/ PETEK, 1. DECEMBER
Na današnji dan je imel moj tast rojstni dan … prav tako se je na ta dan zgodila ena največjih letalskih nesreč v slovenski zgodovini, ko je v Ajacciu letalo s 180 slovenskimi potniki treščilo v hrib. Pa vendarle, po teh dveh grenkih spominih na izgube, po jutranjem sestanku s petnajstimi predstavniki in predsedniki delodajalskih združenj ugotavljam, da nam še kar ne zmanjka volje za delo pa tudi ne idej, kako narediti vse, da bi se naše sodelavke in sodelavci dobro počutili, da bi dobivali plače, kot jim gredo, da bodo tudi tisti z manjšimi plačami lahko dostojno preživeli mesec in si vsake toliko tudi privoščili kakšen nadstandard, še posebej v mesecu decembru bi si to vsak zaslužil.
Za kaj pravzaprav gre? Gre za to, da smo se znašli v neki čudni spirali, v kateri vzdušje v državi pada, in opažam, da se ta negativnost odraža tudi v odnosih med ljudmi. Bolj ko razmišljam, bolj sem prepričan, da moramo to spiralo v vsakem primeru obrniti v smer dobrega počutja, dobrega vzdušja. Solidarnost, ki je bila prisotna v mesecih po poplavah, moramo nadgraditi v smislu pozitivnega odnosa do življenja. Zagotovo je bil jutranji pogovor spodbuden, predvsem zaradi tega, ker smo iskali rešitve, kako predlagati spremembe, da nam bo vsem boljše, predvsem pa, da dokažemo, da živimo v državi, v kateri se s poštenim delom da preživeti.
/ SOBOTA, 2. DECEMBER
Danes je potekalo srečanje upokojenih obrtnic in obrtnikov, darovalcev podjetij in obrti naslednikom, svojim hčeram in sinovom. Enkrat letno, običajno v začetku decembra, se srečamo in pogovor z ljudmi, za katerimi je dolga prehojena pot in imajo mnogo izkušenj, me vedno navdihuje. Morda tudi zato, ker so se po eni strani oddahnili od vsakodnevnih obremenitev in zato lažje povedo kaj več o sebi in o tem, kako s pozitivnim razmišljanjem zrejo v prihodnost.
Popoldne pa sprostitev, kavica ali pa tudi dve … Še dobro, da obstaja tudi brezkofeinska kava, da se lahko z ženo Mojco dlje crkljava, se pogovoriva o tem, kaj bi zvečer in kaj bi jutri. Saj res, jutri … Jutri je že nedelja …
/ NEDELJA, 3. DECEMBER
Danes ima ena izmed najinih petih vnukinj in dveh vnukov, Ajda, rojstni dan. Vsako jutro pridejo vnuki za kako uro, preden gredo v vrtec, v varstvo k nama z ženo Mojco in to je vedno veselo. Deda, a še spiš? Ja, saj bi, če bi lahko …
Današnje praznovanje rojstnega dneva pa ni samo torta, čeprav je ta vedno dobra, ampak se mi zdi, da je pričakovanje najmlajših tako zabavno in tako osrečujoče za celo družino, da je to tisto najslajše. Ja, potem pa pogovor, kozarec vina, smeh, nikomur se nikamor ne mudi, res lepo preživeto popoldne. Zanimivo je bilo gledati, kako se vnuki igrajo. Na enem koncu fanta z avtomobili ali pa zunaj kopljeta prst, prekladata in gradita hiške iz blata, na drugi strani pa punce, ki bolj opazujejo in sem pa tja vzamejo fante v komando, da jim povedo, kako je treba. Ko vse to opazujem skozi okno, si rečem: Joj, kako smo bogati, poglej, toliko zdravih otrok. Ja nič, noč se je že naredila … in priprave za ponedeljek čakajo, lahko noč.
/ PONEDELJEK, 4. DECEMBER
Včeraj sem res zaključil s torto, še pred tem pa je bilo zelo dobro kosilo. Komaj sem ga čakal. Sem se pred tem kot pravi Goren'c kar cel dan merkal, da sem se potem najedel pri sosedih, sinu in snahi. Res je bilo fajn. Saj ne vem, kaj je pri ponedeljku tako posebnega, da si vedno rečem: Joj, kako je dolg ta ponedeljek, da bi ga najrajši kar malo prespal …
Dan se je začel s tiskovno konferenco petnajstih gospodarskih združenj. Nismo zadovoljni z delom vlade, zato smo kot delodajalci opozorili na vse težave, ki bi se jih z zdravim razumom dalo dokaj enostavno odpraviti. Kot predsednik Združenja delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije sem se osredotočil na to, kako pravzaprav zakonodaja, ki na prvi pogled ustvarja nezadovoljstvo v gospodarstvu, v resnici duši ljudi. Če samo pomislim na zakon o evidentiranju, to štemplanje … Vsak zaposleni je najmanj trikrat na dan pod stresom, da se pravilno evidentira. Zakaj pod stresom? Zato, ker inšpektorji že hodijo naokoli in izrekajo kazni kljub napovedim, da se to ne bo zgodilo. Govoril sem tudi o načrtu za okrevanje in odpornost, v katerem je vlada v oktobru lani sredstva za gospodarstvo zmanjšala za 126 milijonov evrov in jih prerazporedila. To je mačehovski odnos do gospodarstva, do zaposlenih, ta denar sedaj ne bo šel v razvoj in raziskave, ljudje na ta način ne bodo prišli do boljših delovnih razmer in boljših delovnih mest.
Nato sem si v Kinodvoru ogledal projekcijo nanizanke Življenja Tomaža Kajzerja. En del je bil posnet v državnem svetu, zato sem si projekcijo rade volje ogledal in spregovoril nekaj besed o liku Tomaža Kajzerja, ki je v vsaki situaciji druga oseba, skoraj tako kot mi vsi, ki se moramo praktično iz ure v uro prilagajati novi situaciji. Te hitre spremembe pri ljudeh povzročajo različne občutke, sam se tega kar dobro navadil že kot direktor, da ljudje pridejo z različnimi težavami, včasih gre za težave v podjetju, včasih jih prinesejo od doma. Pa smo nekako znali poiskati rešitve, kot jih tudi Tomaž Kajzer, ko se bori zase in za svojo družino. Žal sem moral oditi predčasno, le sodelavki sta ostali do konca, sam sem se odpravil v državni svet, opravil nekaj sestankov, nato pa sem se moral pripraviti na nastop v oddaji 24ur zvečer pri Slaku. Ko sem končno legel spat, je bila ura že zelo pozna.
/ TOREK, 5. DECEMBER
5. december je zelo pomemben dan, ker ima Miklavž samo še danes čas, da kupi darila. Nastavim si opomnik, moram ga zvečer ujeti, da se mu priporočim za darilo za vnukinjo Nino. Za njeno darilo še nismo prepričali dobrega moža, da najde tak skiro, ki je za pumptrack ali kako že.
Danes sem se udeležil dveh obletnic. Prva je bila v državnem svetu, kjer smo obeležili 75. obletnico Splošne deklaracije človekovih pravic, izredno pomemben dokument, preveden v največje število jezikov, čez 500. Tudi Slovenija ima še marsikaj za postoriti na tem področju, čeprav nismo slabi, je zmeraj možnost za izboljšave. Eno, na področju pravic invalidov, bomo poskusili narediti jutri, a o tem več jutri.
Nato sem se odpravil proti Kidričevemu, kjer je Sindikat kmetov Slovenije praznoval častitljivo 30-letnico delovanja. Zelo rad grem med ljudi, ki s svojim delom poskrbijo zase in za svoje družine. Vse čestitke kmeticam in kmetom, da s tako srčnostjo pridelujejo hrano in skrbijo ne le zase, ampak za prehransko samooskrbo v Sloveniji. Zmeraj jih rad pohvalim tudi, da so arhitekti in vzdrževalci slovenske krajine. Namreč brez teh rok ne bi bilo enkratnih promocijskih posnetkov, s katerimi vabimo turiste v našo prelepo Slovenijo. Ko se peljemo po državi, povsod obdelane njive, pokošeni travniki, urejen gozd, to je res čudovito in hvala vam, da za to skrbite.
Na poti domov sem prejel povabilo v oddajo Tarča. Po kratkem pogovoru z Eriko Žnidaršič smo se dogovorili, da se vidimo v četrtek malo pred osmo uro zvečer.
Seveda nisem pozabil … Sem se ustavil še v Hervisu, kjer me je že čakal Miklavž, in ravno tak skiro, kot ga želi Nina, v temnih barvah, najboljša je črna, če je kaj modre, je pa tudi v redu, je priskrbel. Zvečer, ko je bila ura sedem, pa pridejo parklji. Uh, to so tolkli po vratih in zvonili s ketnami, otroci v vik in krik, ampak ne dolgo, saj je te zlobce kmalu pregnal Miklavž, ki je o vsakem izmed otrok vse vedel, kdaj so bili pridni in pri čem se morajo še poboljšati … To so kimali. Potem smo pa popili čaj, saj ne vem, kaj je s temi modernimi parklji, v mojih časih nismo pili čaja, morda pa ni bilo tako hladno …
/ SREDA, 6. DECEMBER
Danes je bila zgodnja budnica. Že okoli šeste ure so prišli otroci povedat, kaj vse je prinesel Miklavž ponoči, ko so spali, potem pa se je začel delovni dan.
Najprej sestanek predstavnikov gospodarstva s predsednikom vlade in ministri. O nekaterih rešitvah smo se dogovorili, glavna vprašanja so ostala odprta, ampak upamo, da bomo odgovore našli, če ne prej, v začetku prihodnjega leta. V državnem svetu pa smo na redni seji odločali o noveli zakona o volitvah v državni zbor, s katero želimo, da se prekine praksa odvzemanja volilne pravice državljanom z intelektualno invalidnostjo. Soglasno smo potrdili, da je odvzemanje volilne pravice diskriminatorno, protiustavno in v nasprotju s Konvencijo OZN o pravicah invalidov. Sam sem se pod zakonodajno iniciativo podpisal ob zavedanju, da našo družbo sestavlja pester spekter družbenih skupin in posameznikov, katerih pravice je, ne glede na njihove specifične osebne okoliščine, treba spoštovati, jim jih zagotavljati in tudi pomagati udejanjati, če tega ne zmorejo sami.
Oh, saj res, sekretarka DS mag. Monika Kirbiš Rojs, moja tesna sodelavka - prav danes se je po 12 letih od nje poslovil kuža, družinski član … Poznam ta občutek, res je hudo, ko se poslovi zvesto bitje, ki je s teboj dihalo isti zrak. Monika in Matej, kar pogumno, morda pa izza vogala pokuka kakšna glavica.
Naj bo danes res Miklavžev dan za vse.
/ Četrtek, 7. DECEMBER
No, ko se je zdel ponedeljek tako dolg, pa saj bo kmalu spet sobota …
Danes se bom na povabilo zagovornika načela enakosti v Mestni knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani udeležil okrogle mize o pravicah invalidov. Na njej se bomo pogovarjali o pravicah ljudi z invalidnostmi, da imajo enake pravice in enake možnosti. Povedal jim bom tudi o prizadevanjih državnega sveta, da se njihov položaj izboljša, da se jim izkažeta dolžno spoštovanje in dostojanstvo. Vsak človek je zaklad. In največji kapital, kar ga imamo, so ljudje.
Zvečer me čaka nastop v oddaji Tarča, upam, da Erika ne bo preveč stroga … Vabljeni k spremljanju.
Marko Lotrič. Gospodarstvenik, politik in večen optimist. Mož, oče in dedek, ki se te dni po potrebi prelevi v Miklavža. Če bi ga kot meroslovca najel sam sveti Peter, da mu pomaga pripraviti napravo za merjenje primernosti za nebesa, bi izdelal napravo za merjenje poštenosti.
