/PETEK, 12. FEBRUAR
Prebujajo me žarki, ki se nekako skušajo izmuzniti skozi zastrto žaluzijo. Čeprav še imam oči zaprte od utrujenosti, še malo poležim. Noč je bila delavna, ker opravljam zimsko službo. Ko zaslišim glas kopit in rezgetanje iz hleva ter jutranje žvrgolenje ptic, pa mi poskoči srce, ker vem, da me moje živali že kličejo. Vsako jutro, preden se odpeljem na firmo, nahranim svoje konje in psa.
Ko se pripeljem na kapijo, že iz avta vidim, da sin Matevž razporeja delo, in v mislih si nekako malo oddahnem, saj počasi stopa v moje čevlje. Delo kot vsak dan hitro mine, če ga imaš rad.
Telefon mi zvoni, saj me že kličejo stari korantovi prijatelji (ali bomo kaj zružli zvečer?). Ob tem v mislih obudim spomin, kako skupaj že 40 let negujemo to tradicijo. Nekako še vedno ne morem verjeti, da je ta korona tako zakuhala, da bi nam skoraj vzela fašenk. Nakar pade ideja, da se nas pet še ta večer dobi, da zružimo vsaj po domači vasi in preženemo te zle duhove in mogoče še virus.
/SOBOTA, 13. FEBRUAR
Jutro je malo drugačno od običajnih, saj čutim odrgnine od težkih zvoncev in debele verige. V naslednjem trenutku se že razveselim, ker se zavem, da sta sobota in fašenk na vasi. Letos ni bilo organiziranega tridesetega fašenka, ampak smo se vsekakor pojavili. Bilo je zagotovo drugače, mogoče celo tako kot včasih. Kopjaši smo se sprehodili v manjših skupinah, zaplesali na dvorišču in prinesli veliko veselja gospodinjam.
Po daljšem fašenskem sprehodu nas je dobila noč, to je bil znak, da moramo domov, saj se držimo policijske ure.
/NEDELJA, 14. FEBRUAR
Nedeljsko jutro je bilo krasno. Jutranje sonce je razveselilo ptice, saj je bilo žvrgolenje še bolj intenzivno kot ostale dni. Vsi pustni liki vsako leto kar hrepenimo po lepem vremenu. Lepše je vreme, več je mask in več je gledalcev na ptujskem karnevalu, letos bi ta bil že 61. V mislih preletim čas, ko sem leta 2001 postal drugi princ ptujskega karnevala, in ugotovim, da ravno praznujem 20. obletnico prinčevanja. Ta nadloga korona nam je onemogočila, da bi se vsi princi preoblekli v naše čudovite prinčeve kostume in skupaj pozdravili novega princa. Letos bi odplesal 35. povorko v liku ženitovanjskega kopjaša. Kljub neorganizirani povorki smo se odločili, da se v manjših skupinah dobimo, zaplešemo na dveh ptujskih trgih in dodamo kanček spomina na karneval. Ljudem v mestu smo prinesli veselje, otroci so navdušeno ploskali v lepem nedeljskem sončnem popoldnevu. Kopjaši plešemo v razmiku, ki nam je bil dovoljen za naše pogoje, s tem tudi nismo bili v nobenem stiku. Veliko smo obujali spomine in se pogovarjali, kakšne karnevale smo vse doživeli, kdaj je bil sneg ali slabo vreme. Ampak večinoma je bil ptujski karneval v lepem vremenu in ob velikem številu gledalcev od vsepovsod. Saj je tudi naš cilj, da ljudje pridejo naš najlepši lik koranta pogledat na Ptuj. Naš namen je bil, da se pokažemo, navdušimo gledalce in se odpravimo vsak na svoj konec domov.
/PONEDELJEK, 15. FEBRUAR
Ponedeljkov počitek je bil malo daljši kot običajno. Po vseh opravilih v hlevu in okrog hiše smo se dobili prijatelji stari koranti, se oblekli in šli po vasi, od koder smo doma in od koder prihajamo. Opravili smo obred, odgnali vse slabo in prinesli kaj dobrega. Seveda smo tudi kakšnega spili in pojedli klobaso. Po stari navadi smo dobili od gospodinje robček, in tako je šlo od hiše do hiše. Ponedeljkov fašenk je tako bil pri koncu.
/TOREK, 16. FEBRUAR
Na pustni torek je po navadi glavno pustno dogajanje po celi Sloveniji. Mi pa se zavedamo, da gre naš čas proti koncu. To je priložnost, da še se zadnjič pojaviš na vasi kot maškor, in seveda to tudi izkoristim. Bolj se bliža mrak, bolj se zavedam, da se približuje pepelnica in da bo pustnega časa konec.
/SREDA, 17. FEBRUAR
V sredo imam veliki post. Ob tem se zavem, da sem doživel pust, kot ga še ga ni bilo, saj nam ga je korona kar oklestila in zaustavila. Vsi, ki pa to čutimo v srcu, pa ne samo v srcu, kar v celem organizmu, smo pa zelo potešeni, čeprav ni bilo rajanja, druženja in drugih norčij. Svoje poslanstvo smo opravili in zame je to največje zadovoljstvo. Pustni duh se je poslovil, s tem pa smo si tudi zaželeli vse dobro. Zdaj pa bomo morali spet zavihati rokave in naše življenje gre naprej.
Že leta in leta se od pepelnice do velike noči postim, imam strogi post. S posebnim razlogom, saj se ves pustni čas prenajedamo … V ta namen vedno izkoristim post, da spet dobim svojo postavo.
/ČETRTEK, 18. FEBRUAR
Pusta je konec in v ospredje postavim naše delo, saj je povezano z naravo. Pot nas je peljala v naše lepe Haloze, kjer smo imeli logarja. Skupaj smo prehodili cel gozd. Opazi se že prebujanje pomladi, saj so se zvončki že pokazali na toplih sončnih legah. Ob tem se zavem, da smo koranti pokazali svojo demonsko moč, in če je kaj v našem poslanstvu, bo ob lepem vremenu tudi korona odšla.
