PETEK, 11. DECEMBRA
Danes je v Ormožu tržni dan. Kot vsak petek (razen kakšnega tu in tam, ko si privoščim morje) vstanem ob 3.30, spečem dva ajdova krapca, dve kvasenici, dve prleški gibanici, dve postržjači in en pehtranov štrudl s skuto. Piškote, sadni in rženi kruh sem pripravila že včeraj. Do sedmih je vse spakirano, kuhinja pospravljena. Seveda, tudi tla so pomita. Po 15 letih peke in prodaje je to protokol, ki teče sam od sebe. No vsaj zdi se tako. Vede zeta Gregor znosi stvari v avto in me kot vsak petek (pa tudi kateri drugi dan) zamenja pri živalih. Čeprav nisem več rosno mlada in hitim proti okrogli, s sedmico na prvem mestu, se petkov veselim. V teh nenavadnih časih je to še posebno pomemben stik z ljudmi. Z drugimi ponudniki nismo tekmeci, smo prijatelji. Med delom se vedno najde čas za klepet, seveda pa ne manjka takšnih in drugačnih štosov in smeha. Radi se imamo! Mesto Ormož nam je priskrbelo krasno novo pokrito tržnico, ki trenutno sameva, nam pa se kolca po toplem in zaprtem prostoru, če zjutraj pozabimo na dodatne gate, zokne in kapo.
Že pred časom sem sklenila, da bom za praznike oskrbovancem Doma starejših občanov Ormož pripravila nekaj dobrot. Medenjaki, domači mašinski keksi, sadni kruh, medena potica … vse lepo zapakirano dostavim pred dom. Ob navdušenju osebja ne morem zadržati solz in tam ostanejo vse do doma. Ko me hči Tatjana zagleda pri vratih, jo resno zaskrbi, da je kaj narobe. Moja zgodba jo hitro potolaži in strinjava se, da je res, kar pravi ljudski pregovor: "Kdor rad da, dvakrat da!"
Tatjana in Gregor delata od doma, Martin je prvošolček, Iza v vrtcu. Oba otroka sta že osem tednov doma. Pomagam pri varstvu, tudi kaj bo na mizi, je čez teden moja skrb. Danes sem si zaželela krompirjevih žgancev, tokrat ne oženjenih kot po navadi (to so zabeljeni z zaseko, čebulo in kislo smetano), ampak z ocvirki. Zraven velika skleda repincla. Martin je navdušen, pravi, da je za kosilo pohan pire (morda sem malo pretiravala z ocvirki). Po kosilu je treba nadoknaditi kratko noč, še nekaj telefonskih klepetov s prijatelji in dan se počasi končuje. Z vnuki imamo dober dogovor, skoraj vsak dan en od njiju prespi pri meni. Danes je na vrsti Martin.
SOBOTA, 12. DECEMBRA
Nikamor se mi ne mudi in malo poleživa in pojeva pesmice. Pozimi večina dela zunaj na kmetiji obmiruje, tudi naše živali niso prav zgodnje in se nič ne pritožujejo, če kdaj dobijo hrano kakšno uro pozneje. Vedo, da bodo dobile jesti. Pujsi siti in s svežo slamo, krma in voda za ovce, polne kopaje - žita za kokoši in race in malo manj polna gnezda jajc. Rešeni muc Tiger in labradorka Rina zvesto sledita vsakemu mojemu koraku, vse dokler ne napolnim tudi njunih posodic. Sobota pomeni palačinke pri ta mladih, namazane s katero od neštetih marmelad iz moje shrambe (češnja, višnja, malina, jagoda, sliva, marelica, kutina, jabolko, ribez in različne variacije mešanic naštetega). Danes kosilo ni moja naloga in lotim se šivanja vrečk za zelišča in sivko. Vreme je že skoraj en mesec še posebno turobno, večino dni megla vztraja cel dan in res se zdi, da še ptiči hodijo peš. Pogledam skoke in navijam za naše. Mi, na kmetih smo bolj za zimske športe - po sili razmer, seveda. Hčerka Nataša prinese cepivo ... za tiste, ki ne poznate kode - pecivo, seveda. Dela v trgovini in v teh časih se vidimo zelo malo, pa še to le na daleč. Kljub temu se znamo nasmejati do solz.
NEDELJA, 13. DECEMBRA
Iza je bolj zgodnje sorte, zbudi me z vprašanjem: "Babi, a imaš kaj za pod zob?" Pri obveznem Živ-Žavu se pridruži še Martin, jaz pa pripravim zajtrk. Nedelja je dan za nič posebnega, dan za počitek, igranje z vnuki in skoke. Kruha zmanjkuje. Mimogrede ga zamesim in spečem. Danes je na vrsti tudi čebulni. Seveda so tudi vse živali prišle na svoj račun. Za vsaj malo prazničnega vzdušja se proti večeru vsi odpeljemo na ogled zelo lepo okrašenega Ormoža - iz avtomobila, seveda.
PONEDELJEK, 14. DECEMBRA
Letos platnene vrečke napolnim s sivko in ne z domačim zeliščnim čajem kot pretekla leta. Opremim jih s kratkim voščilom. To bo mala praznična pozornost za stranke na tržnici in prijatelje. Pretekle zime smo se ženske pogosto srečevale pri meni doma. Šivale smo, predle, tkale, pletle, filcale, se družile, pele in se veliko smejale. Zdaj smo bolj vsaka na svojem kavču in pred kakšno nadaljevanko ali na facebooku. Pogrešam ta druženja, še posebej Cilko in Marto. Takoj ko bo spet mogoče, jih moramo obuditi. Martin nam popestri večer s čisto pravo kamišibaj predstavo Babica zima. Zvečer razmišljam, kakšno bo leto, ki prihaja. Upam, da bomo lahko izpeljali že 14. tradicionalno puljenje lana na naši kmetiji.
TOREK, 15. DECEMBRA
Po opravici v štali se opremim z vsemi potrebnimi dokumenti, da grem lahko v drugo občino po moko. Tak nakup okrog 100 kilogramov različnih mok opravim približno na vsaka dva meseca. Ustavim se še v trgovini po nekaj malenkosti. Naša kmetija meri dobrih šest hektarjev in smo pretežno samooskrbni. Tudi z vinom, kot se za prave Prleke spodobi. Večinoma so na mizi pristne kmečke jedi, danes preprosta, okusna in stara jed krhlenka. Na kocke narezan krompir in svežo belo repo skuham, dodam cel poper, sol in domačo vegeto. Na zaseki prepražim čebulo, nato malo moke in strt česen. Danes so bila za spremljavo še pečena rebra. Domača vegeta je postala nepogrešljiva v naši kuhinji, pripravljamo jo že nekaj let. Drobno zmleto zeleno, čebulo, česen, korenček, peteršilj in včasih tudi rumeno kolerabo ali por drobno zmeljemo in pomešamo z morsko soljo v razmerju 3:1. Premešamo, pustimo, da en dan odleži, in napolnimo kozarčke za vlaganje. V shrambi počaka več mesecev. Napolnjenih je vseh 60 vrečk sivke. Živali, sprehod, nadaljevanka in spat.
SREDA, 16. DECEMBRA
Dan za peko. Otroci imajo dan brez računalnika in danes prevzamem vlogo animatorja. Spekli smo piškote za okrasitev jelke in pripravili nekaj voščilnic. Za kosilo smo spekli pico. Najboljša je s šunko iz domače tünke in z domačo paradižnikovo mezgo. Letos za paradižnik sicer ni bila posebno dobra letina, medtem ko je bil krompir, ki je zrasel pod senom na travniku, pravi hit (po količini in debelini!). Nastalo je pravo gibanje. Letošnjo jesen so si tudi nekateri sosedje in prijatelji pripravili gredice iz sena ali slame. Popoldan se lotim še peke piškotov in medene potice za tržnico. Za klasične potice, orehovo, makovo, pehtranovo in potratno, ki ne smejo manjkati na praznični mizi, je še čas. Pekla jih bom v torek, na tržnici pa jih bom ponudila v sredo. Za sestro Irmo, ki živi v Brežicah, pripravim paket domačih dobrot in ga odpošljem s hitro pošto. Že dolgo se nisva videli in Brežice se v teh časih zdijo še dlje kot običajno. Bliža se njen rojstni dan. Čeprav se slišiva skoraj vsak dan, jo zelo pogrešam.
ČETRTEK, 17. DECEMBRA
Zjutraj me pokliče sestra. Hitra pošta je bila res hitra, paket dobrot je že pri njej. Danes me čaka še nekaj peke, odločiti se moram, koliko hlebcev sadnega kruha naj pripravim. En hlebec tehta okrog sedem kilogramov, v njem pa je za vzorec testa, prevladujejo pa različno suho sadje in orehi. Morda danes naredim še domače testenine. V kleti čaka še precej jabolk iz našega sadovnjaka in odločim se, da jih danes nekaj posušim v krušni peči. Sadovnjake pridno pomlajamo z novimi drevesi starih visokodebelnih sort. Že pred leti smo se odločili, da si za rojstne dneve poklanjamo sadike sadnega drevja ali jagodičevja. Tudi nekoč velika zelenica okrog hiše je zdaj zasajena s sibirskimi in ameriškimi borovnicami, malinami, črnim in rdečim ribezom, šmarnimi hrušicami, figami, žižulo, asiminami in drenom. Med peko in sušenjem jabolk pripravim še kosilo (domač pečen petelin, kruhovi cmoki in zelnata solata z vrta). Božično žito je že zdavnaj vzklilo in ga bo treba že malo porezati. Zunaj je za ta čas pretoplo, snega je vsako leto manj, le še za vzorec. Vsako leto nas okrog božiča ovce razveselijo z jagenjčki, ker se bliža ta čas, jih tudi čez dan večkrat pogledam. Včasih potrebujejo pomoč pri kotitvi, sploh če so na poti dvojčki ali celo trojčki. Za konec tedna bom pognala statve. Dela na kmetiji res nikoli ne zmanjka, le videti ga moraš.
