/ PETEK, 4. NOVEMBER
Kako naj človek najde več časa? Služba, družba, družina, hobi, Ljubljana, Črnomelj, Koper - dnevi so prekratki. Kot blisk mi mine petkovo dopoldne v Akademiji RTV, mojem "začasnem" delovnem mestu, odkar sem spomladi končala petletni mandat varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev. Zadnja kljukica v dnevu: za devetošolca, ki ga zanima poklic kamermana, uredim, da si bo prihodnji teden lahko ogledal tako rekoč vse, kar v kamermanstvu šteje. Z avtom drvim iz Ljubljane, moj cilj je Vransko. Neznansko se veselim srečanja z Matejko Tirgušek, ki je nisem videla že dvajset let. Spoznali sva se v Zagrebu, jaz dopisnica RTV Slovenija, ona lektorica za slovenščino na filozofski fakulteti. Zdaj je učiteljica v Rogaški Slatini in tako kot jaz še vedno sodeluje z zagrebškimi Slovenci. Dobiva se v javni knjižnici na pol poti, da razrešiva nekaj jezikovnih zadreg v knjigi Slovenci v ustaškem taborišču Jasenovac, ki sem jo uredila in bo izšla v založbi Slovenskega doma Zagreb.
V dolgih mesecih raziskovanja sva z avtorjem Alojzom Slavkom Kramarjem sestavila seznam 409 slovenskih taboriščnikov in s kratkimi življenjepisi večini uspela vrniti ime in obraz. Potovanja v preteklost so lahko žalostna in boleča. Med vožnjo v Ljubljano razmišljam o minljivosti in zvijačnosti časa: o prijateljstvu, ki je prestalo dvajsetletno preizkušnjo, o generaciji nasprotnikov 133. člena o verbalnem deliktu v Jugoslaviji, ki danes protestira v podporo 38 preganjanim novinarjem RTV, o 90. letih, ko smo sočustvovali s poniževanimi hrvaškimi kolegi, ki zdaj, kako ironično, sočustvujejo z nami.
/ SOBOTA, 5. NOVEMBER
Ni časa za sobotno počasnost. Ob osmih tečem na zborno mesto, kjer čaka avtobus 8. marca, ene od nevladnih organizacij, ki so se angažirale za uveljavitev novele zakona o RTV. Brez pomislekov sem sprejela povabilo, da z Niko Kovač in prostovoljci obiščem Ajdovščino, Novo Gorico, Tolmin in Idrijo. Še ne tako davno bi dolgo in temeljito tehtala, kako, če sploh, javno razpravljati o zakonu, ki se nanaša na mojo matično medijsko hišo. Zdaj dvomov nimam: molk ni izbira. Zaničljiva komunikacija, podcenjevanje občinstva, ukinjanje oddaj, vzpostavljanje vzporednih sistemov odločanja, šikaniranje kolegov, zaposlovanje politično preverjenih kadrov, spodbujanje stavkokaštva – ta serija nerazumnosti je vrhunec dosegla z opomini 38 zaposlenim, ki so izrazili solidarnost z voditeljem Dnevnika Sašo Krajncem, ko mu zaradi upora grozi kazen.
Državljani imajo pravico vedeti, zakaj je depolitizacija javnega medija tako zelo pomembna. Vsako vprašanje si zasluži odgovor. Kar vem, povem. Domov se vrnem po trdni temi, z napolnjenimi baterijami. Po telefonu poročam mami v Črnomelj (ni ti treba skrbeti zame, si tam, kjer moraš biti, me pomiri) in Petru v Koper (več pa jutri v živo).
/ NEDELJA, 6. NOVEMBER
Z avtobusom grem na Primorsko. Obožujem javni prevoz, če le deluje. Dogodivščin z voženj Ljubljana–Koper bi bilo za celo knjigo. Tokrat gre izjemoma vse gladko in končno imam čas za razmišljanje. Televizijski prag sem prvič prestopila leta 1985 kot mlajša dežurna v desku. Dogodivščin, ki so se nabrale odtlej, bi bilo ne le za knjigo, ampak sago v nadaljevanjih. Ne vem, kateri žanr bi ujel občutke zadnjih mesecev, to nihanje med jezo, obupom, nejevero, ogorčenjem, ker so se javnega medija polastili ljudje, ki ga ne marajo, ki o njem komaj kaj vedo, ki mu ne želijo dobro in jim ni mar za občinstvo, kaj šele za ustvarjalce.
Kdaj in kako se je to zgodilo? Zvečer gledam nedeljski Intervju. Malo sem žalostna, ko Vlado Miheljak v pogovoru s Ksenijo Horvat za politični pohod na televizijski informativni program, ki je v srži napada na RTV, uporabi metaforo o žrtvovanju krave, da bi prišli do repove juhe. Razvedri me njegova misel o največji dediščini Janševe politike: prebudila je mlade, ki prevzemajo besedo. Klobuk dol.
/ PONEDELJEK, 7. NOVEMBER
Navsezgodaj se premaknem v Ankaran. Dan je bleščeče sončen, človeka bi noge kar same odnesle k morju. Ni časa. Štirje novoizvoljeni člani Sveta delavcev RTV Slovenija se udeležujemo obveznega izobraževanja za pridobitev certifikata. Nikoli si ne bi mislila, da me bo zaneslo v soupravljanje. Pa so me potisnile okoliščine. Delavska svetnica sem postala na volitvah, z naslednjim programom: "Vaš glas zame je glas za takšno hišno kulturo, v kateri bo samoumevno, da bodo nadrejeni odgovarjali na naša vprašanja, da bodo odločitve sprejemali pregledno in z našim soglasjem, da bodo delovali v našo in javno korist ter skrbno upravljali z denarjem, ki ga za dober program in dobre storitve prispevamo tudi mi, s plačevanjem RTV-prispevka. Ne pozabimo: nismo samo zaposleni v javnem mediju in ustvarjalci programov in storitev, temveč tudi gledalci, poslušalci, bralci in uporabniki teh programov in storitev. Kdor ne spoštuje nas, ne spoštuje našega občinstva."
Po predavanjih bi se prilegel sprehod, a spet ni časa. Hitim k Dragu Jermanu v Lucijo, enemu od dvanajstih še živečih Belokranjcev, ki so izkusili italijanska koncentracijska taborišča in se je o tem pripravljen pogovarjati z menoj. Fašisti so pred 80 leti iz Bele krajine internirali več kot tisoč ljudi, tudi otrok in nosečnic, jih trpinčili z žejo, lakoto in zaničevanjem. Poletni seriji zapisov o njihovih usodah je oktobra sledilo predavanje v Mestni muzejski zbirki Črnomelj, kjer bi želeli izdati tudi knjigo o tem, če jo bom le uspela napisati (bom, samo čas potrebujem!).
/ TOREK, 8. NOVEMBER
Danes opoldne bo krvavi lunin mrk, zanimiv in dokaj redek nebesni pojav. O tem navsezgodaj berem v New York Timesu. Vsako jutro, tudi ko sem zdoma, isti bralni ritual: MMC, BBC, NYT. Razklanost po slovensko, britansko in ameriško. Težki časi so. Prelomim obljubo sami sebi in pokukam na FB. Ko vsaj ne bi. Na zidu FB-prijatelja, na katerem teče srdita "pričevalska" razprava o domobranski prisegi 1944 (kot bi bila vojna včeraj in ne pred 80 leti), pustim tak komentar: "Najprej je bila okupacija. Potem vse ostalo. Priseči enemu okupatorju, potem ko je drugi (italijanski) že kapituliral, in to v času, ko je ves svet že vedel za nacistične zločine in se združil proti nacizmu, je najmanj kratkovidno. Ta nacizem je že leta 1941 izgnal 40 tisoč Slovencev iz Štajerske in Gorenjske, usmrtili na stotine slovenskih talcev in v koncentracijskih taboriščih pobil na stotine Slovencev, ki niso bili komunisti. Tudi mojega starega očeta. Kaj ima to opraviti z zaščito slovenstva? Kot bi rekli, da so fašisti z množičnim internacijami Slovencev v italijanska koncentracijska taborišča ščitili slovenstvo. Strinjam pa se z vsemi, ki pravijo, da so zločini v imenu ideologij in predvsem proti civilistom neopravičljivi. Sprava ni preprosta stvar."
Na predavanjih o bilancah, sistematizaciji delovnih mest in komuniciranju v podjetjih težko ohranjam zbranost, iščem stične točke z delovanjem RTV. Ploskamo si, ko sprejemamo certifikate. Vso pot domov burno razpravljamo.
/ SREDA, 9. NOVEMBER
Nekoč bom med hitenjem nekje srečala še samo sebe. Nejevoljna sem, ker me spet preganja čas in ker sem si dovolila, da me je navsezgodaj razburila oddaja, ki sem si jo pogledala za nazaj, včerajšnje TV-soočenje o noveli zakona o RTV. Ne ganejo me izrečene manipulacije, razburjam se zaradi zasnove in vodenja oddaje. Razmišljam, ali bi se pritožila varuhinji pravic gledalcev in poslušalcev. Pomislim, da najbrž nima smisla. Razmišljam, koliko gledalcev bo verjelo izmišljiji, da bodo upokojenci z uveljavitvijo zakona ostali brez glasu v Svetu RTV. Pomislim, da prepričanih ni mogoče prepričati, medtem ko razmišljujoči razumejo, da posebnega upokojenskega glasu nimajo niti v zdajšnjem Programskem svetu RTV (razen če kot zastopnike upokojenskih interesov štejejo upokojena strojevodjo in teologa, Slavka Kmetiča in Ivana Štuheca).
S tedenskega sestanka Akademije RTV (nobenih posebnosti) hitim na delovni sestanek sveta delavcev (mogoče nam še letos uspe dobrodelna akcija!), od tam na ustanovno sejo komisije RTV za nagrade (takoj je treba objaviti razpis za zbiranje predlogov), naprej na hitro kavo z legendarnim dr. Horowitzem (le kako bo v njegovi ilustraciji videti moja vihravost?), med sestanki vračam zgrešene klice (sprejmem povabilo, da 23. novembra govorim v Pritličju), na poti domov zavijem na volišče (na predsedniških volitvah bo štel tudi moj predčasni glas!), popoldne hektična mešanica sestankov na daljavo (še bolj kot Zoom sovražim brezidejnost!), vpogledov na družabna omrežja (danes sem objavila svoj prvi tvit!), gospodinjskih opravil (ni za v javnost) in pisanja tega dnevnika (vsega je preveč, jutri krajšam).
/ ČETRTEK, 10. NOVEMBER
Hitim proti RTV in odrivam skrbi, da bi v mislih naredila prostor za devetošolca Davida, ki ga zanima poklic kamermana in ga ob osmih sprejmem na recepciji. Morda ga televizija začara tako, kot je mene pred 37 leti, ko sem prvič prestopila prag takratne RTV Ljubljana. Vsi se trudimo, da se ne bi razgovorili o garaški plati kamermanovega dela (v petek in svetek, v studiu in na terenu, nevidno, stoodstotno zbrano nam pokaže vse, kar gledalci hočemo videti). Pomislim, koliko unikatnih poklicev, znanja in izkušenj je v naši medijski hiši in s kakšno lahkotnostjo se nekateri poigravajo igrajo s tem.
Izpeljem še sestanek o enotni spletni vstopni točki za vsebine o Slovencih v zamejstvu in po svetu (koliko vneme in dobrih idej!), zaklenem pisarno in že dirjam po urniku naprej. Ne smem si privoščiti, da bi zamudila svojo prvo študijsko uro po treh desetletjih. Na doktorskem študiju zgodovine na Filozofski fakulteti sem najbolj srebrnolasa glava (in srečna do neba!).
