Tvit kot učno sredstvo

Zunanji minister je suvereno izjavil, da bodo odnosi med Slovenijo in ZDA ostali enaki kot prej, torej pred preuranjenim razglašanjem Trumpove zmage, čestitanjem republikanski stranki in škandaloznim žaljenjem Joeja Bidna. Če verjamemo ministru, to pomeni, da izjave predsednika vlade v javnem govoru države nimajo nobene teže, vsekakor pa ne izražajo stališča ministra oziroma zunanje politike države. Tolikšno omalovaževanje tako institucije predsednika vlade kot samega trenutnega predsednika vlade dejansko nima precedensa. O realni percepciji odnosov v mednarodni politiki bolje ne izgubljati besed. Če se še spomnimo ministrove samohvale, da sta ta vlada oziroma on sam vrnila Slovenijo na diplomatski zemljevid sveta, potem stvari postanejo še bolj resne: vsak, ki razmišlja, se mora vprašati, kdo je večji amater in škodljivec v svojem poslu – zunanji minister ali predsednik vlade? Kajti Slovenija je zdaj res na diplomatskem, političnem in medijskem zemljevidu sveta, vendar kot predmet upravičenega podcenjevanja in posmeha …

Ko govorimo o Janševem medijskem proizvodnem obratu, upravičeno puščamo ob strani vprašanje profesionalnosti in kompetentnosti, ker teh osnovnih kvalitet ni in kritika je odveč. Tako se nam razkrije eden najpomembnejših vidikov delovanja Janše v notranji politiki; kar je še bolj dragoceno, gre za samorazkritje. Neomajni zagovorniki Janše ponavljajo njegovo priljubljeno strategijo hitre zamenjave laži, če je že bil ujet na njej. Tako je Janša, da bi pokril ključni tvit, v igro vrgel še več tvitov in vsakič, ko je kateri postal tarča kritik, odgovarjal, da takega tvita sploh ni ali da je bil slabo prebran, ampak v nekem drugem tvitu. In tvitov je toliko in, kot kaže, so tudi tako nepomembni, da (po mnenju Anžeta Logarja) nima nobenega smisla spuščati se v njihovo vsebino. Takšna strategija razkrije nekaj še bolj pomembnega, ko jo prevzame uporabni medijski amater, ki prodaja skodelice in maske na televiziji, katere direktor je: nenehno zamenjevanje Janševih tvitov, da bi dokazali, da nečesa ni rekel, neizogibno vodi k sklepu, da Janševa beseda pravzaprav nič ne pomeni. V osnovi je Janševa avtoriteta prazna, obstaja samo v sekundarnih naracijah o zaroti, skrivnostnih ozadjih, nenehno obtoževani njegovi nedolžnosti. Mit o njegovi pravi izgovorjeni besedi je zgrajen na vtisu, da on javno ne izraža svojega resničnega, njemu lastnega, jasnega stališča, ampak se samo brani pred večnim sovražnikom. Pravo, močno besedo pa Janša hrani samo za najožji krog privilegiranih privržencev, ki nato širijo ukaze v koncentričnih krogih. Navadnim privržencem ob tolmačenju in morebitnem izvajanju nalog ostaja široko področje domišljije, da si sami osmislijo svojega Janšo, njegovo junaško preteklost, težko sedanjost in blestečo prihodnost. Cenzure ni, vsaka pohvala je dobrodošla. Na podlagi tega je mogoče razumeti, zakaj je Janša tako oduren, ko nastopa v javnih medijih (ki niso njegovi), tako sproščen in topel v stiku z navadnimi ljudmi na strankarskih shodih ter tak strah in trepet znotraj ozkega kroga privržencev. Dinamizem menjav nakazuje, kako tvegan je ta položaj.

Ta dragoceni vpogled z edine smiselne plati razkriva še en pomemben vidik te politike. To je lokalno sporazumevanje, ki ne temelji na besedilu, branju in razumevanju, ampak na znakih, tonu in predvidenem odobravanju. Skratka, taka politika je lahko samo lokalna, zato tudi povzroča tako ostro razklanost "obeh Slovenij": dejansko gre samo za lokalno okolje, ki bi hotelo obveljati kot država. Ta žalostna resnica morda nikjer ni bila tako iskreno priznana kot v izjavi Antona Stresa, da ima Cerkev pravico oglasiti se in spregovoriti proti javnemu mediju in protestnikom, saj je del civilne družbe. Ne, s svojim stališčem je le del lokalne elite, ki denar, pridobljen od lačnih, deli tistim, ki so siti. Kajti ravno v tem malem svetu je mogoče zastaviti vprašanje – v čem je razlika, ko se v javnem mediju pojavita obsojeni udeleženec nasilnih protestov in elegantno kaznovani udeleženec finančne afere? Oba sta, po spletu okoliščin, na prostosti, torej je treba spoštovati pravico obeh do pojavljanja v javnosti, pravico do javnega govora.

Iluzorno možnost take lokalne hierarhije uničuje novi izum – tvit. To je izvirno sredstvo samorazkritja, torej tudi samouničenja. Če bi radi ohranili fasado te države, bi bilo najbolje prepovedati tvitanje vsem izvoljenim in drugim javnim uslužbencem. Trump v tvitih odpušča ministre in svetovalce, mali epigon Janša v tvitu razglaša državne uredbe v času epidemije. Resnost in dostojanstvo oblasti, na kateri računamo, sta potisnjeni v blato, v katerem se ptička Tvit najraje kopa. Toda namesto da se brezplodno pritožujemo nad tehnologijo, jo raje izkoristimo. RTV Slovenija je nedavno predvajala odlično britansko nadaljevanko Leta in leta (Years and Years), v kateri je prikazano življenje neke širše družine v Veliki Britaniji v naslednjih petnajstih letih. Scenarij za nadaljevanko je napisal Russel T. Davies, pred letom dni jo je prvič predvajala televizija BBC One. Posledice brexita, socialnega razpada, Trumpovega drugega mandata, beguncev, populistične in zločinske britanske političarke (odigrala jo je briljantna Emma Thompson), razvoja tehnologije, zloma bank, jedrske eksplozije in končno še epidemije ("opičja gripa") enega za drugim uničujejo člane družine, med katerimi so pripadniki različnih ras in spolnih usmeritev. Močna babica, h kateri se počasi priseljujejo družine v krizi, nima težav z vnukom gejem in vnukinjami lezbijkami, ima pa težavo z zakonsko nezvestobo, zato iz hiše nažene svojega vnuka, medtem ko njegova žena ostane pri njej. Najbolj prepričljiv del serije je zgodba iz sedanjosti, poskus beguncev, da bi za veliko denarja v prenatrpanem gumijastem čolnu prečkali Rokavski preliv. Pri tem se utopi še en član družine, medtem ko poskuša rešiti svojega ljubljenega Ukrajinca. Populistična političarka začne kariero s prostaškimi izpadi, nadaljuje kot premierka, ukine BBC in ustanovi koncentracijska taborišča, v katerih begunci, uporniki in najbolj revni humano umirajo – zaradi slabih razmer, bolezni in odsotnosti vsake skrbi. Ko izgnani prešuštnik pošlje Ukrajinca v tako taborišče, ženskam v družini prekipi: z natanko premišljenim načrtom, ki vključuje tako grešnika kot seveda že močno postarano babico in pravnukinjo, ki poskuša postati kiborg, organizirajo popolno gverilsko akcijo. Ta zajema lociranje taborišča, osvoboditev Ukrajinca in vseh drugih ter hkrati razkritje zločinskih akcij vlade celotni javnosti. Srečni konec ne deluje cinično: nasprotno, deluje kot realen, možen in priročen način osvobajanja od vseh novih oblik avtoritarne ali preprosto pokvarjene oblasti; znanje in uporaba tehnologije, solidarnost vseh ogroženih, ženska in druga (vseh spolov) inventivnost in pobuda, pogum. Aktivistka Edith izvede svojo največjo in zadnjo akcijo, saj umira zaradi posledic sevanja. Do samega srečnega konca se pred nami zvrsti toliko podrobnosti, ki izredno natančno, z ogromno cinizma in ironije orisujejo trenutno realnost in predvidljivo bodočnost ne le Velike Britanije, ampak tudi Evrope, ZDA in morda celega sveta. Srečni konec se odvije v družbi, v kateri še delujejo zakoni, v kateri ima javnost še dovolj moči, da se zgraža … Kaj pa, ko tudi tega ne bo več? Preostane popolnoma konkreten poduk o možni rešitvi. In RTV Slovenija je še vedno javni medij.