/ PETEK, 17. MAJ
Vse moje - predvsem gorniško - življenje je bilo močno odvisno od naravnih sil, med katere sodi tudi vreme. Zato jih spoštujem in se jim prilagajam, a ob vsem dolžnem spoštovanju menim, da Zofka s svojimi ledenimi možmi tokrat malo pretirava. Dežuje že dneve, shladilo se je tako, da iz kleti spet nosim drva v "razpoloženjsko" peč v dnevni sobi in kurim. V gorah je zapadlo ogromno novega snega. Zdaj maja ga je precej več, kot ga je bilo v zimskih mesecih. Če se bo tako nadaljevalo, bom poleg drv iz kleti privlekel še turne smuči, ki sem jih že pospravil do prihodnje zime.
Dopoldan je vsaj toliko ponehalo, da sem opravil reden uro in pol dolg tekaško-sprehajalni potep v gozdu za vasjo. Kako zdravilno, sproščujoče in osvežujoče je gibanje po gozdu, opranem od dežja. V tretjem letu svojega upokojenskega statusa se rekreiram bolj redno, kot pa sem v svojih mladih letih treniral. Gibanje, predvsem v naravi, mi je v veliko veselje, pomaga pa mi vzdrževati relativno dobro fizično pripravljenost. Verjamem, da to godi tudi duhu. Dobra prekrvavitev možganom zagotovo ne škodi.
Vrnem se do obiska alpinističnega kolega Mihe Praprotnika. Doma bi imel rad manjšo plezalno steno za rekreativno vadbo in Miha je pravi naslov za to. Malo se mi zdi presenečen, ko mu povem, da je ne želim imeti v hiši, kjer bi lahko vadil v zimskih mesecih, ampak na zunanji steni hiše, tisti, ki gleda na vrt. Zaprti prostori me utesnjujejo. Če bom že vadil na umetni steni, naj bo to vsaj na svežem zraku. Pozimi bodo tako razmere še bolj podobne tistim v gorah.
Zvečer se z ženo odpeljeva v Novo mesto na premiero predstave Gnus, besede in reči. Sartrovo in Foucaultovo besedilo je na oder postavil glavni mag Anton Podbevšek Teatra, Matjaž Berger. Predstava me je, najprej s scenografijo, potem pa tudi nasploh, čisto prevzela. Bravo, Matjaž in ekipa! APT je brez dvoma moj najljubši teater. Priznam, da sem tudi malo pristranski. Že več kot dvajset let spremljam njihovo delo. Sodeloval sem tudi v nekaj predstavah, saj Matjaž večkrat vanje vključi tudi športnike z različnih področij. Še posebej mi je ostala v spominu predstava Nevidna mesta, ki smo jo igrali pred leti. V njej sva, ob vrsti odličnih slovenskih gledaliških igralcev, nastopila še Reinhold Messner in jaz. Messner seveda ni mogel vsak večer v Novo mesto, a že v osnovi je bilo predvideno, da se bo v predstavo vključeval preko skypa. Zame je bila to ena bolj zanimivih in očarljivih gledaliških izkušenj, Messnerjevo sodelovanje v njej pa prava gledališka posebnost.
