/ PETEK, 18. DECEMBER
Vstaneva ob 7:30. Zbudi me Živa, ki glasno najavlja, da lahko pridem po njo. Žena je že v službi. Časi so takšni, da se do zgodnjega večera bolj malo videvamo. Teams šolo pozna tudi naše dete. "Tiho bit. Mamica službica," pravi. Preoblačenje, zajtrk, pospravljanje. Čas vsekakor je relativen. V tem primeru beži. Z Živo napolniva pralni stroj in zloživa posodo iz pomivalnega, pospraviva ostanke od zajtrka, pogasneva svečke na venčku in si vklopiva božično glasbo. Dopoldanski izbor božične klasike poteka v izvedbi London Symphony Orchestra. Malica: pomaranča ali jabolko. Priprava testa za peko keksov. Kuhinja se spremeni v bojišče moke, jajc in sladkorja. Glavni general z nasmeškom od ušes do ušes ne ponotranja mojih stisk o misli na ponovno čiščenje kuhinje. Mešava, gneteva in valjava. Zvezdice, snežaki, jelke in srčki. Odtisi decembrskega veselja v sladkem testu. Ob enajstih sestanek skupine "za boj proti covidu" Mariborske knjižnice na zoomu. Pregled dosedanjih ukrepov, seznanitev z novostmi, ki nam jih na pladenj polagajo vladne institucije, in plani za prihajajoče tedne. Balansiranje med željami, možnostmi in neznanim. Dete spi. Bojni plan, kako izkoristiti dve uri za regeneracijo, intelektualno delo in počitek. Plan je sledeč: najprej spisati elektronska sporočila, povezana z občnim zborom Slovenskega filozofskega društva, ki smo ga imeli prejšnji večer, branje (Yalom – Und Nietzsche weinte). Nemški prevod, ki ga je izdala založba btb Verlag. Čudovita vezava s Klimtovimi motivi. Tempus fugit. Zmanjka časa za počitek. Že se kuha krompir in greje segedin, ki so nam ga pripravili stari starši. Le kaj bi brez njih? Popoldanske vesele urice potekajo že nekaj časa po ustaljenem urniku. Kosilo, preoblačenje, čiščenje in nato vožnja s kolescem po osvetljeni Cesti zmage do cerkvice, kjer sta dve izjemno prikladni klančini za dveletnico in njeno kolo. Večer se prične s Stingovo A Winter's Night ... Live from Durham Cathedral. Izbor je otrokov, očitno ji je Sting pri srcu, prav kakor Telebajski, Pujsa Pepa in Bacek Jon. Zobje, umivanje, pravljica, spanje. Z ženo padeva na kavč in si privoščiva kakšen film (če naju vmes ne zmanjka). Pred spanjem obvezno branje. V spomin mi pridejo besede pred nekaj dnevi preminule mentorice, dr. Cvetke Hedžet Tóth: "Pokončna drža, kolega."
/ SOBOTA, 19. DECEMBER
Sobota. To pomeni, da z Živo ne bova večino dneva sama. Jutranje skakanje po postelji prežene še tako močne želje po nadaljnjem spanju. Obvezen skupni zajtrk z decembrskim "veselilom" (svečke, lučke, glasba). Kakor da bi vedel, nas je točno takrat obiskal "naš" potepuški muc Maco, ki hodi k nam samo zato, ker ga Živa tako rada hrani. No, to in da lahko naš vrt uporablja za svojo peščeno škatlo. Mislim, da mu ne bom več dolgo kupoval priboljškov. Še dobro, da sem alergičen na mačke, drugače ne bi bil več naš v narekovajih. Mnogotero dogajanje, ki vključuje pospravljanje, igranje, branje sobotnega časopisa in ples. Otroškost v dom vsekakor vnese pridih pravljičnosti. Če si to seveda dovolimo. Opoldansko branje in počitek. Že dva dneva se me drži glavobol apokaliptičnih razsežnosti. Ni korona. Poznopopoldansko kosilo, nato sprehod po bližnjih ulicah in uličicah. Večeri minejo vse prehitro. Tik preden se me poloti spanec pravičnega, mi pred očmi poblisnejo Nietzschejeve besede iz romana: "Dr. Breuer, kaj so resnični motivi vašega delovanja?"
/ NEDELJA, 20. DECEMBER
Nedelja je Gospodov dan. Se marsikdaj vprašam, kaj bi Gospod od nas resnično želel. Ta dnevnik pišoči gospod si je želel, da bi se končno naspal. In dete je razumelo. Spali do pol devetih. Že skorajda bogokletno. Hop, hop, nato pa takoj v tretjo prestavo. Čudovit zajtrk, sestavljen iz asortimenta jajčk na oko, pražene čebule, slanine in sira. Hip, hip - hura za holesterol. S Chestnuts Roasting on an Open Fire v ozadju se decembra tudi to sme. Prižgana je četrta svečka. Nekaj malega sesanja, pranja in obešanja perila. Najsrečnejše bitje pod streho je v tem trenutku naše dete. In še večje veselje, ker nam ob decembrski počasnosti uspe opraviti še sprehod pred opoldanskim počitkom. V vmesnem času, ko je otrok spal, mi je uspelo prevesti par stavkov Schopenhauerjevega dela Die beiden Grundprobleme der Ethik. Popoldnevi se vse prehitro prevesijo v večer. Kar si človek želi in kar mu uspe, je premnogokrat pogojeno z golimi kategorijami prostora in časa. Vsega je premalo. Zvečer sem ugotovil, da je bil po knjigi, ki jo berem, posnet film. Naslov je enak naslovu knjige: When Niezsche wept. Bom pogledal ob primernem času. Upam, da ne pozabim. Prav veselim se tiste pol ure branja pred spanjem, ki se včasih skrči na vsega par minut.
/ PONEDELJEK, 21. DECEMBER
Kup opravkov, ki dopoldan spremenijo v prispodobo minljivega. Kratek obisk knjižnice, banke, trgovine. Nekaj malega mi je še ostalo časa, da sem napisal nujna elektronska sporočila. Dogovarjam se za sodelovanje med Slovenskim filozofskim društvom in Mariborsko knjižnico. V duhu časa vse poteka malo počasneje, saj so nam fizični stiki praktično onemogočeni. Nekako sva se z ženo uskladila, da sem lahko uredil potrebne stvari. Moje tekanje okrog je podaljšalo njeno delo do zgodnjega večera. Danes je solsticij. Zmanjkalo je vode. Večer sem preživel pred računalnikom. Študentsko filozofsko društvo je organiziralo dogodek v spomin na profesorico dr. Cvetko Hedžet Tóth. Prisostvovalo je skorajda 80 posameznikov. Bivši in zdajšnji študentje, profesorji z oddelka ter mnogi, ki so jo poznali izven akademskih krogov. Minervina sova je vzletela, ko je padel mrak. Spet je voda.
/ TOREK, 22. DECEMBER
Dopoldan sva z Živo preživela mobilno. Najprej po naročeno kljuko za avto, nato v Bauhaus po smrečico, stojalo, lučke in še nekatere malenkosti. V izogib pohajkovanju po trgovinah, ki ga že v osnovi ne maram, sem vse naročil že prej. Pripelješ, vzameš, odpelješ. Seveda sva se med eno in drugo trgovino še enkrat peljala domov. Brezplenična pohajkovanja imajo pač svoje čare. A bila sva pravočasna. Kakšna čarobnost v očeh otroka, ki prvič vidi polno naloženega viličarja. "Gej, ati, tlaktol," je začebljala. Ko sva razčistila tehnične stvari glede traktorjev in viličarjev, sva se pomirjena odpravila proti domu. Osmrečena in srečna. Poznodopoldansko branje je bilo odlično delo o življenju živali v času božičnih praznikov in njihovem spopadanju s pripravami na praznik. Medo Jaka praznuje božič je v tem pogledu kritična literatura, kar pomeni, da je knjigo treba prebrati vsaj trikrat, če ne več. Opoldansko spanje, ki se je zamaknilo zaradi zataknjene noge med rešetke posteljice, mi da vsaj nekaj malega časa za moje delo. Po hitrem postopku vržem vase malico, položim prenosnik na mizo, odprem knjigo, wordov dokument in se lotim prevajanja. Počasi počasi se besede prelivajo iz nemške dikcije 19. stoletja v slovenski tok besed. Sicer pa se nikamor ne mudi. Konec spanca naznani klic iz prvega nadstropja: "Ne bom več ajala." Projekt preoblačenja, obedovanja in oblačenja za odhod v mesto pridobi neslutene časovne razsežnosti. Sprehod po okrašenem Mariboru prinese vsaj nekaj prazničnega vzdušja, četudi po ulicah ne diši po kuhanem vinu, čaju. Muzika ne odzvanja s trgov in uličic. Verjetno bomo naslednje leto vse nadoknadili. Upam. Vrnitev domov. Eni Telebajski in en Bacek Jon prešerno zaokrožijo naš dan. Otrok spi. Brleče sveče nežno razsvetljujejo prostor. Knjiga. 20 strani. Spanec.
/ SREDA, 23. DECEMBER
Zadnji dan dnevnika. Ko prebiram prejšnje vrstice, se mi dozdeva, da se mi potrjujejo modre besede prepogosto napačno interpretiranega filozofa, ki so ga zlorabili za premnoge zgrešene ideje prejšnjega in morda tudi tega stoletja. Večno vračanje enakega. Ob tem mi pride na misel, da se v teh časih še bolj potencira občutek ujetosti v neizbežno istost vsakdana. Ste gledali Groundhog Day? Ne? Poglejte si ga. Bill vam bo hvaležen. Misli se mi vse bolj obračajo k prihajajočemu prazniku. Z vseh koncev in krajev letijo želje po ljubezni, sreči, zdravju. Pa resnično mislimo tako? Ali pa zgolj robotsko ponavljamo, kar se za božič spodobi? Kaj si želim? Časi, v katerih smo, še bolj razgalijo trpljenje tistih, ki so že tako ali tako v podrejenem položaju. Marsikdo se ne more umakniti, umiriti. Nekateri so še bolj potisnjeni v bivanjske stiske. Četudi za marsikoga rdeče sani letos ne bodo prečkale neba, smo ljudje tisti, ki smo resnični. Naj zaključim s Cvetkinimi besedami: "Negujte solidarnost, ki je zgolj druga plat pravičnosti."
