/ PETEK, 7. JANUAR
Sedim na plastičnem stolu med pršuti, sušenimi klobasami, fliperjem in šankom. Na steni slika flamenko plesalke v rdečem, zraven otroka na koledarju jezdita osla. Fant seveda sedi spredaj. Od kafe mašine srepo bulji nagačen zlati petelin, ki je dal tej beznici ime. Ja, v Španiji sem. V eni vukojebini sredi Andaluzije pijem solidno kavo. Edini. Ostali patroni so na konjaku, žganju in grenčicah. Natakarica je morala imeti burno noč. Poje in pleše in zabavlja. Resda je ura že skoraj pol deset, ampak po poti od hotela do te lokalne birtije je vse zaprto. Tudi hotel. Imam svoje ključe. Sem edini gost. Od devetih tavam po kamnitih ulicah. Tu in tam kaka mamka za spremembo pometa pred svojim pragom. Smeje se mi. V kaj sem se tokrat zapletel?
Še pred dvema dnevoma sem imel neko jutranjo in dnevno rutino. Ko se človek spomni, da je življenje kot kurja lojtra, kratko in posrano, vsake toliko prekine brezpredmetno čakanje na matildo. Deset dni bom po okoliških hribih taval in iskal ruševine lastne domišljije. Kdor je bral Coelhovega Alkimista ve, da je Santiago sledil svojim sanjam in odšel iz teh krajev, preko severne Afrike, vse do egipčanskih piramid, da bi se lahko vrnil in hrepenel po oazi v puščavi. Tak odprti konec zgodbe mi ne ustreza, zato sem prišel sem, na začetek, da napišem nadaljevanje zgodbe. Morda je to moja osebna legenda. Oazo sem že našel. Imenuje se Marinaleda. Komunistična vas sredi iberskih hribov. O, moj bog.
/ SOBOTA, 8. JANUAR
Preko Zagreba in Malage sem se iz Lucene pred dvema dnevoma s taksijem pripeljal v svetovno znano vas. Kosmatinec me je za 20 kilometrov vožnje oskubil za 30 evrov. Iz Maribora do Slovenske Bistrice oziroma od Ljubljane do Kamnika. No ja. Pot v komunizem pač ni poceni. Če je PR kdaj deloval in ustvaril iluzijo, jo je tukaj. Tako sem vsaj izvedel za tretjim šankom, kjer sem ob prvem desperadosu, drugega mi je kelner iz usmiljenja podaril, od lokalcev slišal, kar je Wikipedija zamolčala.
"Komunizem vse uniči." "Nihče več ne dela." "Župan je bolan." "Hotela nimamo." "Sob ni." Čakajte malo. Ne mi že prvi dan ubiti sanj. Ko me je taksi odložil na enem od trgov, sem ogovoril dve dekleti. Po pogovoru z natakarjem sem se znašel v eni od gostiln, ki bi še danes komot bila nekje v Bihaću ali pred petdesetimi leti v Horjulu ali Dupleku. Nekaj med menzo, bifejem in kramarskim sejmom. Tereza Vuk bi se tu počutila kot doma. Od tam sem z nekim listkom, ki mi ga je dal natakar, odtaval po glavni ulici, od koder sem prišel. Na listku je pisalo Caña. Hodim par sto metrov. Šola. Vrtec. Dom kulture. Mestna hiša. Lični domovi. Da bi se človek kar preselil.
Neki vrag me je potegnil v naslednjo oštarijo in tu zdaj pijem drugi desperados. Kje bom pa nocoj spal? Turizem proti komunizmu 1:0. Avtogol?
/ NEDELJA, 9. JANUAR
Marinaleda leži približno na polovici hipotenuze trikotnika Sevilla, Granada, Malaga, v srcu Andaluzije. Žal ima ta fatamorgana humanizma srčno napako. Ne vem, če bo potreben bypass, ampak, kot sem prebral, so za državne subvencije koristni respiratorji. Zveni znano? Sem sem prišel z nekim romantičnim občutkom ašrama, morda kibuca in oh in sploh kumbaja optimističen, da bom v neki kleti dobro jedel, pil in plesal flamenko. Na moje presenečenje so me pričakali, sicer s soncem obsijana, obsceno cenena razvejana obcestna vas v belem in pajzli. Nekaj med idejo Pekarne ali Metelkove, kmetijske zadruge in zaspanega počitniškega naselja na Krku. Davno izgubljeni spomin nedolžnosti delavske komune. Bližnja cerkev je pa lepo okrašena. Proletarci vseh dežel, zgrozite se.
Prvi dan me je eden od šankistov vozil od vrat do vrat in ponujal domačinom za gosta. Solidarnosti nisva dočakala. Razkazal mi je svojo hišo in potem po pogovoru z ženo namignil, da če želim živeti, bolje, da odidem. Zapeljal me je v bližnjo vas Herrera, kjer zdaj spim v hotelu in vsak dan dve uri peš hodim v komunizem. Pot, vredna vsakega koraka. Če bi rad kdo v miru počakal na smrt, pa je to to. V ušesih mi odzvanjajo Heros del Silencio: "Vstopaš med dva svetova in težko dihaš ..."
/ PONEDELJEK, 10. JANUAR
Ker je nedelja gospodov dan, berem Rumija. Da se očistim za nadaljnjo, malo bolj dekadentno pot. Marinaleda, kamor sem tri dni zapored vsako jutro hodil peš, dobro uro in pol mi je vzelo, me je razočarala. Ja, prišel sem s pričakovanji zlatega jabolka. Našel sem ogrizek. Peške so vidne. Še je upanje. Ko gledaš od zunaj, kot turist, se ti milo stori. Ljudje delajo v glavnem v nasadih oljk in zelenjave. Skrbijo za okolice hiš. Vrtove imajo zadaj. Za visoko ograjo. Se mi zdi, da se vse dogaja za vidnimi in nevidnimi zidovi. Reciklažni kontejnerji na vsakem koraku.
Ob nogometnem stadionu in športnem centru je ogromen urejen park z amfiteatrom. Tu sem v viseči mreži eno popoldne na soncu ugotavljal, da mi tak komunizem kar ustreza. Pekarna, trgovine, zdravstveni dom, pošte nisem našel, lokali, kulturni dom, osnovna in srednja šola, plac za rock koncerte Palo Palo ... ni da ni. Le ljudi ni. Vsa okna in vrata zaroletana in zagitrana. V lokalih je sicer prijetno vaško vzdušje domačnosti. Vsi se poznajo med seboj in to mi je všeč. Morda začetek januarja ni pravi čas za obisk, zato mi nekaj govori, da se septembra vrnem. Takrat lahko v parku, v viseči mreži, celo prespim.
/ TOREK, 11. JANUAR
Vstaneš ob pol devetih. Oblačno je. Spakiraš. Kava v lokalni beznici. Jutranji zapiski. Ob enajstih pobereš rukzak. Opoldne kavica na lokalni promenadi. Berem Rumija. Najdem, kar me je iskalo. Na drugi strani oranževcev mala malica. Mail iz naslednjega hotela. Kličem in uredim potrebno. Poslujejo samo z gotovino. To!
Čez dobro uro kosilo med malarji in gradbinci. Cimet in piment nesem v nosu s seboj. Počasi proti avtobusni. Iz enega ekstrema v drugega grem. Dobesedno. Iz komunistične Marinalede v hedonistični gej Torremolinos. Vmes pa cela pahljača neskončnega gričevja in oljčni nasadi zelenega zlata. Domišljija ima prosto pot vse do obal severne Afrike. Kastanjet nisem dočakal. Ena večerna molža je bila. Tako, na hitro, da vime ne trpi. Branko Gradišnik je imel prav. Tudi frankizem je prestal generacijski izziv. Na ulici težko vidiš človeka brez maske. V avtomobilih jih nosijo. Tudi otroci so do ušes zamaskirani. Počutim se kot Novax Đoković. Pa samo dihal bi rad. Španski TV so, kar sem pač po lokalih, med kofetkanjem in pršutanjem ujel, nekaj med Foxom in NoroTV. Eno samo nabijanje grozovitih zgodbic. Škandali in umori. Znane face in vreme. Še šport je nekje odzadaj. Neko vraževerje in loterijsko upanje jih, zgleda, skup držita. Bo, ko bo, če bo. Če ne, pa bo že nekak. Tretjina otrok med petim in enajstim letom je cepljena.
/ SREDA, 12. JANUAR
Moja španščina je kot Primorcem prekmurščina. Lahko se v njej dobro naješ, do mrtvega napiješ, še seksaš lahko, da bi se kaj pametnega zmenil, pa bolj težko. "Buen dias. Cafe con leche por favor" in "Muchas Gracias" sicer delujejo. Na "Te amo" pa itak nisem računal.
Sedim v obcestnem kafeju poangleženega mega Portoroža na Costa del Sol in se sprašujem, kaj mi je tega treba. Angleži slej ko prej vse pokvarijo. Pridejo, poceni kupijo, poangležijo in drago prodajajo naivnim domačinom in izrojenim, vsega prenažrtim turistom. Potem se premaknejo na nove pašnike. Nemci, Nizozemci in Francozi so v isti kategoriji zahodne pogoltnosti. Ovce in novonastali gospodarji muh pa ostanejo kot upravniki cenenih swinger klubov, masažnih salonov, cruising klubov, gejevskih savn, barov in hotelov, ki domačinom ovirajo dostop do plaže. Pregovorna kurbišča zdolgočasenih zahodnjakov, ki jim domorodci, v želji po zaslužku in napitnini, strežejo spredaj in zadaj. Seks turizem par excellence. Žalostno. Pol pa že raje Marinaledo izberem. Zdaj bi lahko doma v miru po mestu lutal ali nekje na kavi sedel. Potem bi šel na kosilo in zatem bi malo počival. Čakaj malo. Vse to počnem. Le mesto in kava sta drugačna. Po kosilu na plaži za kako uro visečo mrežo obesim in počijem. Smo v svojem bistvu že determinirani za življenje? Smo sprogramirani? Je življenje samo obred? Je vse skupaj samo potovanje in sami izbiramo pot? Kamor koli greš, zjutraj v ogledalu srečaš istega. Obstaja nekaj vmes? Vedno imamo izbiro.
/ ČETRTEK, 13. JANUAR
Zadnje tri dni sem prebil med branjem, kofetkanjem in gonjenjem po gej luknjah.
Celo v morje sem ga namočil.
Posedal sem na peščeni plaži in v viseči mreži bingljal pod palmami. V ozadju so zvenele andske piščali uličnega glasbenika. Opazoval sem srepo zroče ljudi, ki se v strahu predvidljive prihodnosti bojijo neizogibne minljivosti. Zgodaj ali sveže upokojeni, dobro situirani, solidno ohranjeni pari v partner look sandalih in obveznih štumfih. Krčne žile naveličanosti. Blaženost zapitosti. Azijske metrese. Swingerji. Hlastanje za užitki. Zakaj že dajemo zlato v pijačo in na hrano? Da se bomo izobilja oklepali za nekaj trenutkov dlje? Da bo z nami v trenutku kremacije zblefiranega porcelanastega nasmeha? Medtem pa lakota desetka Jemen in begunci zmrzujejo na mejah. Iz čiste objestnosti obhajamo reveže iz zlatih kelihov. Ker smo blond in modrooki in ker lahko. Nič čudnega, da obstaja turški urok, amulet, Nazar, za preganjanje te kalne modrine.
Kaj naj zapišem pod črto pričakovanja? Na tem popotovanju nisem dobil tistega, kar sem hotel. Dobil sem, kar sem potreboval. Težko je izbirati med komaj slišno budnico nežnih grlic gričevja Andaluzije in ihtavim hlastanjem pogoltnih obmorskih galebov.
Še enkrat sem prebral Alkimista in presenečeno dojel, da me zaklad čaka doma. Ja pa ja, zdaj pa zadaj, v posmeh, Avseniki: "Ne išči sreče drugod ..."
