/ PETEK, 24. november
V desetinah štejem fotografije, ki sem jih serijsko in predvsem hudo motivirana, da mi nič ne bi ušlo iz spomina, nažigala še pred polnočjo. V kultni Tvornici kulture sem bila in tale prvikrat bom za vedno hranila v spominu. Sem pa okoli druge zjutraj, parkirana doma v Ljubljani, tudi preklinjala, zakaj za vraga sem si še za to noč omislila solo-in-vsega-skupaj-več-kot-dvestokilometrsko-vandranje. Prejšnji dan sem namreč bila na prvem dnevu novinarskega festivala Naprej/Forward v Črni na Koroškem, z vmesno postojanko v prestolnici me je poneslo v Zagreb, danes pa sem že nazaj. Z velikim razlogom sicer.
"A si že nervozna?" dobim še zadnji SMS, preden odpeketam na prizorišče. Kakšno je to vprašanje, mama? Pa saj veš, da nisem nikoli živčna. Nikoli. Tudi takrat, ko sem, nisem. Nisem!
To bi najboljše pokazala z video klipom, s katerim sem kakšni dve uri pred podelitvijo skušala ujeti napeto vzdušje na stičišču Tivolske in Celovške. Izza volana. Ampak v moj zagovor, bila sem pred rdečo lučjo in ujeta v prometnem kolapsu, ki mi ni dajal upanja, da se bom kdajkoli sploh premaknila. Trobljenje tja v en dan in dobesedno prerivanje z jeklenimi konjički. Jaz pa v smehu. Sploh hecno mi je bilo, ko sem v vzporednem avtu uzrla kolega z javne radiotelevizije, ki je bil prav tako videti ravnodušen. Dobra ilustracija našega flegmatičnega odnosa, brez katerega v tem fohu ne bi vzdržali.
Črn hlačni kostim sem oblekla, v mojem izrazito neznačilnem slogu še zlate detajle, pas in uhane s takšno težo, da jih ne bi privoščila nikomur. Da uravnotežim (ker to je tisto, kar bojda počnemo), nataknem še martinske in krenem najlepšemu večeru tega leta (ali več njih) naproti. Od tu naprej gredo zabeležke večera samo še v srce.
/ SOBOTA, 25. november
"Blaž, Petra, Matija, Esih, Balki, Večer. Hvala za prvo priložnost, osnove in lekcijo o tem, kako vredno se je boriti tudi takrat, ko se situacija zdi brezizhodna. Tjaša in Popteve, hvala, da ste 'zirano' Korošico ne spustili, ampak potisnili pred mikrofon in kamero. Metka, Anže in Žiga, hvala, da ste moja druga družina in da vsakdan znova dokazujete, da je v tem medijskem fohu dovolj prostora za res iskrena prijateljstva," sem si mrmrala že v številnih vožnjah prejšnjega tedna. Nadaljevanje govora mi je bilo še bolj samoumevno, mi je pa šlo, ker je polovica sestrsko-bratske zasedbe sedela v dvorani, še težje z jezika. "Janoš, Iza, Živa in Jaka, želim vam, da bi v življenju našli nekaj, kar boste vzeli kot poslanstvo in v čemer boste uživali kot v novinarstvu uživam jaz."
"Ampak daj mi povej, kako lahko res uživaš?" je kasneje, že proti jutru resno firbcal eden od kolegov, ki ga zelo spoštujem in sem mu zato tudi zelo temeljito, se mi zdi, odgovorila. Bi rekla, da sem ga prepričala.
Iz globokega spanca me je po dobrih dveh urah vrglo vibriranje telefona in pred očmi sem še zmeraj imela eno veliko bleščanje najmočnejših reflektorjev, pred katerimi sem kadarkoli prej stala. Prav boleče! Niti prve vrste nisem videla. To sem včeraj povedala vsakomur, ki sem ga imela namen med omembo tudi pogledati v oči, pa mi je to bilo vzeto.
Popoldan je in končno sem se iz postelje uspela premakniti na kavč. Še vedno v pižami. Moram namreč na firmo po velikanski šopek in PSA ČUVAJA! Me lahko nekdo uščipne?
/ NEDELJA, 26. november
Generalno čiščenje se mora nujno zgoditi danes, me zapopade v še vedno precej utrujenem jutru, ko uživam v tišini. K temu, da lahko nasmejana krmarim v tem poklicu (čeprav bi marsikdo nasprotoval, češ da večino časa grdo gledam), zagotovo prispeva to, da se pogostokrat od ljudi totalno izoliram. Tudi od tistih, ki jih imam najraje. Paolo Nutini s počasnimi ritmi v brezžičnih slušalkah (vedno so se mi zdele pozerske, ampak hvala bogu za naključni nakup, ki je postal eden mojih najljubših zadnje čase), skodelica kave, ki jo nosim v rokah, in sveži zrak spuščam skozi vsa okna, v vseh prostorih. Telefon še naprej vztrajno vibrira in vrstijo se do srca segajoča sporočila. Ekspresna samorefleksija mi pove, da me pravzaprav bolj ganejo kratka, površinska sporočila tistih, ki so se po dolgem času spomnili name ali pa smo ob tej priložnosti obudili že zdavnaj mrtev odnos, kot pa esejistični poskusi koga drugega, ki bi mi želel biti na silo še bliže. Hecno.
Še od poplav (priznam in vseeno mi je, če mi pol ni oproščeno) umazane pohodne čeveljce si nadenem in pičim. V Polhograjske dolomite grem. Za vikend. V nedeljo. Ultimativna napaka.
Komaj sem našla parkirišče in možnosti od tam naprej je veliko. Na Svetega Jakoba jo mahnem, in ker vem, da je to najlažja od opcij, si od avta navkreber ne dam milosti. Treba je spraviti ven vso težo petkove noči. Še zdaj jo v fizičnem in psihičnem smislu nosim na ramenih. Kako hudiča si po pičlih štirih letih od prve prave zaposlitve zaslužim prostor na odru s tako spoštovano zasedbo?
Paradoksalno se ob teh razmislekih, kdaj absolutno samoočitkih, da sem veliko premlada za priznanja te vrste, vsako nedeljo zvečer počutim, kot da sem samo še za med staro šaro. Na odbojkarsko rekreacijo grem vselej s sicer srčno motivacijo, ampak tudi s strahom, da se moja pred desetletjem ranjena ramenska tetiva ne razboli, razmajani gleženj pa ne popusti. Danes ne grem, ne bom tvegala.
/ PONEDELJEK, 27. november
Nov ponedeljek, novo iskanje parkirišča na naši Kranjčevi. Manevriranja sem se priučila na koroških luknjastih cestah, zato mi divja makadamska podlaga, ki največji slovenski medijski firmi ne more biti v ponos, predstavlja izziv. Dobro ga premagam vsakič znova, čeprav vem, da ko si bom odtrgala del podvozja, se s tem ne bom več ponašala.
Ponedeljkov uredniški sestanek v živo. Politični podkast s cenjenim novinarsko-komentatorskim dvojcem Urošem Esihom in Matejem Grošljem. Poslušano, spisano in objavljeno. Lajkano in šerano.
"Na najgi je," mi štajerski argo koledar sporoča danes. Nimam pojma, kaj to pomeni. Guglam. Tik pred iztekom? Tudi moja ponedeljkova energija je. Spat grem in briga me, če je komaj devet.
/ TOREK, 28. november
Bi lahko naslednje leto prvič pretekla ultra trail izziv K24? Najkrajšo razdaljo seveda, 24 kilometrov. To sem se spraševala med jutranjim poltekom na polhograjsko Grmado. Prava smešnica se mi zdi ideja že zdaj, ko jo za nazaj napišem. Ko se mi tresejo nožice od tega mojega nekaj manj kot tisočak visokega primestnega hribčka, ki v perspektivi mogočnih koroških Uršlje, Pece, Smrekovca in Olševe več kot to res ni in nikoli ne bo. A dobro je nekje začeti, samozavest graditi, tudi če v teoriji.
/ SREDA, 29. november
Šopek rumenih vrtnic na eni in sveži metin čaj na drugi strani prenosnika. Pisani podstavek pod skodelico sreče, ki mi jo je podarila moja že skoraj dve desetletji najboljša prijateljica, sem na španskem jugu kupila za drugo prijateljico, ki je v mojem življenju več ni. V bistvu bizarno naključje. In opomnik, kako ljudje pridejo in gredo oziroma jih različne faze življenja prinašajo in odnašajo. Mnogo izčiščenih odnosov mi je naplavilo (tole besedo od 4. avgusta uporabljam pravzaprav zelo zadržano, s posebnim rešpektom) zadnje leto. Ampak je res dober občutek, ko si obkoljen samo s tistimi, ki ti dajejo in predvsem ničesar ne jemljejo.
Izseljena s Koroške vzdržujem številne odnose na daljavo, in če se mi je prvo leto odmaknjenega življenja od mojih to zdel hendikep, se mi danes zdi prednost. Oddaljenost sicer v prvi vrsti pomeni več virtualnih stikov, ker je vsem jasno, da se bomo brez tega porazgubili. Prinaša pa teh dobrih sto dvajset kilometrov še nekaj pomembnejšega, to so za določene ljudi posebej rezervirani trenutki. Vnaprej se dogovorimo, rezerviramo si dragocen čas. Sedimo ure in ure, brez motilcev, ker vemo, da se bo spet obrnil kakšen mesec, preden se bomo srečali naslednjič. Zdi se mi, da bi se v hitrem ritmu vsak svojega in povsem različnega vsakdana hitreje in lažje zgrešili, pogrešili. Dopuščam pa hkrati tudi, da se zgolj in predvsem slabo tolažim, ker sem pri tem, da so moji najdražji in najdražje tako zelo daleč, nemočna.
Distanca je lahko slaba, a pri mojih še zdaleč ne tridesetih se mi zdi, da jo obračam sebi v prid. Drži pa, da občasno terja tudi več odločnosti, prav ta večer spet zaganjam in poganjam družinsko kolesje. Dajmo že končno splanirat to kosilo, s katerim zaostajamo mesece!
Sreda je, meni pa se zdi, da smo že v petku. Preveč jamrajoče sem zvozila današnji dan, priznam.
/ ČETRTEK, 30. november
Iz predala levo spodaj jemljem belo džezvico s pisanimi rožicami, vodo iz pipe natočim do vrha, toliko, da bom spet imela težave, ko bom prevrela. Ampak me to še nobeno jutro ni iztirilo, spokojnega miru pri srebanju prvih požirkov nesladkane črnine si ne bi nikoli pustila vzeti. Pravzaprav mi je zdaj, ko pomislim, zares čudaško, kako hladnokrvno vsakokrat opazujem, kako v absolutno premajhni posodi za dvojne doze kava buhti in buhti, nato pa se za moje pojme kar elegantno prelije čez različne konce roba. Takrat vendarle posredujem, odstavim in džezvo premaknem na plutovinast podstavek. Počakam, nato nalijem v skodelico. Do čistega roba. In nekaj prekleto pomirjujočega je že v tem, kako se nad gladino počasi vije vročina. Zavita v puhasti kopalni plašč iz študijskih let, ki se ga neumorno oklepam, poslušam drugo jutranjo kroniko. Še preden padem v črno luknjo "skrolanja", je to moj vsakodnevni trk z realnostjo. Redka rutina mojega skrajno nerutiniranega življenja.
