(DNEVNIK) Oskar Habjanič: Prepoznavna mesta imajo prepoznavne muzeje

/ PETEK, 11. NOVEMBER

Dan se je začel z zelo zanimivo debato s sodelavcem Tadejem, s katerim raziskujeva impozanten srednjeveški meč, ki so ga v preteklosti našli v Radvanju. Ta enoinpolročni meč se je uporabljal v vojnih razmerah v času, ko je Maribor že pridobil mestne pravice in se utrdil z obzidjem. Bil je orožje srednjeveških vitezov in ga datiramo v prvo polovico 14. stoletja. Konzultiram se tudi s kolegom dr. Tomažem Nabergojem iz Narodnega muzeja, kjer so s pomočjo zunanjih sodelavcev opravili analizo materialov, ki potrjuje, da je bil meč zelo verjetno narejen v okolici Maribora. S Tadejem se ustaviva pri domnevah, kdo bi bil lahko uporabljal in naredil meč, ki je žlebljen po dveh tretjinah rezila, kar pomeni, da je bil uporabljan izključno za vojne, "krvoločne" namene. Morda hompoški, viltuški ali mariborski ministeriali, viri in trenutno znanje nam domnev za zdaj ne potrjujejo.

Popoldne grem v Muzej najstarejše trte na svetu, sprehodim se po "Koroški promenadi", ki je prav na dan "štajerskega novega leta" obogatila mestno vinogradniško ponudbo. Katarina, vodnica v muzeju, mi sporoči, da je pravkar imela skupino 25 članov Univerze za tretjo življenjsko obdobje. Obiskovalec si v muzeju lahko ogleda animirani film s poudarkom na razvoju srednjeveškega Maribora, rasti in "dogodivščin", ki jih je najstarejša trta na svetu skozi stoletja doživela in preživela. Izpostavili smo ključne predmete, ki izkazujejo njeno starost, in predmete, ki so za mesto najdragocenejši, v izkušnjo pa je všteta še degustacija kraljičinega vina.

Doma pripravimo netipično martinovo pojedino. Namesto na Madžarskem ali v Romuniji gojene "stereoidne" race in rdečega zelja pripravimo ajdovo kašo z zelenjavo in kapucinkami, za napitek pa sveže narejen šejk iz pese, korenja, jabolk, listov zelja in brokolija z domačega vrta.

/ SOBOTA, 12. NOVEMBER

Sobota je, če se le da, namenjena športno-vrtnim aktivnostim. Glavna opravila, košnja trave, sajenje ribeza in dodatne hruške, "štihanje" vrta, so bila opravljena že pretekli teden. Zemlja je pripravljena na jesen. Da pa ne bi šlo vse tekoče, se nam je med zadnjo košnjo dokončno pokvarila kosilnica, ki je zdržala borih 12 let. Že čez teden so padale ideje, da gremo v soboto na štajerski Triglav, Donačko goro. Jutranje sonce kliče po znamenitem apelu legendarnega potopisca Željka Kozinca "Lep dan kliče". Izza Ptujske gore so se dvignili sončni žarki, jutranja meglica je postajala vse redkejša, pljuča je napolnil svež jesenski zrak. Na parkirišču je poštena gneča, čeprav smo tam ob zmerni 9. uri. Na vrhu smo obdarjeni z izjemno veduto Podravja, martinova sobota že vabi prve skupine. Pot na Donačko goro velja za eno najstarejših urejenih turističnih poti, ki jo je za goste iz bližnjega zdravilišča v Rogaški Slatini leta 1853 uredil Ernst Froelich.

Na kosilo smo povabljeni k tašči - k "Eko Neži". Čakali sta nas izvrstni kurja juha in musaka. Po kosilu se lotimo skubljenja pravkar zaklanih kokoši. Opravilu sem se sprva sicer nameraval diplomatsko izogniti z izgovorom, da "sem pozabil očala in tega perja res ne vidim", ampak sta prešerno vzdušje in dobra družba pretehtala, da sem vztrajal do konca kljub ostri ženski komisiji, ki me je vztrajno opozarjala, da pri tem delu nisem najbolj natančen. Kakorkoli, kure oskubljene, želodec preskrbljen.

Zvečer nas nečak povabi na predstavo v produkciji English Student Theatra, ki deluje na II. gimnaziji. Tokrat so pripravili muzikal Figarova svatba, neverjetno predstavo, polno erosa in mladostne energije. Vsa čast vsem sodelujočim, ki nadarjeni mladini namesto tradicionalne šolske palice ponudijo možnost ustvarjanja in osebnostne rasti.

/ NEDELJA, 13. NOVEMBER

Dopoldne mine brez posebnosti, priprava kosila in za nameček še jabolčnega štrudlja. Jabolka v kleti hitro gnijejo, postajajo mokasta, zato jih je treba do konca novembra porabiti. Zadnja leta puščamo dobršen del jabolk na drevesu, kjer ostanejo sveža in hrustljava - ni ga čez svež okus z domačega drevesa.

Popoldne se zapeljem do frančiškanskega samostana v Sveti Trojici v Slovenskih goricah, kjer sem dogovorjen s patrom Bernardom. Samostan s frančiškansko skupnostjo se je znašel v nezavidljivem položaju, saj bo po 171 letih ostal brez stalne naselitve. Pred leti smo v Pokrajinskem muzeju Maribor opravili popis in razstavo Zakladi Svete Trojice, vse od takrat pa vzdržujemo stike in zagotavljamo strokovno pomoč. Samostan ima ob izjemni knjižnici tudi zbirko mašnih plaščev iz 17. in 18. stoletja, votivne podobe, sakralno posodje, vsega skupaj okoli tisoč predmetov. Nedavno predavanje, ki sem ga imel v Trojici za širšo skupnost, je odprlo mnogo vprašanj, zato sva bila s patrom zmenjena, da poskušava nadaljnji razvoj samostana nekoliko podrobneje razdelati. Samostan je že izpostavljen netaktnemu projektnemu onesnaževanju, krajam in poškodbam stavbne dediščine (nedavno je nekdo sredi noči poskušal ukrasti bager, ki je urejal dostop do samostana, in pri tem poškodoval kip sv. Roka), skrb vzbujajo tudi "instagram turizem" in poudarki na organizaciji raznih spektaklov, zabaviščnih igrah ali preobrazbi samostana v neke vrste center za interesne dejavnosti ali hotel za mlade. Primerov dobrih praks, predvsem v soseščini, je kar nekaj, slabih - se mi zdi - še več.

/ PONEDELJEK, 14. NOVEMBER

Zjutraj se v muzeju sestanemo z Natašo in Nino iz Zavoda za turizem Maribor, ki jima najprej seveda čestitam za odlično izpeljano organizacijo martinovanja. Redko kateri praznik je tako manjkal v covid krizi kot prav martinovo. Na sestanek prideta še Barbara in Katarina iz Muzeja najstarejše trte na svetu. Pogovor je tekel o konceptu in vzpostavitvi socialnih omrežij Muzeja najstarejše trte. Pri tem je povezovanje deležnikov nujno, prvo objavo pa navezujemo na petek, 18. novembra, ko bo skrbnik najstarejše trte na svetu Stane Kocutar svečano posadil potomko te trte.

V muzeju istočasno nemška televizija 3sat snema dokumentarec o Pokrajinskem muzeju Maribor in zgodovini mesta skozi premično dediščino. To bo odlična reklama ne samo za muzej, temveč predvsem za prepoznavnost našega mesta in države.

Popoldne kupim novo tekaško opremo za zimske dni, zvečer si, poln entuziazma, nadenem naglavno lučko in odtečem v noč. Prometni znak mi odčita 11 km/h, se zahvali in zaželi srečno pot.

/ TOREK, 15. NOVEMBER

Ponovno se osredotočim na delo z muzealijami. Drugo leto, torej 2023, bo minilo 120 let od ustanovitve prvega javnosti dostopnega sistematično organiziranega muzeja v Mariboru, zato smo se v muzeju odločili, da pripravimo celoletni niz dogodkov, namenjenih promociji kulturne dediščine in možnosti kvalitetnega preživljanja prostega časa. Polni zanosa smo se intenzivno lotili priprave poljudnoznanstvene publikacije, v kateri bo izpostavljenih 120 izbranih predmetov z območja Podravja, Pohorja, Slovenskih goric in Kozjaka. Proti koncu delovnika skočim po zloženke za Muzej najstarejše trte na svetu, tiste v slovenskem jeziku so namreč že pošle, ob angleški pa smo dodatno pripravili še informativni zloženki v nemškem in italijanskem jeziku.

/ SREDA, 16. NOVEMBER

Danes je delo spet osredotočeno v glavnem na Muzej najstarejše trte na svetu. Pripravljam material za pravkar odprt facebook, ob tradicionalno vključenih predmetih, ki dokazujejo starost te trte, želimo na facebook povabiti tudi širšo javnost, da dokumentira dogajanje na Lentu, v na novo vzpostavljeni Kulturni četrti Minoriti in o vinogradništvu. Muzeji postajajo nepogrešljiv del urbanega načrtovanja sosesk, kulturne četrti pa del strateškega razvoja vsakega mesta. Povedano drugače, prepoznavna mesta imajo prepoznavne muzeje.

Ob 11. uri imam video sestanek z Nino iz podjetja Art Rebel9, s katerim smo sodelovali pri nastanku animiranega filma za potrebe Muzeja najstarejše trte. Glede na strukturo turistov pripravljamo filmček tudi v nemškem in italijanskem jeziku. Muzej bo tako eden zelo redkih, ki imajo celotno razlago s spremljajočo publikacijo v slovenskem, angleškem, nemškem in italijanskem jeziku.

Popoldne je namenjeno pripravi ozimnice. Po akciji z domačimi kurami je danes na vrsti priprava svinjskih pečenic, ki bodo do vrha zapolnile zamrzovalnik.

/ ČETRTEK, 17. NOVEMBER

Danes tečejo v muzeju še zadnja usklajevanja o jutrišnjem dogodku, posaditvi potomke najstarejše trte na svetu pred Muzejem najstarejše trte. Doreči je treba celoten scenarij, govorce, pogostitev, glasbo ... Podoben dogodek pripravljamo tudi v okviru občasne razstave Vino naše vsakdanje, kjer v našem tradicionalnem muzejskem klubu gostuje frančiškanski duhovnik pater Peter Lavrih, s katerim teče beseda o svetnikih, na katere se s priprošnjo obrne skoraj vsak vinogradnik.

Zaključek dnevnika je namenjen predanosti kulturni dediščini in njenemu poslanstvu in bralcem iskreno želim vse dobro. Naj pri tem parafraziram misel nemškega filozofa Arthurja Schopenhauerja: "Kulturna dediščina je visokogorska pot, k njej po ostrem kamenju in bodečem trnovju vodi le strma steza: ta je samotna, in kolikor višje gremo, bolj pusta postaja, in tistega, ki stopa po njej, ne sme navdajati groza, ampak mora vse pustiti za seboj in si sam v mrzlem snegu mirno utirati svojo pot."