroke v Svečini. Polno kočijo pravljic in zvokov violine imava zanje. Na tem svetu ni lepšega dela kot radostiti otroke.
/ ČETRTEK, 23. DECEMBER
Čistim svoje vilinsko ogrinjalo in razmišljam: če boste v decembru hodili po zasneženih pohorskih poteh, morebiti v snegu najdete sledi kočije ali velikih sani. Morda bodo to najine sledi, kajti z dedkom Mrazom se bova počasi odpravila domov, visoko v globino pohorskih gozdov. Pred tem pa vas bova v Mariboru še enkrat obiskala. Zadnji četrtek v decembru se vidimo na Glavnem trgu. Vilin, vilin!
