Klara Širovnik
Na večer rojstva sta se Balažiču v studiu pridružila meteorolog Miran Trontelj in voditelj športne napovedi Franci Petek. Čeprav POP TV ni bil prva komercialna televizija - konec koncev je takrat že deloval Kanal A -, se je z njegovim prihodom odločno spremenila slovenska medijska krajina, pripomni Balažič, ko po Petkovškovem nabrežju počasi stopava do Radia Slovenija, kjer deluje danes. "Nacionalna televizija je prvič dobila resno konkurenco," pove in doda, da je bil pristop novonastale televizije bolj lahkoten, zabaven in - drzen.
Kako se je potlej človek, po duši radijec, v tistem času sploh drznil spustiti v projekt, za katerega še ni bilo jasno, kako uspešen bo? Popolnoma brez televizijskih izkušenj Balažič sicer ni bil - sprva je delal na radiu, leta 1986 je šel v Beograd kot dopisnik, v tem času pa za Televizijo Slovenija včasih pripravil kak komentar ali Zrcalo tedna. "Tik pred vojno sem bil imenovan za odgovornega urednika informativnega programa na radiu, na koncu mandata pa sem razmišljal, ali kandidirati še za en mandat ali ne - nakar sem videl, da se ustanavlja nova televizija," se spominja. In tako se je začelo.
Prijavil se je in vodstvo POP TV ga je povabilo k sodelovanju. "Ste pa kar tvegali, kajne?" ga povprašam. "Ja, kar, v dilemi sem bil. Takrat je bila funkcija, ki sem jo zasedal, precej pomembna, sistem je bil organiziran drugače. Morda sem si želel kaj novega, novih izzivov, rekel sem si, dajmo probat," prizna. Vendar pa je vredno opozoriti na naslednje: ko so se o novem projektu začeli pogovarjati, je bilo Balažiču jasno, da za njim stojijo denar, resna organizacija in ljudje, ki se na posel spoznajo. "Tomaž Perovič je imel za seboj resno izkušnjo, pa še več je bilo takih posameznikov; videlo se je, da je to resna zadeva in ne kar nekaj. Ni bilo tveganje take vrste, kot da bi skakal v bazen, ne da bi vedel, ali je v njem voda. Bila je voda - nisem pa vedel, kako dolgo bo bazen vzdržal," opiše.
Prva dva meseca so se sodelavci mlade televizije pripravljali na začetek oddajanja - uredništvo so obiskovali razni novinarski guruji in ljudje iz tujine, predvsem iz Amerike, ki so se spoznali na televizijski posel. Predavali so in razlagali, kako se obnašati pred kamero, kako delati prispevke, kako naj izgledajo informativne oddaje. Tehnika je bila na nivoju, projekt je bil voden profesionalno. "Videlo se je sicer, da je to še zmeraj bil začetek - če takratne oddaje gledaš danes, vidiš, da smo bili togi, okorni, vidi se, da so prispevki na drugačnem nivoju. Nobena vaja in še tako priznan predavatelj ti ne dasta tega, kar da praksa," opiše Balažič in doda, da "praksa oblikuje rutino in vlije samozavest".
Drago Balažič o začetkih svoje novinarske poti
"O radiu in novinarstvu sem začel razmišljati konec osnovne šole. Poslušal sem novinarje in se mi je to zdelo tako fajn, mislil sem si, uh, to pa bi bil jaz tudi. Pa niti pojma nisem imel, kaj novinar sploh dela, niti novinarskega krožka nismo imeli na šoli," pristavi in doda, da mu je radijski medij definitivno bližnje. "Radio je hiter, z njim si lahko takoj v etru. Vendar imata en in drugi neke prednosti - včasih bi rad tudi na radiu kaj pokazal, a ne morem. Vendar pa je manipulacija mogoča v enem in drugem mediju."
Prav ima - kilometrina ni nekaj, kar bi posameznik lahko kupil ali pridobil na hitro. Že sam koncept "prehojenih kilometrov" pravi, da si je zanj potrebno vzeti čas (in potrpljenje). Z leti se je ekipa poptevejevcev začela razvijati in širiti. Oddaja 24ur je leta 1996 uvedla prvi voditeljski par - novice so si od ponedeljka do četrtka gledalci ogledali v družbi Darje Zgonc in Boštjana Lajovica. Leta 2002 se je Darji Zgonc pridružil Edi Pucer, septembra 2004 pa je vodenje poleg Pucerja prevzela Petra Kerčmar, ki priznava, da so bili začetki sicer vznemirljivi, a tudi polni izzivov. "Ko sem bila na začetku, sem bila očitno prepričana, da bolj ko bom govorila glasno, bolj bom suverena in kredibilna. Hitela sem, pripovedovala sem preglasno, kot da bom skočila z ekrana v dom gledalcev. Morda sem koga tudi prestrašila," se spomni z nasmehom. Doda, da čez leta (in s pridobljeno kilometrino) ugotoviš naslednje: "Petra, prosim lepo, no, pripoveduj, kot da sediš doma za mizo, vsi te bodo slišali." Z Edijem Pucerjem sta kdaj tudi prasnila v smeh in se nista mogla ustaviti. "Enostavno padeš noter in te vse skupaj ponese," prizna, a posredno spomni, da z izkušnjami človek pridobi tudi več možnosti za improvizacijo, več možnosti, da lepoto spontanih trenutkov, ki pridejo in na katere se je pač treba odzvati, užiješ v celoti. "A veste, ko se samo pogledaš in veš, da je to to. Ne potrebuješ vnaprej pripravljene vsebine," Petra Kerčar opiše telepatijo s sodelavci, ki so po njenih besedah "najboljši". V službi je rada.
Sogovornica pravi, da po tem, ko je vstopila v poptevejevo ekipo, prav veliko časa za prilagajanje ni bilo. Po mescu dni so šli v živo v eter z oddajo Trenja, ki so takrat postavila povsem nove standarde v slovenskem novinarstvu. "In iz četrtka v četrtek sem se učila, vsakič znova sem bila vržena v vodo, a tudi izplavala," doda in prizna, da so jo sooblikovale stiske in zgodbe, ki so jih kasneje prelili v eter. Potem je zanjo nastopil nov izziv, vodenje poročil ob 19. uri. "Povsem nov svet. Trema na začetku je bila, ampak glede na to, da sem že pri 23 letih vodila osrednji Dnevnik, ob 19.30, sem nekaj izkušenj vendarle imela in je bilo lažje. In z vsakim letom več, z veliko kilometrine ob vseh napakah je tudi ta skuliranost lažja," opiše.
Petra Kerčmar o začetku svoje televizijske poti
Ko sem bila v Gimnaziji v Kamniku, pojma nisem imela, kaj bi rada počela. Celo na Pravno fakulteto sem se vpisala, potem pa je nekega dne moja mami v občinskem glasilu opazila oglas za avdicijo na kamniško-domžalski televiziji in nisem prav dolgo razmišljala. Grem in poskusim. Čez dva dneva sem že imela pogovorno oddajo Zdravniški nasveti, v živo z gostjo in odprtimi telefoni. Ne vem, če sem ravno rojena za ta poklic, ampak vsekakor je to moje življenje, dolgo pot sem prehodila, dobila veliko polen pod noge, a se ne dam. Nikoli se ne bom. Zaupam sebi, zaupam nekaj ljudem, ostalo me ne zanima.
V 25 letih se je ogromno spremenilo. Sama je profesionalno odraščala ob velikih imenih novinarstva, vsrkavala njihovo znanje, se nenehno učila, veliko je bilo konkurence. Kako je danes? "Ne vem, kako je pri današnji mlajši generaciji, ampak upam si trditi, da so bolj svojeglavi in drugače začenjajo novinarsko pot. Ne rečem, da je to slabo, je pa veliko drugače. Menim, da se je medijska krajina nasploh v Sloveniji kar malce uspavala. Ni toliko močne konkurence, kot jo je bilo nekdaj, in vsak je sam sebi zadosten. To pa te lahko hitro uspava. Ampak na koncu te vedno zbudi bralec, poslušalec, gledalec. Zaradi njega smo tu," pove in prizna, da tekmovalnost tudi v njihovi hiši obstaja - a če je zdrava, v novinarstvu ni lepšega, pristavi.
Biti ženska, biti voditeljica
Marsikdo si je sam pri sebi že rekel: "Nikoli ne bi mogel delati na televiziji!" Stalna izpostavljenost je kajpada tudi zelo stresna, priljudnost in vtis kredibilnosti pa nujna. O obveznih karakteristikah poptevejevskih voditeljev je na drugi strani vseeno težko govoriti. "Kot sem že rekla, sem najprej vodila Dnevnik na RTV. Bila sem mlajša, a če bi bila danes tam, bi enako vodila kot na katerikoli drugi televiziji. To sem jaz, ne morem iz svoje kože in pred TV-ekrani ne morem igrati," prepričano pove Petra Kerčmar in doda, da v prvi vrsti ni radijska govorka, temveč predvsem novinarka, ki želi z voditeljske mize podajati informacije na čim bolj poljuden način, ob tem pa pokaže tudi čustva. "Morda bo kdo rekel, da to ni za na ekran, ampak to sem jaz," je odločna. Kako pa je biti ženska na ekranu? Jih gledalci ocenjujejo bolj strogo kot moške kolege? Menda res, pritrdi sogovorka. "V prvih nekaj sekundah pogledajo pričesko, make up, če mi kje kaj štrli ali podobno, ampak potem pa že pride na vrsto vsebina. Pri voditeljih je morda ta čas nekoliko krajši. Ampak ne bi rekla, da si težje pridobimo kredibilnost. Če si dober voditelj, te gledalci sprejmejo ne glede na spol," pove in doda, da so morda tu vendarle pomembnejša leta - ko si mlajši, si vseskozi pod drobnogledom, s kilometrino pa si zaupanje gradiš in pridobiš. "Meni je vseeno, ali je na ekranu moški ali ženska, mora pa mi delovati kredibilno. Da ve, o čem govori, pa tudi če se moti in ima naglas, tudi če kdaj krili z rokami - moram imeti občutek, da ima ta človek neke izkušnje. Težko verjamem nekomu, za kogar se mi zdi, da šele vstopa v svojo poklicno življenje," na drugi strani pritrdi Balažič ter odkrito pristavi, da bi ga rosno mlad človek na ekranu verjetno težko prepričal - "no, mogoče v Infodromu, ja, tja ne moreš dati nekoga z brado in brki, ki je star sto let."
Tudi drugod po svetu v informativnih oddajah prednjačijo starejši voditelji in voditeljice, ki so vredni zaupanja in jim gledalci verjamejo. Jasno je, da bodo v ekipe zmerom prihajali tudi mlajši obrazi, njihova leta pa v samem izhodišču ne pomenijo, da se ne bodo mogli uveljaviti. Tudi Petra Kerčmar je svoj čas vodila oddajo s takrat starejšim Matjažem Tankom, kombinacija izbranih voditeljev pa je bila zanimiva. "On resen, kredibilen gospod, sama mlajša, ambiciozna in znanja željna novinarka in nisem mogla verjeti, da se da tudi v takem paru najti srednjo pot," se spominja. On jo je umiril, ona pa njega v branju spodbudila k dinamičnosti. "Izjemno sodelovanje, res. In Matjaža vsi pogrešamo. Res se velikokrat spomnim nanj," pristavi.
Ne posnemati, temveč se učiti
Že uvodoma je fokus pogovora z Dragom Balažičem ukradel moj diktafon, ki ni in ni želel delati. S temi napravami pogovore danes snemamo, nekdaj pa so novinarji beležke pisali na roko in povzemali po spominu. Da je bilo tudi novinarstvo takrat drugačno, mimogrede omeni Balažič. Več je bilo avtorskega, več impresij, več pogledov. V prispevkih si ob samem poročanju na neki način tudi že komentiral in izražal svoje mnenje, česar danes ne smemo početi - to je skregano z novinarsko etiko in kodeksom. "A moram reči, da je bilo meni tisto bližnje. A da bi rekel, da smo zaradi odsotnosti 'komentiranj' danes bolj profesionalni, ma, vraga, morda smo še manj, pa čeprav vedno zelo pazimo, da ne bi bilo kje v novice pomešanega kakšnega osebnega mnenja," opozori in doda, da je bilo zdravo ločnico med tem, kar misliš, in tem, kar se je dejansko zgodilo, zmerom treba potegniti. Predvsem pa je treba poročanje postaviti v kontekst. "Postavljanje v kontekst še ni komentiranje," opozori in doda, da je bilo tega po njegovih občutkih nekdaj več, danes pa sta bolj kot vsebina pomembna forma in dejstvo, da si hiter, najhitrejši, da si kratek, bombastičen, ekskluziven. Danes kot novinar - najsi boš radijski, televizijski ali časopisni - vedno zamujaš, ker so pred teboj družbena omrežja. "In ravno zato bi moral, takrat ko poročaš, kontekstu, umestitvi in analizi posvetiti še večjo pozornost. Tako ali tako si že pozen – potem vsaj naredi dobro, celostno! Ne moreš biti prvi, ker bo nekdo pred tabo na družbeno omrežje napisal tistih nekaj znakov in jih poslal v svet, nimaš šans. Lahko pa daš temu dogodku neko ustrezno težo."
{api_embed_photo}611833{/api_embed_photo}
Javna televizija ni enaka komercialni. Zaradi različnega financiranja se morata drugače tudi obnašati, je prepričan Balažič, ki je izkusil obe delovni okolji. Do javne smo kot gledalci lahko strožji, tudi kar zadeva samo vsebino. "Na nacionalnem mediju mora vse stati, biti v skladu s pravili, z etiko, ljudje, ki tam delajo, morajo imeti status. Na komercialni televizija pa se lahko več improvizira, lahko si privoščijo več dovtipov, šal, lahko so bolj sproščeni. Nacionalna pa mora biti na višjem nivoju. A to ne pomeni, da moramo biti totalno zapeti, neprijazni do gledalcev, da moramo strogo povzemati vladna stališča, ne da bi smeli karkoli reči. Tudi humor je lahko, toda na nivoju. A meja, kaj je sprejemljivo in kaj več ne, kaj je smešno in kaj neumno, je lahko zelo tanka. Včasih je z najboljšimi nameni pot v pekel tlakovana," zaključi.
Se sme javna televizija torej sploh brigati za komercialne, kakršna je POP TV, in se po njih občasno tudi zgledovati? Ja, mora se ozirati, a ne sme posnemati, pravi Balažič in doda, da je bilo tega tu in tam morda preveč. "Kar pa ne pomeni, da se s komercialnih televizij ne smemo učiti. To, da iz sveta potegneš tisto, kar je za ljudi pomembno, in to predstaviš na necenen način, to je pomembna lekcija," pristavi.
In ne moremo zanikati - v preteklih letih smo se marsičesa naučili tudi s POP TV. Televizijci, vse najboljše!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
