/ PETEK, 17. NOVEMBER
Po 15-urnem potovanju z zahodne obale Združenih držav Amerike se v četrtek zvečer vrnem domov. Letališko življenje ni kaj prida, v zadnjih dveh mesecih sem bila na štirih kontinentih in bolj ali manj menjavala oblačila v kovčkih - vse z eno misijo in ciljem (prepoznavnostjo novega inovativnega sklada, ki bo nastal v Sloveniji in na Hrvaškem). Sem bila uspešna? Čas bo pokazal, a ko pristanem doma, je za letos konec potovanj - juhej! Vsaj poslovnih. Presedanje na letalu z enega boka na drugega je lahko zelo duhamorno (in nič kaj proticelulitno), a druge ni. Prebudim se v pričakovanju hudega jet laga, a kot da me tudi ta ne prizadene več. Telo se je že navadilo na vse potovalne zmešnjave v zadnjih letih. Dan preživim na gospodarski zbornici (GZS), kjer predstavljam naš inovacijski sklad Vesna - ne, ne imenuje se po direktorici GZS, niti ga ne ustanavlja ona, je pa dejstvo, da ima sklad žensko ime - in ni vrag, da ne bo uspešen. Z veliko mero optimizma in dobre volje uspešno izpeljemo predstavitev, vprašanja so, kar je spodbudno, je pa lep kazalnik dejstvo, da ljudje res ne vedo veliko o vlaganjih v sklade, medtem ko na Hrvaškem to področje postaja stalna praksa in nas prehitevajo po desni (ustanavljajo sklade za spodbujanje rasti, uveljavljajo davčne olajšave in še kaj). Uh, sem jezna na to slovensko neprilagodljivost in privoščljivost. Najraje imamo tiste, ki ne delajo nič, ker so nevidni in nezahtevni, uspešne sovražimo, neuspeha se bojimo. Narobe svet, ki nas bo kot državo še močneje oviral v prihodnje.
V popoldanskem delu se srečamo z ekipo našega sklada, ker so mednarodna ekipa, je doživetje sestanka odlično. Veliko smeha in šal na račun nas, Balkancev, in veliko konstruktivnih odločitev in izvedb. Tam nekje daleč za gorami v Luksemburgu že pridno delajo in postavljajo naš sklad. Pozitivne misli zaključijo uspešen, naporen, a truda vreden delovni teden. Danes je naš maček Atlas star dve leti - cela akcija je doma.
/ SOBOTA, 18. NOVEMBER
Kratko, jasno in s ciljem. Sobota je čas za mene in mojega Boruta. Najina. Jutranji giro na kavo, toast in srečanje s prijateljema Barbaro in Alešem. Ma, v eni uri smo rešili svet, obrnili posle in uredili družinski lajf. Dopoldan deluje kot vožnja v Trst, obsijan s soncem in obdan z zvoki pogovorov, smeha in pozitive, ki odseva od sosednjih miz kavarne, nakupovanje v trgovini, hiter skok v butik in seveda po hrano za našega kralja (maček, seveda). Od vožnje v Trst se razlikuje samo vsebina polnega prtljažnika.
Kosilo postane povabilo k tašči, ja, prav ste slišali, tašči. Moja je krasna, tako da ovrže vse mite o taščah - in odlično kuha … Že dolgo nisem tako pričakovala in si želela domače hrane kot danes … Doma v Sloveniji imamo Ameriko - če se ne znamo iti posla, vsaj znamo dobro jesti:-) Uživamo, kramljamo in enostavno jemo, potem moja fanta odhitita v Ljubljano na rokometno tekmo Slovan-Železniki, kjer sin igra pivota. Domov sta prišla z zmago in velikimi nasmehi. Bravo, naš Val!
/ NEDELJA, 19. NOVEMBER
Zbudim se sama od sebe - pa zakaj še takrat, ko lahko spim, ne spim ... aaarrr ... Jutranja kava je najin obred … danes ne greva na giro, enostavno je doma tako dobro. Spečem kruh (najboljši je vonj domačega kruha) in se imam preprosto fino. Kuhalnica se vrti celo dopoldne, enostavno mi ni več za gostilniško hrano in cele ceremonije okoli tega - želja je samo dobra, kvalitetna, doma skuhana hrana, ki nastaja izpod rok celotne družine. Popoldan izkoristiva za sprehod po soncu in pripravo na našo stalno tedensko migracijo v Ljubljano. Ja, smo družina, ki prakticira dva domova. Pravega, tistega s hišo v Litiji, in začasnega (v stanovanju) v Ljubljani. Česa vse ne naredimo za dobrobit otrok. Odkar je starejša odšla v srednjo šolo, smo tedenski migranti. Družbo nam dela naš muc, kaj muc, pravi tiger Atlas (severnoameriška gozdna mačka), ki je ravno ta vikend praznoval dve leti (kar je 24 človeških let). Cel ritem družine se vrti okrog tega mačkona, ampak brez njega ne moremo več. No, včasih ga pustimo pri moji mami, da jima ni dolgčas. Seveda je vsak izgovor dober, a se imata fino, temu ni oporekati. Ja, sreča je, da imamo mame.
/ PONEDELJEK, 20. NOVEMBER
Pa kaj mi je tega treba, je vprašanje, dokler ne spijem svojega prvega požirka kave - meni preljubega napitka, ki je zame bolj ritual kot navada, a za izgovor jo imam vedno. Tokrat z ovsenim mlekom - vem, marsikdo reče bljak, fej, fuj in ne vem še kaj, a tale neka fensi barista mešanica je prav odlična. Spijem svojo dozo in že se gibam proti pisarni, kjer po 14 dnevih srečam svojo ekipo, predvsem pa sem vesela Maje - te super punce, ki z mano kljubuje svetu zadnja tri leta - dosegli sva velike zmage, še večje pa bova. Hvala, Maja, ker si. Premalokrat se ti zahvalim, zato evo, zahvala tukaj. Delava, pripravljava za jutrišnje novoletno srečanje poslovnih angelov, pijeva kavo. Vmes ponovno izvem za dva nova primera selitve slovenskih vlagateljev (pazi, to so ljudje z veliko denarja) na Hrvaško, ker tu ne želijo več plačevati davkov, pristojbin za vse in še več, v tej naši zablojeni državi. Kmalu ne bo več nikogar, ki bi mastno plačeval davke, torej kaj nam ostane? Depresija, zaskrbljenost in razmislek. Ukrepati ali enostavno pustiti, da gre svojo pot, pa bomo spet ponovno gradili, ko bo vse padlo na tla. Ne vem, pa nimam več energije, da bi danes spet premlevala o tem. V dobro voljo me spravi sporočilo hčerke na družinsko viber skupino - fizika je uspela, vsi srečni in zadovoljni. Bravo, Eva, imaš ti to. Uspeh otrok je kot obliž, vedno so ključne male zmage, dosežene s trudom. Moja mantra pa je: trudi se in vztrajaj, ne petice - želim, da otroci vedo, kaj so delovne navade in kaj je prigarano. Včasih me ocenjujejo kot čudno, premalo zahtevno mamo, a vem, da je tako prav. Otroka sta predvsem čustveno inteligentna in imata občutek za druge - to je danes nekaj, kar je prestiž, pridna sta pa tako ali tako.
/ TOREK, 21. NOVEMBER
Dež, voda … jes, to je zame. Zjutraj se ne skobacam iz postelje, saj je včeraj dolgo v noč ropotala tipkovnica in so leteli e-maili povsod naokrog. Na poti z jutranjega dogodka na sestanek uživam v dežju in dotiku vode na obrazu. Veselim se popoldneva, ko se dobimo na novoletni večerji z našimi angeli - ne tistimi s krili, ampak tistimi s pravo hrbtenico, tistimi, ki podpirajo nadobudne podjetnike na njihovi poti k uspehu.
Večer je minil odlično, v dobri družbi prijetnega okolja Cukrarne - in veliko nas je bilo. Z nekaterimi se nismo videli že nekaj časa, a smo se bili zelo veseli. Podeljene so bile nagrade za najboljšega vlagatelja, najboljšo vlagateljico in najaktivnejšega angela. Zdrava konkurenca je vedno dobra. Običajno se za takšne dneve obujem udobno ali pa zamenjam čevlje, da vsekakor zgleda obutev vedno priložnosti primerno.
/ SREDA, 22. NOVEMBER
Že ob 6. uri pridno trenirava v fitnesu pod nadzorom Sebastiana, družbo nama delajo sami mladiči - in eden je bolj navdušen nad samim sabo kot drugi. Fiskultura je postala modna brv, kjer se meri barva in oblika oblačil ter velikost slušalk. Madona sem stara, v naših mladih časih smo trenirali mišice - pa malo tudi oči. Po treningu in obveznem tušu grem v službo, kjer počakam ekipo iz Zagreba, danes se namreč dobimo v Sloveniji, da delamo naprej pri aktivnostih za sklad. Cela ekipa ustvarja dobro vzdušje, razdeljene so naloge in sklenjeni dogovori. Vmes pa za potrebe sklada odpremo še slovensko podjetje. Pa itak, to je za nas mala malica. Službeni del dneva se konča s kosilom cele ekipe, pridruži pa se nam še Sam, vlagatelj iz Amerike, ki se je zaradi zaročenke preselil v Slovenijo. Ja, Slovenija ima nekaj, kar je Američanom noro všeč, če drugega ne, očitno Slovenke. Pa tega si nisem izmislila, dejstva govorijo sama zase ...:-)
/ ČETRTEK, 23. NOVEMBER
S prijateljem Matijo se nama končno (po četrtem poskusu, da se vidiva po dolgem času na kosilu) uspe dobiti. Ker grem danes v Maribor, spet (že petič) prestavim kosilo, pa udariva eno jutranjo kavo in imava super pogovor. Cenim njegovo strpnost, da po toliko prestavljanjih pride na kavo dobre volje in prav nič jezen. Ja, kaj pa hoče, v bistvu imamo ženske edine prav. Po kavi na hitro skočim še v pisarno, nato pa se odpravim v Maribor … Vozi me pot v daljave!
Nina Dremelj Mestno dekle, ki obožuje podeželje, se vrača po navdih v mesto in se poslovno giba doma in po svetu. Priložnostna strastna nakupovalka, zainteresirana popotnica in "vztrajna" mama (vprašate moje otroke), najboljša sopotnica mojemu dragemu. V prostem času poslovna ženska, z mnogimi dosežki in velikokrat kamen spotike marsikomu, predvsem moškim.
