/ PETEK, 23. APRIL
Mejna ulica je bistvo mojega življenja. Leta in leta se vsako jutro malo pred sedmo uro peš odpravim v Muzej narodne osvoboditve Maribor, kjer sem kustodinja - zgodovinarka. Pri sedmih ali osmih letih mi radovednost ni dala miru in sem mamo vprašala, zakaj naša ulica nosi "tako čudno" ime. Izvedela sem, da je bila nekoč zadnja ulica, ki je bila še na območju takratne mestne občine Maribor. Zato ime Mejna ulica. Po letu 1918 sta imela Maribor in sosednja občina Pobrežje veliko srečo, da so se zaradi fašističnega nasilja nad Slovenci v Kraljevini Italiji tudi na njuno območje v velikem številu priseljevali Primorci. Štajerski razigranosti in pokončnosti so dodali svojo primorsko neposrednost in borbenost. Zato se ni čuditi, da je bilo med prvimi uporniki proti nemškemu okupatorju leta 1941 veliko tukajšnjih Primorcev.
Kot deklica sem se na poti v šolo vedno spraševala, zakaj so fasade hiš v naši ulici tako razdrapane, polne večjih in manjših lukenj. Babica mi je povedala, da so med ameriškim bombardiranjem dravskih mostov na velikonočno nedeljo, 1. aprila 1945, bombe porušile tudi hiše v naši ulici. Pod ruševinami so umrli ljudje, nekaj deset je bilo hudo ranjenih.
/ SOBOTA, 24. APRIL
Pred dvajsetimi leti na današnji dan je muzej obiskal 55-letni Američan. Najprej si je ogledal takratno razstavo Ko so ljudje gradili domovino ... V muzej je prišel z željo, da odkrije usodo svojega očeta letalca, ki je med bombardiranjem Maribora z bombnikom strmoglavil v bližini tovarne letalskih motorjev na Teznem. Otožno me je vprašal, ali sovražimo Američane, ker so velik del tako lepega mesta, kot ga je videl na razstavi, z bombami spremenili v kupe ruševin. Odgovorila sem mu s prepričanjem večine Mariborčanov, da je vsako zavezniško bombardiranje kljub trpljenju, žrtvam in uram, polnih strahu, preživetih v zakloniščih, pomenilo zanje upanje skorajšnje svobode. Peljala sem ga na približno lokacijo strmoglavljenega ameriškega bombnika. Skupaj sva obiskali tudi pobreško pokopališče, kjer je nemški okupator na za ameriške preminule letalce določenem pokopališkem prostoru pokopal tudi njegovega očeta. Ob slovesu mi je srečen zaupal, da ni pričakoval naše vsestranske pomoči pri iskanju kraja, kjer se je izteklo očetovo življenje. Američan, znani industrijski oblikovalec, očeta ni nikoli spoznal, kajti ob njegovi smrti leta 1945 še ni bil rojen.
/ NEDELJA, 25. APRIL
V sončnem zgodnjem nedeljskem dopoldnevu se odpravim na sprehod. Pogled na sedanji trenutek mi zmeraj prebudi tudi zgodovinsko vedenje o dogodkih v preteklosti. Primerjava preteklosti s sedanjostjo mi prebuja bodisi ponos, nostalgijo, ko pomislim na Maribor, pa več žalosti in jeze kot veselja. Ko me današnja pot pripelje do Europarka, mi spomin zdrsne k mariborski moški kaznilnici. V njej sta kazen prestajala tudi kasnejši predsednik Socialistične federativne republike Jugoslavije Josip Broz – Tito in predsednik Demosa Jože Pučnik. Po letu 1963 so se v izpraznjene prostore kaznilnice vselila nekatera mariborska podjetja, med njimi konfekcijska tovarna Vezenina, znana po svojih kolekcijah ženskih oblačil, bluz, oblek in kostimov, Gumarna Maribor, Dravska tiskarna in druga. Tudi za ta podjetja je čas po osamosvojitvi Slovenije pomenil njihov konec.
Na veliko veselje številnih Mariborčanov in prebivalcev severne Slovenije je bil tudi na delu nekdanjega kaznilniškega kompleksa zgrajen nakupovalni center Europark. Blizu za kratek sprehod iz centra mesta preko Titovega mostu do obilice trgovin ter usodno preblizu za preživetje več sto trgovin in nekaj blagovnih hiš v strogem središču Maribora.
Nedeljski promet po Titovem mostu je zelo redek. Tudi ob delavnikih med 6. in 7. uro ni več toliko prometa. Nekoč, pred letom 1990, je bilo drugače. Mariborske vpadnice so bile že od 5. ure zjutraj polne avtobusov, osebnih avtomobilov, kolesarjev in pešcev, ki so odhajali na delo v mariborske tovarne. Prometna konica je trajala vse do 8. ure zjutraj, kajti na delo so prihajali še uradniki, učenci in dijaki v šole. Avtobusi na nekaterih mestnih progah so med konicami polni vozili na vsakih pet ali deset minut. Enako se je ponovilo po drugi uri popoldan. Danes tolikšne gneče na mariborskih cestah ob konicah ni več. Dobro za čist zrak, a po letu 1990 je to pomenilo tudi razraščanje brezposelnosti in socialne stiske v mestu.
Nedeljski sprehod v Mestni park me je pripeljal na Trg generala Maistra. Od oktobra 1987 se vsako jutro na poti v službo srečam s spomenikom generala Rudolfa Maistra. Od 26. junija 1991 pa spremljam tudi rast osamosvojitvene lipe.
/ PONEDELJEK, 26. APRIL
Dan pred državnim praznikom dnevom upora proti okupatorju. Če ne bi bil človeški spomin tako luknjičav, bi morali praznik upora proti okupatorju slaviti dan prej, letos v ponedeljek. Osvobodilna fronta je bila ustanovljena v Ljubljani, v soboto, 26. aprila 1941, le nekaj ur po obisku Adolfa Hitlerja v Mariboru. Na poti v muzej se tudi tega dne srečam z generalom Maistrom in osamosvojitveno lipo. Leta 1918 smo Slovenci imeli srečo. Brez generala Maistra in pokončnih in samosvojih politikov v Mariboru velik del severovzhodne Slovenije ne bi bil del današnje Republike Slovenije. Ob pripravi razstave o bojih za severno mejo 1918-1919 sem naletela na nekrolog, ki ga je ob smrti prijatelja in politika dr. Franja Rosine napisal general Maister. Spominjal se je njunega potovanja v Ljubljano novembra 1918. Tedanjo slovensko vlado sta zaprosila za vojaško pomoč v boju za državno mejo. Pošiljali so ju od vrat do vrat. Ko sta spoznala, da ne bosta uspela, sta se vrnila v Maribor. Med vožnjo z vlakom, kot se je spominjal general Maister, mu je dr. Rosina dejal: "Iz Ljubljane ne dobiš nič! Ne soldov ne soldatov. Ti kar sam delaj!" Po letu 1918 se je Maribor vse do leta 1990 razvijal v pomembno jugoslovansko industrijsko središče. Tudi avstrijski Nemci niso pozabili na izgubo slovenskega dela Štajerske. Leta 1941 so dobili možnost, da si ozemlje ponovno povrnejo. Adolf Hitler je 26. aprila 1941 prišel v Maribor tudi zato, da je simbolno pokazal, da je jugoslovanska država vojaško in pravno uničena, za Nemce zanimiva ozemlja pa priključena k nemškemu rajhu.
Ob odhodu iz muzeja mi pogled zastane na mladih, ki si z zanimanjem ogledujejo razstavo o mariborskih upornikih proti okupatorju, postavljeno na muzejski ograji. Zanimanje mladih je največja zahvala našim prednikom za njihova junaška dejanja.
/ TOREK, 27. APRIL
Danes je državni praznik, dan upora proti okupatorju. Med sesanjem stanovanja mi skozi misli vihrajo pojmi upor, uporniki, upirati se. Uporniki so v življenju vedno kaznovani ali z očetovo klofuto ali s policijsko palico, z izgubo službe ali medijsko diskreditacijo. A zgodovina upornike za pravično stvar vedno časti.
/ SREDA, 28. APRIL
V muzeju pripravljamo dve razstavi. Stalno razstavo ob 30. obletnici pekrskih dogodkov bomo postavili v nekdanjem 710. učnem centru Teritorialne obrambe Republike Slovenije v Pekrah, razstava o osamosvojitveni vojni v severovzhodni Sloveniji leta 1991 pa bo na ogled v Mariboru. Vsako jutro se ob pogledu na lipo osamosvojitve na Trgu generala Maistra spomnim navdušenja in brezmejne pripravljenosti ljudi, da sodelujejo pri rojstvu države Slovenije. Prepričani so bili, da nam lahko gre samo bolje, saj so menili, da bo ves denar, ki smo ga dajali za jugoslovansko federacijo, ostal v Sloveniji. Številna mariborska podjetja so v osamosvojitveni vojni pripeljala na barikade svoje tovornjake, gradbene stroje, mariborsko avtobusno podjetje Certus avtobuse zglobnike, kovinarske tovarne so varile protitankovske ovire. Navdušenja, ki ga je nekoliko spremljal tudi strah, se ne da opisati in je zgodovinsko neponovljivo. V tridesetih letih je osamosvojitvena lipa iz sadike zrasla v lepo drevo. Nekoč gospodarsko močni in cvetoči Maribor pa je svojo slavo nemočen predal zgodovini. Njegova nekdanja slava in gospodarski pomen ostajata le še kot navdih bodočim generacijam.
/ ČETRTEK, 29. APRIL
Danes je 80. obletnica prve uporniške akcije proti nemškemu okupatorju v Sloveniji in Jugoslaviji. Pripravili in izpeljali so jo mladi ljudje, po starosti vrstniki današnjih dijakov, ki so na Trgu svobode demonstrirali, da bi se vrnili v šole. Mladost je v vseh zgodovinskih obdobjih res zmeraj "norost" in skače čez reko tam, kjer bi lahko šla čez širok most. Brez te "norosti" in uporništva ne bi bilo zgodovinskega napredka.
