Drugi tir

Nič novega, boste rekli. Toda odsotnost samonadzora je danes že taka, da vodilni v državi, predsednik vlade, zdaj jasneje kot kadar koli omogoča vpogled v svoje skrivne načrte in še očitneje razkriva svoje želje. Te se nas še kako tičejo, saj povzročajo škodo na vse strani, zato jim je treba še naprej posvečati vso pozornost.

Dober, čeprav povsem predvidljiv vpogled smo dobili z intervjujem predsednika vlade, ki so ga 17. novembra predvajali na njegovi televiziji. V družbi želatinaste figure, ki zastavlja skrbno izbrana vprašanja in občasno izusti odobravajoči "aha", je predsednik predstavil svoja mnenja in stališča o najpomembnejših vprašanjih družbe in svetovne politike. Kdor ima dobre živce, lahko to primerja z intervjujem, ki po mnogih zapletih sledi na javni televiziji, tisti, ki je predsednik vlade protestno in brez vsakršnih posledic ne plačuje. Prvič, izvedeli smo, da so pravi razširjevalci epidemije Branimir Štrukelj, Tanja Fajon, še posebno banda štirih, opozicija v celoti, tu pa je tudi SAZU. Tukaj je že mogoče jasno prepoznati drugi tir, preklop na iracionalno, ki doživi kraljevski finale v opisu "vladavine prava": to je, če niste vedeli, ena sama anarhija, kjer vsi ovirajo vse, da bi razvili tisto najboljše znotraj svojega gnezda. Zato o vladavini prava lahko presojajo samo evropska sodišča, nikakor pa ne politična telesa EU. Predstavljajte si, da bi se Nizozemci vpletali v slovenske ceste, Madžari mešetarili po slovenskem medijskem prostoru - ups, tega predsednik ni rekel! Take katastrofične podobe prihodnosti vladavine prava lahko prestrašijo vsakega državljana, ki še hoče verjeti, da je bila z afero Patria onemogočena volilna zmaga SDS. Nedvomno že sam obstoj vladavine prava in njeno predstavljanje v medijih zunaj nadzora SDS ogrožata zmago te stranke povsod, ne samo na volitvah! Točko, kjer tirnic sploh več ni, ampak rudniški voziček leti po zraku, vidimo v trditvi predsednika vlade, da v politiki ZDA do Slovenije ne bo nobenih sprememb. In jih tudi ne bo, pod pogojem, da tu ne bo Janše!

Drugi bleščeči trenutek oziroma daljši prosti let brez tirnic je bil opis diktature, kot jo vidi predsednik vlade in ki je pri nas ni; predsednik vlade ima prav - prisotnost policije, prepoved gibanja, pretepanje in nore kazni so tu, vendar to ni diktatura, ampak epidemija ali vsaj bolj epidemija kot diktatura. Toda sliko sreče pod vladavino prava kvari detajl, ki Slovenijo meče v isti koš z državami, ki zapirajo, cenzurirajo in ogrožajo svobodo govora. To je proces, ki ga Janša vodi proti profesorju Rudiju Rizmanu. Orbanščina, erdoganščina, lukašenstvo in še kaj, vse skupaj v bedni tožbi naše nedotakljive majestetičnosti. Tudi zanjo ima predsednik vlade čas, medtem ko gara brez prestanka, da rešuje življenja … Pokvarjena levica v evropskih ustanovah in v mračnem Sorosevem globalnem imperiju pa ima najraje prav take podatke - da o domačih medijskih pokvarjencih, ki dostavljajo informacije, ne izgubljamo besed.

Če povzamemo: vladavina prava je zamegljena, diktatura sprejemljiva, izpad iz globalne politike potrjen. Proti komu vse bo Janša sikal na javni televiziji, niti ni pomembno. Ta tri njegova stališča zadostujejo za njegov hitri in dokončni odhod.

Toda sramota pač mora biti še večja in še bolj nora. Minister za kulturo je iz zadnjega žepa potegnil novo improvizacijo, ustanovitev muzeja osamosvojitve. Koncepta še ni, projekta tudi ne, jasno je le, da je nekako treba še večji del denarja, ki je kulturi že bil odvzet ali še bo, vložiti v nekaj, kar bo ministru na obraz vrnilo prepoznavni cinični nasmeh. Razlog za ustanovitev muzeja v oblakih je po ministru seveda udejanjenje sanj naših prednikov. Hujše žalitve in klofute slovenski kulturi še nisem doživela. Od Trubarja naprej naj bi bila vsa prizadevanja, dela in dosežki kulture Slovencev - sanje! Ne štejejo nobeni izkazi o samostojnosti, žrtve za jezik in kulturo, glave, ki so letele za pismenost, izražanje, samosvojost. Česa oni niso uresničili, Janševa osamosvojiteljska garnitura pa je? S kakšnimi kulturnimi preboji nas je obdarila desničarska klika amaterjev in klovnov v preteklih tridesetih letih? Po čem je danes znana slovenska kultura? Po gledališču, baletu, likovni umetnosti, performansih, glasbi, pesništvu, filmu, po dosežkih, po katerih današnja vlada in njeni odredi blatiteljev pljuvajo, jih žalijo, pošiljajo v delovna taborišča, izčrpavajo in stradajo, ki jim kriminalno kradejo … S strastjo napisane, naslikane, skovane besede o slovenstvu so vrele iz ust in izpod prstov ljudi, ki so bili preganjani, zapirani, streljani, trpinčeni, njihova dela sežigana … Kdo je Vasko Simoniti, da lahko sebe razglasi za uresničitelja sanj teh ljudi? Kaj je on dosegel, razen masovnega kaznovanja kulture in prilizovanja Cerkvi vsakič, ko je bil na oblasti? Kako si upa reči nekaj, kar Ivana Cankarja postavlja v položaj zgube, kar izniči Prešernov trud? Ne, ti ljudje niso sanjali, ampak ustvarjali, tako kot o slovenstvu tukaj danes lahko izpovesta in ustvarjata Simona Semenič ali Maja Smrekar, če omenim najbolj napadane. Simonitijevo poniževanje slovenske kulture je nekaj najbolj sramotnega, kar je tej vladi uspelo pokazati, če se omejimo na humanistiko in kulturo. V čigavo korist? Do zdaj smo že videli kadrovsko parado amaterjev, nevednežev, pravih budal, neartikuliranih primitivcev, nepismenih. Na drugi strani je najmočnejše sredstvo, s katerim slovenska kultura razpolaga danes - avantgardno razmišljanje in ustvarjanje. To je velika prednost, ki si jo lahko privošči mala kultura. Izrednost, ki presega vse lokalne cimprarje, željne zidov, cementiranja, omejevanja in muzejske zatohlosti. V improvizaciji ministra Simonitija se nedvomno skriva še nepredstavljivi drugi tir, novo vrednotenje, bistvo zgodovinarskih norosti desnice, nova imena; muzej zagotavlja serijo neprijetnih presenečenj.

Preden je svojo vizijo nesposobne, zasanjane slovenske kulture pred osamosvojitvijo predstavil minister za kulturo, je minister za notranje zadeve jasno opisal svojo, ki ji minister za kulturo ni javno nasprotoval. Minister Hojs je namreč izrazil negodovanje ob predvajanju filma Izbrisana, ki ga je po svojem istoimenskem romanu posnel Miha Mazzini, na javni televiziji. Ministru Hojsu se je to zdelo sramotno. Film je, se mi zdi, še udarnejši od romana in je dosegel velik mednarodni in še večji domači uspeh. Prvič sem ga gledala na HBO in sem bila globoko pretresena. S svojim molkom ob tem bednem dokazu drugega tira oziroma mentalnega stanja te vlade je minister Simoniti pokazal, da bo njegovo politiko, ko se mu bo zdelo potrebno ali ko se bo hotel sprostiti, vodila policija. Prave razlike ne bo.

Primer tožbe proti Rudiju Rizmanu in napad na Miho Mazzinija sta povsem zadosten dokaz diktature, in to po Janševih merilih - s prvega tira. Drugi tir medtem kaže pravo mentalno stanje. V zadnjem trenutku lahko iz vozička skoči samo Indiana Jones.